Na današnji dan: 19. maja 1939 sta Bine Benkovič in Pavel Kemperle preplezala steno Rzenika v območju, ki se je do tedaj uspešno upiralo poskusom plezalcev.

Pavle  je svoje očutke ob zmagoslavju na razklanem rzeniškem robu, po dveh dneh trdega plezanja v krušljivi steni, opisal s temi besedami: »Stala sva na vrhu ob pol tretji uri popoldne. Obema je kljub utrujenosti sijalo nekaj živahno veselega v očeh in zadovoljna na lepem uspehu sva se spomnila Janeza*, ki ni mogel biti deležen te sreče, dasi je toliko truda žrtvoval za zmago nad Rzenikom. Prepričana sva bila, da nama ne bo zavidal najinega uspeha; saj v naši plezalni skupini ni mesta za zavist. Ravno popolna nesebičnost in iskreno sodelovanje med nami je pripomoglo, da smo dosegli svoje uspehe. Upam, da nas bo to načelo vodilo še naprej v plemeniti borbi za gore.« (Pv 1939, fot. Rzenik: Boris Štupar)

*Janez Presl je že od leta 1933 sistematično pregledoval steno Rzenika, preplezal večkrat grapo med Konjem in Rzenikom, sodeloval pri poskusih in uspešnem vzponu v kombinaciji Severovzhodnega stebra in severovzhodne stene. Prav ta vzpon je odkril možnosti, ki sta jih uporabila Bine in Pavle. Presl se zaradi študijskih obveznosti ni udeležil tega uspešnega dejanja.

Severozahodna stena Rzenika, Kemperle - Benkovič

Pavle Kemperle: Severno Rzeniško ostenje je dolgo časa veljalo za nepreplezljivo. Vsakomur, ki ga je ogledoval s poti na Presedljaj, se je zdelo tako grozeče navpično, da ni mislil na možnost preplezanja. Deloma je temu kriva optična varljivost sten, ki je pri Rzenikovi posebno velika. Prvi so se je resno lotili Ljubljančani, predvsem partija Režek-Modec, ki je tudi dosegla svoj uspeh v severni steni. (Glej Režkov članek. Uredn.) Severozahodna stena pa je kljubovala vsem naskokom.

V Kamniku se je za Rzeniško ostenje začel zanimati Janez Presl in me je pridobil za svoje načrte, ki pa so spočetka veljali severni steni. Tam sva napravila v letih 1935 -1937 nekaj poskusov; pa sva imela z vremenom in drugimi zaprekami tako smolo, da nisva nič dosegla. Počasi pa se je najina pozornost obrnila na severozahodno steno, ki jo je Janez preštrudiral do potankosti. Ob vsaki priliki je šel na sprehod pod steno in jo je ogledoval od vseh strani. Večkrat je preplezal grapo med Konjem in Rzenikom, dokler se ni v njej ponesrečil, kar je tudi za nekaj časa zavrlo najino aktivnost. V letu 1937 se nama je pridružil Benkovič Bine, mlad, navdušen in zelo zmožen plezalec. Takoj smo snovali nove načrte. Spodbujala nas je obča zaspanost plezalstva v teh letih. Tako smo 31. oktobra 1937 preplezali kombinacijo vzhodnega stebra Rzenikove severozahodne stene. Tura je v javnosti vzdignila mnogo, prav nepotrebnega prahu, nam trem pa je dala veliko materiala in upanje za direktno smer v severozahodni steni. Ta želja je nam vsem trem leta v srcu in vestno smo se pripravljali na naskok.

