Ekipa štirih – Mark, Čaro, Noel in Doroteja
... smo božično novoletne praznike preživeli na zavidljivi lokaciji z več kot 2500 frikovskih smeri in okoli 40 dolgih, ki sliši pod imenom Leonidio.
Doroteja Brgant
Naša grška odisejada se je začela s pakiranjem robe na točno dvakrat po 20 kilogramov in nekaj ročne prtljage. Sledila je vožnja z avtom do Benetk na dvourni polet direktno v Atene. Tam nas je z enourno zamudo pričakal rent-a-car, ki nam je dal v last našega ferarija za 8 dni – Nissan micra (poznavalci avtomobilizma boste vedeli, o čem govorim). S pomočjo izkušenj igranja tetrisa v otroštvu smo vanj zložili še nakupljeno hrano za večino dni našega dopusta in pa vsaj 20 narabutanih pomaranč, ki smo jih kar iz avta nabrali, medtem ko smo čakali, da se bencinska črpalka odpre. Po vijugastih cestah in gneči v okolici Aten smo po petih urah prišli v naš topel domek gospodarja Dimitrija.
Kot se za naše odprave spodobi, smo ves dopust plezali brez pavze, saj so nam grši bogovi v (baje) najbolj deževnem mesecu namenili celo en dan oblačnega vremena, katerega smo uspešno izkoristili za plezanje v plezališčih usmerjenih na jug. Preostale dni smo bolj kot ne uspešno iskali plezališča z oznako ‘N’, saj je bilo čez dan okoli 20 stopinj (v senci).
Začeli smo v plezališču Sabaton, kjer smo potipali skalo in težavnost smeri. Naslednji dan smo se podali v steno Kokkinovrachos, ki ponudi 200 metrske smeri. Noel in jaz sva se podala v smer Mignonette, Mark in Čaro pa v težjo smer Mazi. Z Noelom sva rajši dremala, medtem ko sva čakala drugo navezo, tako da nisva našla opisanega abzajla nazaj pod steno. Tako smo se večinsko (glas ženske je dvojen) odločili za sestop po cesti – ki se ni izkazal za najbolj optimalnega. Skurjeni smo se vrgli zvečer v morje in grizljali 3 kilogramsko vrečo arašidov med lovljenjem zadnjih sončnih žarkov. Sledil je dan v sektorju Mars, v katerem smo izkusili našo tehniko v plezanju tuf – eni bolj drugi manj uspešno. Četrti dan je veljal za ‘rest-day’, zato smo se odpeljali proti kraju Kyparissi v plezališče Kapsala, ki prav tako ponudi ogromno smeri, tako da opcija neplezalskega dneva pravzaprav ni bila opcija. Popoldan je sledil žalosten trenutek, ko smo neuspešno iskali odprto trgovino ali bar za pivo – zgleda je kraj resnično živ samo poleti. Naslednji dan smo šli v nekoliko oddaljeno plezališče Arcadia, kjer sem osebno najbolj uživala v pokončnih platah podobnim pakleniški skali. Naslednji dan je bila na sporedu zopet dolga smer v steni Kokkinovrachos – smer Mira – smo pa za spremembo našli 70 metrski abzajl (kljub temu, da nam je predhodno sonce skurilo možgane). Sedmi dan so prišle na vrsto zopet tufe in njihovi previsi v plezališču Cave of Panagia. Zadnji plezalni dan smo začinili še v sektorju Twin Caves, katerega pa smo kaj kmalu zapustili, saj so čez steno leteli ogromni skalni projektili, ki so jih prožile koze. Noel in Čaro sta odšla v trgovino po fasngo, jaz in Mark pa sva šla še v eno plezališče Dornröschen (ali pa se nama le ni dalo kuhati?). Novoletno rajanje smo si ustvarili kar sami, saj je bil Leonidio bolj kot ne mrtev, mi pa smo bili verjetno taki naslednji dan, katerega smo si vzeli ‘na izi’ in se s postankom na plaži vrnili proti Atenam. Da ne bi bili prezgodaj na letališču, smo si v centru ogledali še Akropolo. Kaj kmalu pa smo že spet sedeli s čeladami na glavah v 18. vrsti letala in si v mislih mrmrali pesem December 2 remember.
Kraj ponudi vse vrste stilov plezanja, prav tako je težavnost smeri od najlažjih do težko dosegljivih osmic. Edino za enkrat smo našli le 2 večraztežajni smeri, ki so pod oceno 6b. Menimo, da se v Leonidio še vrnemo, saj je materiala za plezanje neomejeno, še več skale pa je zaenkrat sploh še nedotaknjene. Pa še res dobre mandarine imajo.