NeDelo - Mateja Gruden: Razvoj plezanja v naravi se zdi usklajen z opremljanjem skal, urbana plezalna infrastruktura pa ne dohaja povpraševanja.
Lep poznopoletni konec tedna v katerem od priljubljenih slovenskih plezališč: pod steno je kakor na ljubljanski tržnici ob sobotnih dopoldnevih.Ko sonce izgine, ko se stene ohladijo ali kadar med tednom ni časa za skok v skalo, se gneča in vrvež preselita pod umetne stene. Športno plezanje je tudi v Sloveniji že dolgo tega prebilo alpinistično orbito in se razmahnilo v eno najbolj priljubljenih (in trendovskih) rekreacijskih dejavnosti. Razvoj plezanja v naravi se zdi usklajen z opremljanjem skal, urbana plezalna infrastruktura pa ne dohaja povpraševanja, čeprav je plezanje vse bolj urbani šport. Deloma tudi zato, ker ga kljub izjemni popularizaciji širša javnost in država še ne poznata najbolje.
Pred družinsko hišo Mitje Kovačiča v Sv. Duhu pri Škofji Loki se na tleh sušijo barviti oprimki. Vsaj enkrat na leto jih je treba očistiti – vseh skoraj devet tisoč. Vsakega posebej je treba odviti s stene, jih oprati, posušiti in priviti nazaj, pojasni alpinist, ki je v domači hiši pred tremi leti uredil razgibano plezalno steno. Z ženo sta zanjo zastavila hišo, a ne zlahka: »Hodila sva od banke do banke, a nikjer niso prav dobro razumeli, kaj bi rada, kaj je to, športno plezanje!« razlagata. Tudi urbanisti so ga samo debelo gledali, ko jim je razlagal o prizidku k hiši za plezanje. »Verjetno sem bil res prvi, ki je prišel s takšno zamislijo!« se smeje Kovačič.
V kleti sta zakonca uredila približno 600 kvadratnih metrov plezalskih površin, tako za balvansko plezanje (nižje stene) kakor za plezanje z vrvjo; najviše seže stena 12 metrov. Kovačič poudari, da sta pri opremljanju dosledno upoštevala standarde za varno plezanje; za večino sten v Sloveniji meni, da jih ne izpolnjujejo. Še zlasti opozori na nujnost prezračevanja: magnezijev prah, s katerim si plezalci sušijo dlani in prste, da jim ne drsijo na oprimkih, je treba sproti odvajati iz dvoran. V ločenem prostoru v kleti je urejena še lažja stena za otroke; lani se jih je v Bricalpu (kakor se imenuje Kovačičeva agencija) na tečajih zvrstilo približno 150. Tečaje prirejajo tudi za odrasle, sicer pa steno za svoje varovance najemajo tudi druge plezalne šole. Mimogrede, teh je samo na ljubljanskem območju okoli deset, pove Matjaž Jeran, ki jo ima v okviru svojega društva za plezalno kulturo Pod steno.
»V Sloveniji je športno plezanje v izjemnem razmahu, v tujini še bolj,« pravi Kovačič. »Ko smo pred odprtjem stene izvedli analizo o tem, koliko potencialnih obiskovalcev se lahko nadejamo, z ljubljanskega območja in iz Gorenjske, smo jih našteli več kot tisoč. Pri čemer so bili to samo člani alpinističnih odsekov in plezalnih društev.«
Prvi plezalni center
Še zlasti v Ljubljani je sten absolutno premalo, je prepričan Kovačič. Da urbana infrastruktura niti približno ne dohaja popularizacije športnega plezanja, ugotavlja tudi Jeran, ki uči športno plezanje že petnajst let. Njegovi tečajniki, zdaj jih ima približno dvesto, pove, se učijo in vadijo na stenah v Ljubljani, Škofji Loki, Grosupljem... Razmere ponazori takole: »Kakor da bi ljubljanskim smučarjem zasnežili Golovec, češ več pa res ne potrebujete!« V Ljubljani imajo stene, odprte za javnost, povečini 100 do 200 kvadratnih metrov plezalnih površin, sicer sta v Sloveniji največji v Šempetru pri Novi Gorici s približno tisoč kvadratnimi metri (ta je sicer utemeljena na prostovoljstvu in je na njej plezanje brezplačno) in že omenjena v Sv. Duhu; prva je nižja, seže do osmih metrov. Poleg tega prevladujejo balvanske stene, na katerih se pleza brez vrvi, plezalci pa močno pogrešajo več visokih. V kratkem naj bi Ljubljana sicer dobila nekaj novih, eno v dvorani Stožice, pod »patronatom« ljubljanske občine. Jeran za prihodnje leto napoveduje odprtje prvega plezalnega centra v Sloveniji, v Ljubljani.