Res: 4. septembra 1938 smo bili pod steno pripravljeni z izdatno zalogo klinov in drugih potrebščin. Imeli smo s seboj pomožno vrvico, ki bi nas do polovice stene preskrbovala predvsem s hrano. Noč je bila mirna in deloma jasna. Spali smo udobno v šotoru. Toda drugega jutra nas je sprejela neusmiljena ploha, ki nam je vse pokvarila. Našla pa sva tisti dan z Benkovičem čisto nov vstop, ki nam je pokazal ključ do stene.
Rešitev je prineslo šele letošnje leto. Presl Janez je bil na žalost zaposlen pri študiju, a z Benkovičem sva mislila napraiviti za Binkošti prvi resni poskus. Mesec maj pa je nama prinesel mnogo dežja in ostalo je pri načrtih. Dan pred Vnebohodom se je zjasnilo, zato sva se s tovarišem še isti večer na hitro dogovorila, da odrineva drugo jutro pod steno. Naslednji dan sva bila ob deveti uri zjutraj res pod steno, tokrat popolnoma opremljena in trdno pripravljena na naskok. Kakor je naju stena že velikokrat zavrnila ob prvem pogledu, tako je naju tudi ta dan, ko sva si jo ogledovala, grozeče svarila; vendar v zavesti, da imava poiskan pravi vstop, ki je kazal možnost preplezanja za eno dolžino vrvi, se nisva dala ostrašiti.

Spustila sva se čez široko grapo navzdol, šla preko nje čez majhen skok ter se končno utaborila na majhni terasi tik ob steni. Za počitek sva si odločila čas ene ure; držala sva se ga točno, saj se nama ni mudilo, ker sva imela namen, steno le v toliko preplezati, da si moreva ogledati nadaljnji teren, ki bi ga nadaljevala v binkoštnih praznikih. Vendar je v obeh tičala skrivna nada: »Kaj ko bi mogla danes vso turo nadaljevati?« Tako je minila ura počitka v najboljšem razpoloženju. Zdelo se je nama, da naju stena kliče; skale so se nama videle v zadnjih minutah pripravljanja vse drugačne, vse laže prehodne ko drugikrat. Ko sva bila že popolnoma pripravljena, sem med prijateljskim rokovanjem dejal Binetu: »Poglej, taka sva ko dva Indijanca!« To pa zaradi tega, ker sva okoli pasu na vrvici imela nabranih polno klinov. Klinov namreč nisva nosila v nahrbtniku, ker bi naju tolika teža na hrbtu ovirala pri ravnotežju. Zasmejala sva se in še s toliko boljšo voljo stopila k steni. Ura je kazala pol enajst. Stala sva pod previsno zajedo, ki je postala predmet pozornosti. Bine je svetoval, da bi šla rajši izven zajede, to je v popolnoma navpični, odprti steni z zelo redkimi stopi. Končno pa sva se le vrnila k prvotnemu načrtu. Kakor se je v začetku vstop zdel nekako mogoč, sva takoj po prvih metrih pležnje uvidela, da vzpon ne pojde tako lahko, kakor sva si mislila: prijemi večinoma spodnji, skoraj brez vsakih stopov. Zato sva se skozi delno previsno zajedo dobesedno prebila. Klin je pel za klinom in po dobri uri sva stala 20 m nad vstopom. Za začetek dosti trd oreh, vendar ne pretrd. Bila sva računala na vse težji položaj; zato sva se z isto dobro voljo gnala naprej, spoznala sva pa, da sva zadela pravi dan razpoloženja.
