Planinski vestnik (1952) - Slavko Preložnik: Lanska zima (1949/50) se je mnogo razlikovala od letošnje. Vreme je bilo v glavnem lepo in stanovitno. Kaj to pomeni, ve vsak, kdor hodi v zimskem času po gorah.

Koliko zavisi uspeh vsake ture od vremena, smo poizkusili ter izkušnjo drago plačali v Jalovcu. Dobro je vreme tedaj izkoristil Cic, ki je skoraj vsako nedeljo napravil novo zimsko smer v Robanovem kotu. Trdo tedensko delo v tiskarni je zaključeval z novo zmago v zasneženih stenah.
Krasno sončno vreme sredi februarja mi ni dalo miru in zapustil sem s Popovičem Ljubljano s težkim nahrbtnikom in smučmi na ramah. Čeprav sva bila brez denarja, sva se potolažila, češ, bova že kako prebila. Dobro razpoložena sva jo mahnila proti Korošici. Po praznovanju novega leta še nisem bil tam in z neverjetno silo me je vleklo proti ljubljenim strminam Ojstrice.
Povsod so naše gore lepe in veličastne, vendar ima vsak gornik svoj najljubši kotiček, ki mu je domač in najbolj pri sercu. Meni je to, gotovo Korošica. Morda zato, ker sem tam pričel preizkušati svoje moči v stenah in preživel v družbi s celjskimi tovariši lepe dni, polne plezalnih doživljajev.

Pod Presedljajem sva se prav pošteno udirala, nad njim je bilo mnogo bolje. Po trdi skorji sva hodila kakor po asfaltu. Na vrhu Vežice se nama je odprl pogled na vrhove Ojstrice, Babe, Planjave. Stopila sva še na Dedca, ki kaže na jug in zapad izredno nedolžno lice. Strma severna stena pa mu je prinesla zaslužen sloves.
Prav pod nama je ležala koča. Okoli nje sta se z izredno požrtvovalnostjo premetavali dve postavi na smučeh, verjetno ženski. Spustila sva se po strmini in bila kmalu v koči, kjer naju je vesel pozdravil oskrbnik Gustl in žena Micka. Najinih denarnih skrbi naju je ta hitro rešila, češ da lahko drugič plačava. »Saj bosta še prišla.« Gustl je rad vsakomur pomagal, posebno pa je imel razumevanje za študente.
Drugi dan smo dobili prirastek. Prišel je Beri iz univerzitetnega odseka. Preko dneva smo se smučali in sončili na strehi. Ob pogledu na severno steno Dedca sva se z Berijem kmalu zzedinila, da jo naslednji dan naskočiva po Desni smeri. Popoldne sva iz doline pregledovala snežne pogoje v steni, ki so bili videti ugodni; predvsem se nama je zdel spodnji del zelo leden, kar naju je precej potolažilo. Samo previs! Ta nama je dal misliti.