Z Matjažem Doljakom, prav tako plezalcem, ki je pristojen za trženje in finančni del naložbe, je že pripravil načrte zanj. »Zgledovala sva se po centru v Wolfsbergu (v bližini Celovca, op. p.). Avstrijci imajo skoraj v vsakem mestu z vsaj 50.000 prebivalci en tak center! Ljubljanski bo imel najmanj tisoč kvadratnih metrov plezalnih površin, več kot v Šempetru, bo pa tudi bolj strnjen in višji. Zraven bodo dvorana za ogrevanje in raztezanje, trgovina, bar, prirejali bomo različne dogodke … Center bo tako osrednje prizorišče plezalske scene v Sloveniji. Bo v Štepanjskem naselju, vse je nared, da obrnemo ključ in poženemo zadevo, investitorje načeloma imamo. Če bo šlo vse po načrtih, bomo center lahko odprli septembra prihodnje leto,« razloži Jeran.
Kovačič je prepričan, da bi Ljubljana zlahka prenesla dva takšna centra – nova infrastruktura poraja nove plezalce. Tako kot drugi plezalni center v avstrijskem Gradcu ni spodkopal prvega, oba sta odlično obiskana, razlaga.
Precej sten je sicer urejenih po osnovnošolskih telovadnicah, nadaljuje Jeran, toda: »Država je po moji oceni porabila kakšnih pet do šest milijonov evrov, da je zadostila zakonski zahtevi po plezalnih stenah v novih in prenovljenih telovadnicah v OŠ. A te so večinoma neuporabne, kadar so v telovadnicah drugi uporabniki, od nogometašev do odbojkarjev. Potem ko ti zasedejo termine, jih za plezalce skoraj zmanjka. Stene, ki stanejo od 150.000 do 200.000 evrov, so tako večinoma prazne, ker jih niso postavili tako, da se različni športi ne bi izključevali. Porabljeni milijoni zanje pa bi zadoščali za štiri ali pet vrhunskih plezalnih centrov na različnih koncih Slovenije.« V Ljubljani, kjer je plezalcev največ, nadaljuje, je pod umetnimi stenami v visoki sezoni, od oktobra do aprila, ob večerih neznosna gneča. Prepričan pa je, da se bo število plezalcev v prihodnje samo še eksponentno povečevalo. »Narava ima svoje omejitve. Plezališč v naravi je v Sloveniji precej, nekaj malega jih opremljajo na novo. Toda plezalci, ki jih je v Sloveniji čedalje več, med tednom ne morejo v naravo; nimajo časa, omejitev je tudi vreme, zato so urbane alternative super – dostopne v vsakem času in vremenu. In povpraševanje je vse večje. Niso redki, čedalje več jih je, ki začnejo in ostanejo na umetni steni in sploh ne gredo v skalo. Tudi večina otrok pleza na umetnih stenah, redko v naravi. Za mladino je sicer plezanje tipičen urbani šport, kakršno je denimo skejtanje.«
Ne, to ni alpinizem
Jeran pomisli o razlogih za takšen razmah. »'Adrenalinski športi' so nasploh izjemno priljubljeni. Plezalec, ki zleze na vrh stene, je v očeh opazovalcev drzen, močan. Dekleta so pri plezanju enakovredna fantom. To je šport za vse starostne skupine. Plezanje je osnovno človekovo gibanje, no, dokler se ne zasediš ali zaležiš!« se nasmeje. »Imam precej varovancev, starih od 55 do 70 let, ki odlično plezajo. Ni treba dajati nog za vrat, da si dober, le želeti si moraš plezati in iskati sebi primerne izzive.«
Kljub popularizaciji športa ga javnost še zmeraj prepogosto povezuje z alpinizmom oziroma vztraja pri prepričanju, da kakor slednji slej ko prej vodi v prezgodnjo pogubo. »Ljudje res ne poznajo tega športa. Vedo za Vikija Grošlja, ki ga vidijo po televiziji, pa mogoče še koga, ki pleza v Himalaji, in zožijo svoje poznavanje nanje,« meni Andrej Čotar, predsednik Društva ekstremnih športnikov (DEŠ), ki je uredilo plezalno dvorano v Šempetru pri Novi Gorici.