Nad zajedo sva prišla do kratke, navpične stenice, ki sva jo premostila s klini, in nad njo do prvega stojišča (1.). Ogledovala sva teren nad seboj. Plošča nad ploščo, le tam nekje više gori se nama je kazal nekakšen zob, do katerega sva se hotela povzpeti; zato se nisva nič obotavljala in sva šla hitro dalje. Zopet se je vrv napenjala v škripčevem potegu. Končno je bila tudi ta ovira premagana. Res sva stopila na majhno poličko, ki bi bilo na njej prostora za tri ljudi (2.). Prižgala sva cigarete in med kajenjem uživala uspeh, ki sva ga imela za seboj.
»Promenada,« do katere sva imela ta dan namen priti, se še ni videla; le plošče do 90° in še več strmine so se strahotno grozeče sklanjale nad nama. Dolgo se nisva zadrževala na tem orlovskem prostorčku; kajti čas nama je zdaj hitro potekal. Od tu dalje sva za dolžino dveh vrvi lezla v odprti steni z majhno razčlembo in stopila na poličko že nekaj metrov nad promenado. (3. Krušljivost velika, klini.) Predelala sva precejšen delež plasti; zato sva do tukaj počasi napredovala. Polica, na kateri sva stala, se je v levo stran zožila v ozko lašto. Nad nama je zijal ogromen previs, desno in levo navpični, gladki bloki. (Nepreplezljivo!) Nisva vedela, kaj sedaj. Ali je res tukaj že vse končano? Vzel sem iz nahrbtnika fotografije stene in v njih iskal možnosti izhoda. Slika je kazala edino možnost na levo prečenje. Odločila sva se, da še to poskusiva vendar je bilo upanje za prehod zelo majhno; kajti stena je bila popolnoma navpična in le toliko boljša, ker je bila razorana z dosti stopi in prijemi. Pod nama je zijala ogromna praznina tja dol do praga. Stena je bila na tem mestu tudi skrajno krušljiva; česar sva se oprijela, vse je ostalo v rokah. Skala kot taka se zdi ko nanošeno kamenje. Pri tem prečenju nisva rabila nikakršne posebne tehnike; le kline sva zabijala enega ob drugega in jih tako uporabljala za malo bolj trdne prijeme, nego bi grabila za skale, ki so vse letele iz rok. Po dolgem času sva premostila še teh dvajset metrov prečenja do stojišča (4.). Na koncu prečenja ni šlo več dalje, ker je prehod zapiral velik previs; zato sva se obrnila nazaj in zopet prečila še za daljšo dolžino v desno poševno navzgor. Stopila sva na nekakšno skalo, ki je visela v odprti steni (Prižnica, 5.). Tukaj sva bila že 80 m nad veliko polico in sva imela nad tretjino stene za seboj. Zato sem predlagal Binetu na tem mestu, da vztrajava pri turi. S tem je položaj postal resen. Posledica: vse doslej sva mnogo govorila, odslej sva se zavedla resnosti naloge. Oglašala so se le povelja.

