Simon Šubic: S podpredsednikom Gorske reševalne zveze Slovenije ...
... Klemenom Belharjem smo se pogovarjali o gorskih nesrečah, ki so posledica neviht v gorah, o tujih planincih in njihovem obveščanju ...
Kako naporno je letošnje poletje za gorske reševalce?
Število nesreč se je s turistično sezono resda dvignilo in je s tega vidika kar naporno, a tega smo navajeni in sama reševanja nam niti niso preveč v breme. Kar je mogoče kdaj še najbolj naporno, je opazovati nesreče, ki se res ne bi smele zgoditi.
Ali s tem mislite na nesreče, do katerih prihaja, ker planince v gorah ujame nevihta? Komu se to pogosteje dogaja – tujim ali slovenskim planincem?
Če odštejemo zadnji primer, ki niti ni bil nesreča, torej prenočevanje slepih in slabovidnih planincev v Krmi zaradi vetroloma, se zagotovo te nesreče pogosteje dogajajo tujcem. Temu se niti ne čudim, ker v Sloveniji nimamo sistema, ki bi alarmiral vse ljudi na določenem območju. Tujci ne vedo za alarme in opozorila, ki so izdana za javnost, in mislijo, da bo vreme precej lepše, kot v resnici je.
Kako bi lahko na hitro oziroma vsaj začasno rešili ta problem? Morda s spodbujanjem ponudnikov turističnih nastanitev, da o slabih vremenskih napovedih opozarjajo svoje goste?
Turistične ponudnike smo že večkrat pozvali, naj poskušajo svoje goste o tem obveščati. Hkrati bi lahko turistični ponudniki in turistični informacijski centri, ki imajo največ stikov s turisti, te tudi ozaveščali, kaj v Sloveniji pomeni iti v gore. Sploh tisti iz oddaljenih držav o tem nimajo pravih predstav. Nekdo jim bi moral to pojasniti. Kar nekaj nesreč je, ki niso povezane samo z ujmami in vremenom, ampak z nepripravljenostjo turistov, da gredo v gore.
Ciljate tu na fizično nepripravljenost ali na kaj drugega, na primer na slabo opremljenost?
Ne mislim toliko na fizično pripravo, o tem je težko soditi, zagotovo pa gre velikokrat za pomanjkljivo opremo, še večkrat pa se dogaja, da tujci sploh ne vedo, kako se gorske ture lotiti. Kako tura poteka, koliko časa bodo potrebovali, koliko hrane in pijače imeti s seboj … Kako je videti tura v gorah, je nam, Slovencem, precej vsakdanje in se tega večinoma zavedamo, marsikateri tujec pa se ne. Podobno, kot se Slovenci ne zavedamo, kako opraviti štiridesetkilometrski pohod skozi težko prehodno džunglo.
Se še dogaja, da se turisti odpravljajo v visokogorje v opankah?
Z modo se je to zdaj spremenilo in so opanke zamenjale modne športne copate. Tega je kar precej, kar velja za ljudi, ki na splošno ne vedo, kaj pomeni iti v gore. Če smo pošteni, imamo na drugi strani tudi vse več dobro opremljenih planincev, ki vedo, kako se gora lotevati.
Poletje, ko imate največ intervencij, tudi gorski reševalci izkoristite za dopuste. Kako ta čas zagotavljate ustrezno število reševalcev?
Za zdaj s tem nimamo resne težave, bi pa v prihodnosti do tega lahko prišlo zaradi naraščanja števila nesreč. Nekje je meja, ki jo še zmoremo. Smo prostovoljna organizacija in potrebujemo veliko število prostovoljcev, da vedno zagotovimo dovolj ljudi za intervencije. Za nekatere je morda to število reševalcev preveliko, a je tako ravno zato, ker imamo tudi reševalci svoja življenja in dopuste, še vedno pa nas mora biti dovolj.
Rešujete tudi v slabih vremenskih pogojih – ali pri tem prihaja tudi do poškodb gorskih reševalcev?