»Športno plezanje je podzvrst alpinizma, hkrati pa se od njega precej razlikuje. Iz njega se je razvilo – oziroma iz treninga alpinistov v kratkih, enoraztežajnih smereh, dobro varovanih s svedrovci,« razlaga Jeran, ki je športni plezalec dve desetletji, v zadnjem času sicer pogosteje alpinist, doda. Športno plezanje je začel učiti leta 1997, kot srednješolec, najprej študente, zatem otroke in odrasle. »Gre za varno obliko plezanja v urejenih smereh s svedrovci, ki zadržijo padec in preprečujejo poškodbe.« Kadar je smer daljša, so plezalci navezani na vrv, kadar gre za balvansko plezanje, dolgo nekaj metrov, solirajo, padce blažijo blazine ob vznožju sten. Čotar še pove: »Poslušam, kako nevaren šport je to. Nevaren je le za tiste, ki ne premorejo dovolj znanja o njem. Pri nogometu ali košarki so poškodbe zagotovo pogostejše! Odkar smo odprli dvorano, nismo imeli še niti ene poškodbe.«
Da bo športnega plezalca slej ko prej zaneslo v veličastje himalajskih sten, če pokarikiramo, nikakor ni logično evolucijsko sosledje športnega plezanja, nadaljuje Jeran. »Za otroke, recimo, je po mojih izkušnjah plezanje predvsem oblika preživljanja prostega časa, prijeten šport, ki ga ne nadzira prestrog režim, družabni šport, ki dopušča veliko časa za klepetanje; tako večina preživi prva leta plezanja. Pozneje nekateri postanejo dobri tekmovalci, nekateri šport opustijo, nekateri odkrijejo večraztežajne smeri, nekateri preidejo v alpinizem. A pot od športnega plezalca do alpinista ni niti približno logična. Gre za samostojni šport, nekateri vse življenje samo športno plezajo, lahko tudi samo na umetnih stenah.«
Prostovoljstvo kot temelj
Plezalna stena v Šempetru pri Novi Gorici je v zdajšnjih dimenzijah sicer v uporabi že od začetka leta, predvidoma ta mesec pa jo bodo odprli še uradno. »Za balvansko plezanje je vrhunska, za plezanje z vrvjo manjka kakšen meter, a na višino nismo imeli vpliva,« pove Čotar. Prostor za steno jim je odstopila tamkajšnja osnovna šola. Najprej so pred nekaj leti privili oprimke na približno sto kvadratnih metrih, potem so steno postopoma širili, dokler niso pred dobrim letom sklenili, da jo dokončno povečajo. Od 15. januarja, ko so novo pridobitev preizkusili prvi plezalci, so imeli v dvorani že precej dogodkov, od tekem državnega prvenstva do gostovanja reprezentanc, slovenskih in tujih, sem prihajajo na treninge tudi domači plezalni asi (Slovenija ima tekmovalce v svetovnem vrhu), razlaga Čotar. V njej prirejajo različne družabne dogodke, kakšne filmske projekcije, nasploh je stična točka za druženje plezalcev na tem območju.
Na vroče avgustovsko popoldne, ko smo obiskali dvorano, so v njej plezali trije mladi. »Ob večerih, še zlasti v deževnem vremenu, je tukaj vse polno ljudi,« pove eden od njih. Plezanje po približno devet tisoč oprimkih je sicer brezplačno in »brezčasno« oziroma lahko obiskovalci zanj namenijo, če hočejo, dva evra (za primerjavo: plezanje na eni od novejših ljubljanskih sten stane sedem evrov, čas ni omejen). A nikogar ne vlečejo za rokav, doda Čotar in odločno pribije, da gre za dejavnost, ki je izšla iz prostovoljnega dela in bo takšna, za to si bodo prizadevali, tudi ostala. Nimajo urnika, načeloma dvorano odklenejo vsakomur.
Občina Šempeter - Vrtojba je plačala material. »Kadar kdo reče, da smo imeli srečo z občino... Saj je občinski denar tudi naš, od občanov, in s to steno smo potešili nekatere naše interese. Se pa res nismo pustili odgnati. Če so nas potisnili skozi vrata, smo se vrnili skozi okno, ker smo verjeli, da lahko nekaj ustvarimo, in smo tako tudi nastopali. Občina nas je podprla, ko je ugotovila, da smo res zagnani, da smo pripravljeni za to, da bomo nekaj imeli, tudi nekaj narediti,« razlaga Čotar. DEŠ ima sicer skromen društveni proračun, nadaljuje, nekaj so dobili od sponzorjev... »Potem pa smo z žago in vrtalnimi stroji sestavili steno. Sami. A kolikor je amatersko zastavljena, je profesionalna, ima statiko, vse načrte, ateste, vsa oprema je profesionalna, vsi kompleti, vse je, kakor mora biti,« zatrjuje šempetrski plezalec, ki o plezanju še pravi: »Je šport, ki te ne more pustiti na cedilu. Če se mu predaš, uspeh ne more izostati. Nogomet lahko treniraš dvajset let, pa ne boš nikoli v reprezentanci. Pri plezanju zagotovo napreduješ.«
Mateja Gruden