Daleč od ponorelega sveta.
Rudno polje, to zimo priljubljena izhodiščna točka, se koplje v soncu, ko parkiramo in se pripravimo na turo. Prve korake naredimo po cesti med drevesi in pridrsamo do nedelujočega smučišča, po katerem se povzpnemo do višjeležeče ceste in po njej pridemo do Krucmanovih kont.
Sneg je pomrzjen, pogled za trenutek zastane na vrhovih Debelega vrha in Mrežc, nato pa nadaljujemo svojo pot po zasneženi pokrajini v objemu gozdov. Po nekaj minutah hoje zapustimo cesto in stopimo v strm breg gozda, se vzpenjamo med drevesi, kjer so na snegu še vidne sledi predhodnikov iz prejšnjih dni. Vijemo se drug za drugim po pobočju, prečimo levo in desno, prestopamo in se vzpenjamo ter nekako na višini tisočpetsto metrov dosežemo dolinico, ki se pne med dolinami pod Kačjim robom in Malim Selišnikom. V dolinici so še vidne stare smučine, kar kaže na obiskanost tudi te sicer skrite dolinice daleč od ponorelega sveta. Sonce sega po desnem pobočju nad dolino in je pobralo snežno odejo, medtem ko le ta vztraja na levem senčnem pobočju. Tišino moti le podrsavanje kož na naših smuči, ko vztrajno pridobivamo višino in se iz enega platoja pomikamo do naslednjega dolge in skrivnostne doline, ki dolgo zakriva poglede na okolico in jih odkrije šele po vzponu iz nje na široko razvejano področje polno manjših vzpetin in dolinic med vencom vrhov Viševnika, Malega Draškega vrha, Vrha Draškega roba in Velikega Selišnika.
 |
 |
Na nebu se pojavi prvi manjši snežnobeli oblak nad Srenjskim prevalom, ki ga podi iz ne vem kje veter v višavah, medtem ko je obzorje na vzhodu zamenjalo modrino z odtenkji motne sivine oblačnosti. Uživamo v zimski preobleki narave, kjer iz snežnobele odeje kukajo veje zelenega ruševja in z sivino golih manjših sten in skal ustvarjajo zimsko idilo, ki privlači ljubitelje narave, da spočijejo svoje misli in se nadihajo gorskega zraka. Kam nas bodo ponesle noge, je vprašanje s stotimi odgovori, a le eden je pravi. Odločimo se za Vrh Draškega roba, ki je blizu a vendar daleč, saj je med nami in njim še kopica vzpetin in dolinic. Lepo je hoditi, se vzpenjati in spuščati in pri tem vidimo v manjši steni vpetje za spust v skrivnostno brezno temnega podzemlja. Približamo se Velikemu Selišniku, dosežemo rob nad Solnicami, pobočjem, ki se spušča v dolino med Draškim robom, Debelim vrhom in Selišnikom. Le malce se spustimo na preval in že se vzpenjamo iščoč prehode na pobočju med ruševjem. Ker ne vidim primernega mesta, z Matejem preideva v dolinico in se drživa levega kraka grape, medtem ko Rado za nama ubere drugo smer, prestopi nekaj ruševja in se vzpenja proti vrhu. Prideva na rob grebena, kjer zmanjka snežne podlage. Sestopiva s smuči in oprtana z nahrbtniki se povzpneva preko kamenja v drugi krak doline pod skalnato pregrado, ki jo z nekaj oprijemi skal in vejevja ruševja hitro premagava in se povzpneva preko snežnega roba na na najvišjo točko Draškega roba, na višino 1979 m, kjer naju pričaka prijatelj, ki je vrh dosegel s smučmi. Lep redko obiskan razgledni vrh s svojimi razgledi ne zaostaja za bližnjima dvatisočakoma, Viševnikom in Malim Draškim vrhom. Pogled seže vse do Triglava in njegovih sosedov, z vrha pada prepadno stena v dolino Krme, nad katero se na drugi strani bohotijo Rjavina, Luknja peč, Dimniki in Macesnovec, seže na Karavanke in preko bližnjega Debelega vrha, za katerim se vzpenjajo vrhovi Mrežic, Lipanskega vrha in Brd, še na Veliki Selišnik, ki ponuja pogledom svojemu opazovalcu strmo ostenje prepadne severnozahodne stene. Nič ne ostane očem skrito.
Ko nadomestimo izgubljene kalorije, se odžejamo in po nekaj minutah tišine stopimo z vrha. Prijatelj na smuči, midva pa čez rob in z nekaj oprijemi rok nazaj na draški rob na vrhu dolinice, kjer so najine smuči.
Dobro zategneva spone na čevljih, stopiva na smuči in prvi zavoji so tu. Sneg je odličen za smučanje. Kratki zavoji naju hitro pripeljejo do prijatelja in skupaj si ogledamo okolico za optimalno smuko brez odvečne izgube višine in za čim manj prestopanja med vzpetinami, ki nas bodo privedle nazaj na vhod v prehojeno dolinico. Z nekaj sreče uberemo optimalno pot in dosežemo želeno. Naredimo kratek odmor pred smučanjem, se še enkrat ozremo na bližnje vrhove in odsmučani Draški rob in pričnemo spust. Prve metre je potrebno odrsati, nato pa juhuhu, ena sama poezija, ki jo tudi spremenljivi sneg ne moti. Lepo je smučati, se ustaviti, predahniti in se ponovno predati snežni radosti, ki nas pripelje vse do mesta, kjer smo iz gozda stopili v čudovito osamljeno a prelepo dolinico, ki se sicer še nadaljuje, a bomo raziskovanje izteka le te prepustili drugi priliki.
Stopimo v strm gozd in med drevesi odsmučamo globoko navzdol po pomrzjenem in kložastem snegu na cesto in po njej na Krucmanove konte, kjer se ozremo na nebo, ki je že dodobra prepredeno z oblaki nad vrhovi gora. Po še pomrzjenem snegu na cesti smučamo do smučišča, kjer naredimo še zadnje zavoje na današnji turi, nato pa ponovno po cesti smučamo do parkirišča na Rudnem polju, kjer zaključimo pot na smučeh, ki nas je popeljala v svet daleč od ponorelega sveta.