Imamo seveda tudi precej zahtevne intervencije, in ko sprašujete o poškodbah reševalcev, se na srečo za zdaj še ni zgodila nobena omembe vredna. Vedeti pa je treba, da bi bilo reševanje med nevihtami objektivno zelo nevarno, lahko celo preveč nevarno, enako ob vetrolomu, kar zahteva bolj previden pristop. To pomeni, da porabimo več časa za prihod do ponesrečenca, težji so transporti …
Omenili ste podrto drevje in druge poškodbe planinskih poti zaradi ujm. Kako naj ta čas ravnajo tisti, ki se odpravljajo v gore?
Ta moč narave, neviht, ki smo jim zdaj priča, nas verjetno vse preseneča. Včasih se je dalo nevihto ali ploho v gorah lepo prevedriti, zdaj pa je to kar naenkrat postalo bolj nevarno. Zato je še bolj pomembno, da upoštevamo opozorila in smo bolj previdni.
Nenehno opozarjate, da se je treba poleti v gore odpraviti čim bolj zgodaj in se še pravočasno vrniti v dolino ali poiskati varno zavetje. Kdaj se torej moramo začeti vračati v dolino?
Povsem klasičen odgovor je, da če smo ob enih popoldne doma, smo dokaj na varnem. Res da se vreme spreminja in da je zato še bolj nepredvidljivo, ampak če malo opazujemo, se mi zdi, da je ta ura kar prava.
Omenili ste že slepe in slabovidne planince, ki so bili v organizaciji Planinske zveze Slovenije na dvodnevnem izletu na Triglavu in so morali v četrtek zaradi silovitega vetroloma prenočiti v koči v Krmi. Je bila izvedba te ture glede na aktualna vremenska dogajanja in napovedi napaka?
O tem mi je težko soditi, glede na to, da so že bili v avtobusu in so se že peljali iz Krme. Lahko bi torej prej govorili o prometnem zapletu kot pa o gorski nesreči. Po mojem vedenju je sam pohod potekal brez večjih posebnosti.
Ta dogodek je izstopal predvsem po številu planincev. Ali bi lahko posebej omenili kakšno gorsko nesrečo iz zadnjih dni, ki je izstopala zaradi nesmiselnosti?
Na Kriški gori smo reševali belgijskega skavta z zlomljeno stegnenico. Hodil je v skupini skavtov, torej mladih ljudi in otrok, ki so med nevihto bežali z gore. Vremenska napoved, ki so jo oni videli, jim je kazala možnost rahlega dežja. Iz tega vidika so si izbrali primerno turo. Žal pa je ta čas agencija za okolje izdala rdeče vremensko opozorilo, ki ga oni kot tujci niso videli, niso prišli do te informacije. Po eni strani bi jih torej lahko obsojali, po drugi strani pa nikakor niso vedeli, kakšno vreme se je pripravljalo. Žal pri nas nimamo nekih verodostojnih vremenskih napovedi vsaj v angleščini. In kot berem, Slovenija zamuja s sistemom za alarmiranje, ki bi ga po evropski zakonodaji že morala vzpostaviti. Ta sistem pomeni alarmiranje vseh telefonov na nekem območju s poslanim SMS-sporočilom. Če bi bilo to vzpostavljeno in bi belgijski skavti prejeli sporočilo o rdečem alarmu v angleščini, se na to turo zagotovo ne bi odpravili. Ti primeri nas učijo, da mora država Slovenija čim prej vzpostaviti tak sistem alarmiranja.
Za konec: Na kaj vse je treba misliti, ko se poleti odpravimo v visokogorje?
Na vse, na kar v GRZS po navadi opozarjamo: prava oprema, pravi cilji za svojo telesno pripravljenost, izogibanje vročini in še posebej biti pozoren na vreme ter pravočasno iti v hribe in se z njih pravočasno vrniti. Znamenje, da se pripravlja nevihta, naj bo znamenje, da se je treba obrniti v dolino.