Pozno sva se odpravila iz koče. Ura se je že bližala enajsti. Po mojih računih bi morala biti zunaj v štirih urah. Poleti sem rabil dve uri, zato se nisem bal, da bi naju lovila noč. Dan je bil lep kakor nalašč. Dobre volje sva si pred kočo navezovala dereze, ki so nama do letnega vstopa odlično služile. Hitro sva bila nad ogromnimi skalami, ki so se, kakor pravijo,okrušile od stene konec prejšnjega stoletja. To je napravilo Dedčevo relativno kratko steno izredno strmo in markantno. Gladke, črne plati in sivi odlomi mrko gledajo predrzneža, ki si upa vanje. Ta stena se po višini lahko primerja znanemu avstrijskemu plezalnemu vrtu v Hochschwabu.
Poleti jo je Ciril Debeljak v družbi Kočevarja in Levo smer v družbi Arnška sistematično, obdelal. Leva in Desna smer imata že vrsto ponovitev, v glavnem po mladih celjskih plezalcih. Tistemu, ki bo ponovil Raz, je Ciril obljubil tri mesečne plače, sam pa pravi, da ne gre več vanjo.
Izpod pripekajočega sonca, ki naju je doslej grelo, sva prišla v hladno senco stene, ki pozimi doslej še ni bila preplezana. Medtem ko se pride poleti kaj kmalu do varovališča pod vstopom, sva sedaj rabila polni dve uri. Cepine sva že zmetala v dolino, kjer je na soncu ležal Vlado in opazoval najino početje. Krušljivo skalovje pod vstopom je bilo prevlečeno s tanko ledeno skorjo. Zato sva počasi napredovala. Vsako stopinjo in prijem sva si morala s kladivom pripraviti.
Bila sva pri vstopu. Varovalni klin je še vedno trdno sedel na svojem mestu. Pregledala sva si vozle na nylonki in uredila še ostalo plezalno opremo. Za cepini so v loku letele v dolino še dereze. Pred nama se je dvigal krušljiv previsni stolp. Z dobro preračunanimi potegi sem se polagoma dvigal. Polagoma je postajala skala vedno bolj ledena in nevarna; moral sem s kladivom razbijati led za vsak prijem. Postajalo mi je vroče od napora, ki ga je terjal od mene težki vstop. Krušljivost je v tej dolžini občutna. Na varovališču, ki sem ga kmalu dosegel, sem si pripravil lastno varovanje in poklical tovariša.
Zmenila sva se namreč, da bo on prvi plezal previs, ker je velik. Mene pa je v zgornjem delu čakal gladek kamin, ki mi je obetal mnogo preglavic, posebno če bi bil leden. Kmalu je Beri dospel na varovališče, kjer sem mu dal vse stopne zanke in vponke. Preden je odšel, je privlekel iz žepa sladkor, s katerim sva se krepko založila.
Prvi metri ga niso preveč zadrževali, vendar je zaradi ledu počasi in previdno napredoval. Ledeni drobci so odskakovali od skale in frčali preko mene na snežišče. Pogled mi je kradoma uhajal na nasprotno sončno pobočje, zahotelo se mi je sonca in toplote. V steni, kjer sonce pozimi nikdar ne posije, je vladal kruti gospodar zime mraz. Dokler sem se gibal, tega nisem občutil.
Beri je že prav pod previsom. Polagoma se je dvigal in dosegel prvi klin, v katerega je vpel vrv in stopno zanko. Ko je stal z eno nogo v njej, je z drugo prosto bingljal po zraku in vpenjal naslednji klin, vrv ter drugo zanko. Pri vsakem prestopu sem mu s potegom vrvi pomagal. »Vražje me vleče ven!« mi je zaklical. Rad sem mu verjel, saj je tam naklonina previsa gotovo 100 stopinj. Z eno roko se je krčevito držal za vponko, medtem ko je z drugo mrzlično iskal za pasom novo za naslednji klin, ki ga je še določil do edinega solidnega vstopa v previsu. Ko je stal na mali vzboklini, kjer so našli prostor le prsti na nogah, je počival.
»Naprej bo zelo nerodno, je precej zalito z ledom!« Jaz pa sem se na varovališču pošteno tresel od mraza.
Kar razveselil sem se, ko sem videl, da se Beri spravlja naprej.Dvakrat je poizkusil, a se je vedno vrnil do bornega vstopa. Skrbeti me je začelo. Ponovno je naskočil in slišal sem le godrnjanje, robantenje ter vzdihovanje. »Potreboval bi še eno zanko.«
»Ni nobene več, boš moral brez nje preko.«
Spodnje ni mogel več izpeti, ker je bil že previsoko. Ponoven naskok po temeljitem čiščenju se mu je posrečil. Le še nekoliko metrov sorazmerno lažjega terena ga je ločilo od dobrega varovališča.
Bil sem že kar nestrpen, gibal bi se rad, plezal, da bi pregnal mraz iz kosti. Oddahnil sem se, ko me je končno le poklical. V začetku sem plezal leseno, šele pod previsom sem se razgibal. Zanke so prosto visele v zraku; ujel sem prvo in stopil vanjo. Zanihal sem v labilnem stopu. Krepkeje sem se, prijel in se polagoma umiril. Čeprav sem že prej plezal ta previs, me je obšel tesnoben občutek. Vsa moja teža je visela na enem samem klinu in popolnoma viseč navzven sem se ozrl navzdol v praznino, ki je grozeče prežala ... Stopil sem v naslednjo zanko in izpel prvo.