Da bi steno prelezla že ta dan, ni bilo misliti; morala sva skrbeti za nočevanje. Toda kje? Nikjer nad nama ni bilo videti nikakršne police; le odprta, malo razčlenjena stena je žarela od zahajajočega solnca. Zopet je pela pesem kladiva. Vrstil se je poteg za potegom, stena je nenasitno požirala kline. Po dveh dolžinah vrvi sva prišla do majhnega žlebička, ki je prehaja! v ozek kamin. Kar prijetno se nama je zdelo, ko sva končno vendar mogla telo vsaj malo zaščititi med dve stenski opori; kar drugače varna sva se počutila in sva hitro stopnjevala naprej. Iz žleba sva izstopila na dosti veliko peščeno, visečo polico; takoj sva se odločila, da se na njej nastaniva za nocojšnjo noč. Ura je kazala pol sedmih zvečer. Ogledala sva si svoje prenočišče; za dobro spanje nama ni dajalo veliko nade: majhna, od stene nagnjena polička, ki sva na njej lahko, le sedela. Imela je pa to prednost, da je bila varna pred zapadnim kamenjem. Segla sva v nahrbtnik po zadnje požirke čaja, ki sva ga še do tukaj prihranila. Kaj dobro nama je deloval po grlu; saj nisva imela ves dan nikakršne tekočine v ustih, le preden sva vstopila, sva popila vsak po eno čašo. Med turo sva se tolažila z mentolnimi bonboni, ki so dobro nadomeščali vodo.
Medtem ko sva si urejala sedišče in pribila nahrbtnik na steno, se je pod nama v dolini Bele pričelo mračiti. Gore pred nama je oblilo večerno solnce s polno rdečico. Bil je diven pogled na zasneženo Planjavo in pred njo na Zeleniške špice, na desno so se razprostirale še vedno zasnežene, obširne planjave proti Korošici, a levo od naju je v temni senci strahotno padala severna stena Rzenika. Ves ta veličastni pogled je ta'ko globoko vplival na naju, da sva za nekaj časa pozabila, kje se nahajava; le zrla sva okoli sebe. Čim bolj se je vlegal mrak v dolino, tem izrazitejše so postajale gore. Iz zamišljenosti naju je prebudilo grmenje plazu, ki se je utrgal tam neike v Brani Po kratkem času so se tudi gore ovile v polmrak in počasi, počasi je nastopila noč. Nastala je popolna tema, ko sva še zabijala kline, da se na njih zavarujeva. Obsedela sva pribita vsak na dveh klinih, za sedež sva si dala vsak svojo vrv pod sebe. Vse okoli naju je leglo k počitku, le v majhni kotanji poleg naju je za to noč z nama vred presedel majhen Skalni tiček (plezalec), a je drugo jutro v prvem svitu odletel.
Noč je potekala monotono. Vreme se je pričelo krhati. V gore je sedla megla, a naju je pričelo skrbeti. Toda dolgo se nisva ubijala s skrbmi; saj sva imela polne roke dela: masaža udov, ker je mraz naraščal z vsako uro. Bineta končno premaga spanec, glavo položi na moje rame in zadremlje. Jaz nisem čutil potrebe po spanju, pa tudi bi oba ne smela spati. Iz dolgega časa sem kadil cigareto za cigareto in prisluškoval. Smrtna tišina je vladala okoli naju, le od slapa Orglic se je slišal šum padajoče vode. Ko sem se že vsega naveličal, sem vzel v roke fotografije stene in ob električni svetilki ogledoval možnosti preplezanja zadnje tretjine prehoda za drugi dan. Ko sem se dovolj nagledal, sem obrnil svetlobo v steno pod seboj. Bil je grozen pogled v navpičen blok pod nama; rajši sem svetilko ugasnil. Končno se je še mene pričela prijemati zaspanost - a zdajci, kaj je to! Nad nama grozno bobnenje, a le za hip in že je zopet vse potihnilo. Ropot je zbudil Bineta in dalje nisva več spala, ura je kazala že eno po polnoči. Mraz se je stopnjeval, do konca sva noč prebila ob kajenju cigaret, čakajoč, da se prične daniti. Tu in tam so se prikazale zvezde, pa so počasi, počasi ugašale. Porajalo se je novo jutro, a v nama dan do končne zmage. Za zajtrk sva popila nekoliko žgane pijače in ob pol osmih nadaljevala turo po točnem načrtu. Dan je bil nad vse lep.

