Miha Jukić:
Letošnji tabor je bil torej ponovno v Dolomitih. Spali smo v kampu v Colfoscu in se podajali v bližnje in manj bližnje hribe, odvisno od ambicij in vremenskih razmer. Večina nas je bila tam v zadnjem tednu julija, nekateri že prej, nekateri nekoliko dlje. ...
Via delle guide v Piz Ciavazes (260 m, VI-). Z Matotom sva imela najprej ogledano sosednjo, nekoliko lažjo smer (Rossi), ampak je bila videti precej bolj namočena in manj ugledna. Odločitve nisva obžalovala, ker sva bila deležna res lepe in ne pretežke plezarije. Težavnost namreč samo v detajlu presega IV+. Detajl je luštna layback poč, nabita na pol metra. Mato jo je itak splezal v razkoraku (če že ni nobenga kamina). Sledil je še estetski sestop po razglednih policah, od koder si lahko svojo smer ogledaš iz vseh možnih zornih kotov. Če uspeš odtrgati oči od okoliških hribov.
Adang v Sas Ciampac (500 m, V). Plezali smo jo z Matotom in tečajnikom Jakatom, družbo pa nam je delala še naveza Maj in Grega. Prvo polovico smeri sem v vodstvu plezal jaz. Začetek se mi ni zdel preveč obetaven, ker je skala delovala malce podrto, čeprav v resnici niti ni bila. Nadaljevanje pa je bilo noro dobro. Grega in Maj, ki sta v smer vstopila pred nami, sta pomagala pri orientaciji, še posebej na tretjini smeri, kjer ju je naveza pred njima zavedla na napačno pot. Po mojem bi jaz gladko zalutal. V zgornjem delu smo po Tonijevem priporočilu ubrali desno varianto smeri, kjer namesto mokrega kamina plezaš čez rahlo previsen buhtl, ampak po res dobrih grifih. Zame eden najlepših delov smeri. Od tam naprej je vodstvo prevzel Mato, česar sem bil posebej vesel v predzadnjem raztežaju - dolgi in res pokončni poči, kjer je Mato prišel na svoj račun in je kar vriskal od 
navdušenja. Sicer ne morem oporekati, da je bila tudi tu plezarija lepa, ampak še vedno se precej bolje počutim v platah ali previsih. Jebiga, friko. Po izstopu iz smeri nas je čakalo še 150 m poplezavanja do vrha in sestop po markirani poti z norimi razgledi. Aja, moram pohvalit Jakata, ki je vse zlezel brez težav in je bil tud fajn družba. Ko bi bil le tudi pri pisanju tako zagnan.
Via Cinquantenario GAM v Sas Ciampac (600 m, 6b). V 17 raztežajev dolgo navrtano smer smo se podali s Slapijem in Tonijem, ki jo je imel menda že dolgo na seznamu. Začetek smeri s svojo rdečkasto skalo spet ni deloval preveč obetavno. Pa ni bilo zares podrto, ampak Babna pa tud ni bila. Nekoliko višje se je skala bistveno popravila, podobno kot v bližnjem Adangu. Kljub temu sem po nekaj raztežajih opustil vse misli, da bi kaj splezal v vodstvu, saj so se začele poznati posledice mojega razdajanja na bolderci prejšnji dan. Približno na polovici smeri nas je pričakal še zadnji 6b, ki je bil vsekakor najbolj neugoden. Varovališče je bilo zaradi sence in vetra izredno mrzlo, pogled v kamnolom nad nami pa tudi ni obetal nič dobrega. Ampak skala je bila potem neverjetno kompaktna. Na koncu je bila glavna težava v tem, da je bil raztežaj čudno navrtan in je poskušal zavesti Slapija v levo. Očitno se na podoben način izgubljajo tudi drugi, ker so bili tam grifi najbolj beli. Nadaljevanje smeri je precej lažje, v lepi in spet super kompaktni skali. Težav s svedrovci nismo imeli več, ker jih skoraj ni bilo.
Via Micheluzzi v Piz Ciavazes (380 m, VI). Če se ne motim je bil to Slapijev tretji poskus v tej smeri. Mislim, da je enkrat obračal zaradi vremena, drugič pa zaradi pomanjkanja časa. Tokrat sva mu družbo delala Tratar in jaz. In glej, glej, je ratalo. Pa ne po moji zaslugi. Naprej sta lezla onadva, vsak pol smeri, jaz sem pa bolj jamral v ozadju (občasno). Ampak tud obračat ni bilo treba zarad mene. V glavnem lepa in popularna smer, katere glavna atrakcija je tri raztežaje dolga prečka na sredini smeri. Ne da bi bil strašni navdušenec nad prečkami, ampak boljšo si res težko zaželiš. Ves čas je treba plezat, in gledat kaj boš naredil, ampak se vedno najdejo tud grifi. Če ne prej, potem ko ti soplezalca s štanta pokažeta skrite strance. Sestop pa spet romantičen, kot prvi dan, z dvema gamsoma za dodatno popestritev.