Glavno delo opravljajo tu roke, saj so klini, za katere sem se prijemal, mnogo bolj zunaj kot noge v zankah. Lepo delo sta tu opravila Rado in Cic, ki sta si prva utrla pot preko tega previsa. Izvešen na eni roki je moral z drugo iskati razpoko in zabijati klin. Pri takem delu se utrudijo še tako močne roke. Dvakrat je moral Cic nazaj pod previs, da se je odpočil. Pri vsakem ponovnem nastopu je pustil v ogromnem trebuhu previsa en klin več. Nato je še Rado igral kovača v njem.
Sedaj ko so klini že v njem, je seveda mnogo lažji, vendar je še vedno lepa preizkušnja plezalčevih fizičnih moči.
Prsti so mi leseneli, zato sem pohitel. Izpeljal sem zanko ter srečno ostal na »stojišču«. Z zanko, ki sem jo imel na razpolago, sem si preko mesta, kjer se je prej Beri toliko trudil, kar lepo pomagal. Mnogo težje sem potem to zanko izpel, saj sem stal na klinu, v katerega je bila vpeta. Ko sem tudi to srečno opravil, sem bil kmalu pri tovarišu.
Najtežje mesto sva že srečno prestala. Naprej bo že šlo. Raztežaj nad nama sva oba poznala, saj je Beri tudi že poleti plezal to smer. Precej gladka in strma luska se je dvigala nad nama. Spodaj je toliko odmaknjena, da je tam odlično varovališče, zgoraj pa se popolnoma zlije s steno. Navadno se prične plezati ob steni, ko pa ob njej ne gre več, prestopiš na desno. Beri je poskušal na ta način, vendar mu ni ugajal. Zato je že spodaj začel plezati na zunanji strani. Zelo počasi je napredoval, ker je bilo precej ledu. Od časa do časa si je hukal v roke, da bi si jih vsaj nekoliko ogrel. Zabil je klin in vpel vrv. Dvakrat je zastonj poizkušal doseči dober oprimek. Še tesneje sem se stisnil k steni in se zaklel, da me nič ne sme ganiti z mesta. Ko je ponovno skušal doseči dober oprimek, je zdrsnil z desno nogo, roka pa mu je zaman lovila po pečini.»Drži,« je zavpil in zaropotal mimo mene. Klin se je izruval, kakor da ga ne bi bilo. Z vso močjo sem stisnil nylonko, začutil sem pekočo bolečino na rami in dlaneh, stisnil zobe in držal.
Na moj klic, kaj je, ni bilo nekaj časa nobenega odgovora. Končno!
»Vse v redu, samo še enkrat bom moral sopihati v previsu.« Poslal sem mu po vrvi zanke in kmalu je stal sopihajoč pri meni.
Nemo sva si stisnila roke. Srečno se je izteklo. Stena je previsna, zato se ni nikamor zadel in poškodoval.
Z odrtimi dlanmi in krvavečimi prsti sem pričel plezati. Ni mi dišalo na istem mestu odfrčati, zato sem se premikal v razkoraku med steno in lusko, dokler je šlo. Po precejšnjem trudu sem srečno prestopil in tako stal na mestu, katerega je hotel prej Beri doseči. Varal sem se, ko sem mislil, da je s tem poglavitno opravljeno, ker je bil svet naprej še težji. Zabil sem dva klina in uporabil stopne zanke ter tako prišel preko. Z višino je tudi skala postajala vedno bolj ledena.
Po strmem snežnem žlebu, kamor sem priplezal, sem mnogo hitreje napredoval. Dolgo sem se zamudil pri iskanju primernega bivališča, končno sem zabil dva klina, ki naj bi nadomeščala enega pošteno zabitega.
Beri je počasi napredoval. Ko se je pokazala glava, sem bil že kar vesel. Skrbeti me je začela noč, ki se je vedno bolj bližala. Krepko naju bo lovila. Kaj pa kamin, če je zgoraj zaprt z ledom? Misli na bivak sem z vsemi silami odganjal. Kamin bom že preplezal, saj se tam tudi podnevi ne vidi dosti. Torej hitreje!
Strm snežen žleb, kjer sem varoval, drži prav pod kamin. Beri je sekal stopinje in vsi drobci so leteli name. Kmalu sem. bil podoben pravemu sneženemu možu. Komaj sem se nekoliko otresel, mi je poslal zopet novo pošiljko.
Prve zvezde so se že prižigale na jasnem nebu, ko sem lahko šel naprej. Hitro sem bil pri njem. Kamin je bil skoraj do polovice zasut s snegom, v katerem je Beri varoval.
Pričel sem s plezanjem po kaminu, ki mi v začetku ni delal posebnih težav, čeprav sem plezal samo z občutkom, ne da bi kaj videl. Tipaje sem se polagoma porival kvišku. Pod vrhom sem otipal gladek led, ki mi je ustavil napredovanje. Kamor koli sem prijemal, povsod mi je drselo. Gumijasti podplati so popolnoma odpovedali. Začel sem razbijati led. Kmalu sem otipal, da je na zunanji strani manj ledu in sem tudi res hitreje napredoval. Pri izstopu iz kamina je debela plast ledu visela vanj, kar mi je izredno otežkočilo izstop. Na vrhu je bil kamin toliko širok, da sem se v gvozdečem položaju komaj držal. Z obupno vztrajnostjo sem kljuval po ledu. Končno sem se srečno rešil kamina in stal na strmem snežišču. Na vse grlo sem zavriskal. Slišal sem odziv, ki se je odbil od stene. Tudi iz doline je bilo slišati klice. To je bil najbrže Gustl, ki je bil v skrbeh za naju. Zaklicala sva mu, da se kmalu vrneva.
Nekoliko više sem zabil varovalni klin, ki sem ga nato od veselja kar pozabil izbiti. Beri je bil kmalu za mano, saj si je kar z vrvjo pomagal. Izstopna dolžina nama ni delala mnogo preglavic in ni preteklo mnogo časa, ko sva se srečna in ponosna objela na vrhu.