Začela sva plezati desno navzgor. Bine vodi dalje, iz desnega kota police, še malo v desno in dalje zopet v popolnoma navpično odprlo steno, za dolžino 10 m. Naenkrat mi zakliče, da dalje ne gre, ker je stena postala toliko previsna, da se nikakor ne da priti preko nje. Spustil se je nazaj in zamenjala sva vodstvo. Šel sem malo v levo in nekaj metrov navpično navzgor dalje čez gladke plošče (Dülferjevo prečenje) v levo smer. Pustil sem pod seboj visoko previsno poč, ki je prešla v zmogljivo razpoko, po kateri sem se potegnil za pol dolžine vrvi. Poč se konča v gladki trebušasti skali, po sredini nje gre ozka prepoka, skozi katero sva zopet izgubila dosti časa. Proti vrhu postanejo prijemi in stopinje tako redke, da bi ne mogla več dalje, ko bi ne bil moj tovariš visok. Razpok ni bilo nikakršnih, plezala sva le na svojo moč. Končno se oprime Bine nad seboj nekega dobrega prijema, vendar je pretilo, da se bo odtrgal od stene in z njim tovariš. To je bila precej velika odpočena skala, podobna plošči; stavil bi, da ne bo obdržala 10 kg teže na sebi. Kaj kritično sva jo ogledovala; saj nisem imel pod seboj nikakršne dobre stopinje im med nama sta bila zabita samo dva vmesna klina, ki bi se pri padcu sigurno izpulila. Končno sva tvegala drzen poskus, ki nama je na srečo uspel. Pozneje, ko sem se potegoval čez to odlomljeno ploščo, nisem mogel verjeti, da zdrži toliko teže.
Nad ploščo sva prišla zopet v desno prečko in sva izstopila na precej veliko polico pod vrhnjo glavo stene (6.). Stena se tukaj zelo globoko zaje v nekakšen kot, podoben naši Jugovi poči in tvori veliko praznino. Na prvi pogled se zdi, da se da direktno preplezati vsaj do sredine, toda nad sredino prehaja žleb v velik previs, ki ga ne moreš nikakor obiti. Midva se nisva tukaj dosti mudila: saj sva imela na desni strani precej široko ploščasto polico, ki je peljala v smeri rjavega pasu. Polica je dolga za dve dolžini vrvi; od druge polovice naprej zavije strmo navzgor, tako da sva zabila klin. V drugi polovici police sva prešla iz trde kamenine v območje rjavega pasu, ki od tu navpično pada skozi vso steno ter deli severozahodno steno Rzenika od severne stene. Skala postane, drobljiva. Polica se konča v sredini rjavega pasa v ogromnem previsu. Zato nisva prečila po polici dalje do njenega konca, temveč sva se obrnila navpično navzgor, kjer je vzporedno s spodnjo polico tekla še ena, ožja polička, med njima visoka previsna stopnja. Naskok na previs se je posrečil tovarišu šele po četrtem poskusu (7.). Na polici nad previsom je Bine prečil na desno, po njej za dolžino tri metre. Zadnji meter do masivnejše kamenine je bil zelo tveganj kajti polica je toliko viseča iz stene in toliko gladka, da je le s posebno srečo doprečil zadnji meter. Takoj na koncu police se nama pokaže kratka navpična strmina, vendar že iz bele, kompaktnejše kamenine. Kar kamen se nama je zvalil s srca, ko sva mogla zopet zabijati kline v trdno apnenasto skalo. Po dveh do treh metrih zračnosti sva prišla na prvo travnato polico. Stena nad nama je spremenila svoj položaj v precejšen naklon. Prišla sva do položnejšega terena, ki je segal daleč nad naju. Zato sva se udobno vsedla na polico in prižgala cigarete. Tukaj sva bila že nad višino severne Rzeniške stene in sva kaj z veseljem ogledovala borovje, ki se je vzpenjalo nad robom stene. Ura je kazala že čez 12, ko sva se podvizala naprej. Za višino 20 m sva plezala istočasno po lahkem terenu do druge police. Od tu dalje sva šla po strmi zajedi, do pod vrhnje zadnje stene. Na direkten vzpon preko nje ni bilo misliti, ker ga je nama zapirala deloma navpična, deloma previsna, nepremagljiva stena; tudi klinov nama je že primanjkovalo; zato sva se obrnila v desno prečko preko ozke lašte (8.).
Bližala sva se končnemu cilju. Najrajši bi preletela teh nekaj metrov strmine; toda postala sva skrajno previdna. Zadnje metre sva plezala kar na najkrajšo dolžino; kajti zavedala sva se, da z najmanjšo napako lahko izgubiva vse. Globina, ki je smrtonosno zevala pod nama, ni v zadnjih metrih za naju več prišla v poštev. Le klin je pel na klin in počasi, počasi sva se bližala vrhu.
Stala sva na vrhu ob pol tretji uri popoldne. Obema je kljub utrujenosti sijalo nekaj živahno veselega v očeh in zadovoljna na lepem uspehu sva se spomnila Janeza, ki ni mogel biti deležen te sreče, dasi je toliko truda žrtvoval za zmago nad Rzenikom. Prepričana sva bila, da nama ne bo zavidal najinega uspeha; saj v naši plezalni skupini ni mesta za zavist. Ravno popolna nesebičnost in iskreno sodelovanje med nami je pripomoglo, da smo dosegli svoje uspehe. Upam, da nas bo to načelo vodilo še naprej v plemeniti borbi za gore.

* * *

Pripis. Stena od vstopa do izstopa je visoka 500 m. Vstop je z najnižjega mesta praga, kjer stena zavije v polkrogu proti gornji luknji; izstop desno od piramide. Stena je preplezana deloma s škripčevim potegom, pri čemer sva rabila nad 70 klinov, od katerih sva jih v steni pustila 60. Ni pa s tem rečeno, da je s 60 klini stena lažje preplezljiva; kajti kline sva puščala le tam, kjer se niso nikakor dali izbiti. Tura je tehnično na višku. Stena ima naklona od 70-90° ter je deloma previsna in zelo krušljiva. Čas plezanja 15 ur.
Plezala 18. in 19. maja 1939: Benkovič Bine in Kemperle Pavel.

PV 1939
Pavel Kemperle