*

Tri tedne kasneje, tudi ob lepem sončnem vremenu, smo se ponovno zbrali na Korošici. Ugodne vremenske in snežne razmere so nam takrat omogočile, da smo preplezali tri smeri v steni Dedca in Vršičev.
Leva smer v Dedcu mi ni dala miru in po uspešno izvršeni Desni sem jo z Lucijanom nameraval preplezati. Ta je z navdušenjem sprejel moj predlog .
10. marca sva si zgodaj zjutraj sekala stopinje po strmem snežišču do vstopa. Vreme je bilo, kakor nalašč za tako turo. Sneg je bil trd in kmalu sva dospela do vstopa nekoliko bolj desno, kot je letni.
Prva polovica stene nama ni delala posebnih težav. Po strmi, na levo držeči polici sva hitro napredovala. Nekoliko dalj sva se zamudila pri dveh ledenih skokih, ki sta terjala potrpežljivo in nevarno plezanje v ledu. Tako sva se približevala ogromni luski, ki je odmaknjena od stene toliko, da sva med njo in steno z lahkoto prišla naprej.
Pod »vilicami«, iz doline lepo vidno gladko steno, ki ima dve poči v obliki črke V, sva se šele z vso gotovostjo zavedela, da se prave težave šele tu začenjajo.
Ker sem bil v vodstvu, sem premišljeval, kje naj nadaljujem, levo ali desno. Bolj me je mikala možnost na levi strani, kjer je bila vsaj na videz boljša. Očistil sem si edini prijem za desno roko in po dolgem trudu dosegel rogljiček za stop. Sedaj bi se bil moral nekoliko pregoljufati preko trebušaste skale pod streho in ob izredni izpostavljenosti nadaljevati plezanje. Ko sem se tako razgledoval, se mi je okrušil rogljiček, na katerem sem imel edino dobro oporo. Zdrsnil sem dva metra nazaj in se ujel. Bil sem zopet na mestu, kjer sem začel.
Lucijan se je ponudil, da poizkusi desno, prepustil sem mu vodstvo. Zabil je dva klina, ki sta bila bolj za moralno oporo kot za praktično uporabo in previdno prečil do poči, ki je bila po nekod zalita z ledom. Z lednim kladivom si je pomagal kvišku, včasih ga je zasadil globoko v poklino in se potegnil. Na varovališču, katerega je po izrednem naporu dosegel, mi je vesel javil, da je sedem metrov nad njim klin, samo kako ga je mogel tam nekdo zabiti, mu ni bilo jasno. Ko sem imel še jaz to težavno dolžino za seboj, sem videl zarjavel klin nad gladko navpično steno, ki se je končala s streho. Ravno pod njo je bil klin.
Bila sva pod previsno črno steno, kjer je prehod nemogoč. Skala je gladka in poklina, v katero sem komaj spravil roko do komolca, je bila edina možnost. Absolutna navpičnost deluje na človeka kot previs, zato sem se le s težavo držal z eno roko in z drugo zabil klin, v katerega sem vpel zanko ter s težavo stopil vanjo. Desno roko sem porinil globoko v poč in se toliko potegnil kvišku, da sem z levo roko dosegel pravi »volovski« prijem. Zarjavel klin pod streho, ki sta ga pustila Kokošinek in Volk pri letnem vzponu, je še dobro držal. Ob njem sem se odpočil ter segrel premrle prste. Nato sem v tegu vrvi prečil v levo, se končno potegnil preko malega previsa in stal na trdem snegu, kjer sem si izkopal dobro stojišče, zabil varovalni klin in povabil tovariša na »zračno potovanje«, kakor se je izrazil opazovalec iz doline, ki naju je na tem mestu opazoval. Naslednja dolžina je bila precej izpostavljena in ledena, vendar sva bila kmalu zunaj na grebenu, po katerem sva dosegla vrh.

*

Desno smer sta preplezala člana AO Univerza Popovič Berislav in Preložnik Slavko 19. II. 1950. Levo smer pa člana AO Univerza Krivec Lucijan in Preložnik Slavko 10. III. 1950.
V zimskih razmerah sta bili obe smeri v aprilu 1950 ponovljeni. Desno smer sta plezala Debeljak Ciril in Urh Silva iz Celja, levo pa Volk, Mirnik in Preložnik prav tako iz Celja.

Slavko Preložnik