John Hunt, priredil: Janko Blažej
Če pa gledamo Slap z očmi izurjenega plezalca, razpade problem v dva dela: v strm spodnji del, kjer so se pred nedavnim vršile spremembe. Nad to ogromno stopnico, visoko najmanj 300 m, se Slap nagne nazaj, preden se znova ne vzpne proti ustju Zapadne globeli. Zgornji del smo videli precej skrajšan in deloma ga je zakrivala spodnja ploskev, vendar se nam je zdel manj razbit. Na obeh straneh Ledenega slapu so grape, ki bi mogle nuditi prehod, ker pa so preveč izpostavljene plazovom z bližnjih grebenov, bi bil vzpon po njih pravi samomor. Prehod smo morali najti prav po sredi Ledenega slapu.
Skupina za Ledeni slap je pričela z delom v težkih okoliščinah. Takoj po prihodu je zbolel George Lowe in za njim še Westmacott. Tudi ostali so se s to nadlogo kasneje seznanili in poleg tega nas je oviralo še slabo vreme.
Vsako popoldne je padel sneg in vsako jutro je bilo treba na novo popravljati pot. Prva dva dni so se možje borili za dostop na ploščad, kjer je svoj čas stalo švicarsko taborišče št. II. Iskali so prehode levo in desno, pogosto so prišli v slepo ulico in zelo jih je izčrpavalo sekanje stopinj, dovolj globokih, da bodo po njih varno hodili z bremenom obloženi Šerpe. Šestnajstega aprila so se prebili na polico in so v višini skoraj 6000 m postavili dva šotora. To je bil naš prvi važnejši korak naprej proti vrhu. Trdo priborjeno taborišče II. je bilo tiste dni obdano z nekim posebnim čarom, ki ga je pa zaradi vročine in odpadkov raznih skupin kmalu zopet izgubilo.
Ed Hillary in oba Georga so prenočili v tem taborišču in so naslednji dan iskali pot do roba Zapadne globeli. Odšel sem iz taborišča ob jezeru da pogledam za njim. Dejal sem Ang Namgvalu, naj gre z menoj do taborišča II., ker nisem vedel, da je prehodil to pot že tri dni zaporedoma. Brez besede je odšel z menoj.
To prvo hojo bom natančneje opisal. Pot takrat še ni bila nadelana za nosače z bremeni. Poldrugo uro smo se prebijali med stožci in skozi zavite in ozke ledene prehode. Napravili smo precej ovinkov, da smo se izognili oviram. Prinesli smo s seboj rdeče, črne in rumene zastavice, da bomo z njimi zaznamovali pot. Izvidniška skupina jih je že posadila do taborišča II. Končno se je pričel ledeni svet dvigati, zato smo pripeli dereze in se navezali na vrv. To mesto smo imenovali »Otok«. Nekoliko nad nami je bila v strmi rob razpoke vsekana stopnica, s katere je visela pritrjena vrv. To mesto, ki je lep dokaz veščine v ledu, je nadelal Michael Westmacott, zato smo ga imenovali »Mikovo strašilo«. Razpoke so bile vedno številnejše, vendar so bile še tako ozke, da smo jih mogli prestopiti ali preskočiti. Le dva smo morali premostiti s kovinsko lestvijo. Bližali smo se strmejšemu delu in zadnji vzpon nas je privedel do največje razpoke, kar sem jih kdaj videl. Preko razpoke je ležal ogromen kos ledu, trden le toliko časa, dokler se čeljusti te pošasti še bolj ne razpro. Na zgornji ustnici razpoke so bile vsekane v led stopnice in kasneje smo tod pritrdili vrv. Ta prehod smo imenovali »Hillaryjevo strašilo«. Nekoliko više je bilo območje zelo krušljivega ledu, imenovano »Drevored peklenskega ognja«. Našli smo nekaj zastavic od zadnje švicarske ekspedicije pred osmimi meseci. Ena je stala na osamljeni ledeni plošči, obdani od nepremostljivih razpok, druga pod previsno ledeno steno. Švicarska pot se je spremenila do nespoznatnosti in je bila sedaj docela neuporabna.
Naša pot se je vila več sto metrov med ledenimi bolvani, nad njimi, za njimi ali pa celo pod njimi. Ledene mase, ki so pred nedavnim padale tod, se še niso sesedle in skladi so bili kar nakopičeni drug na drugem. Teh neprijetnih prvih vtisov smo se sicer polagoma znebili, ko smo večkrat prehodili to pot, vendar sem »Drevored peklenskega ognja« vedno smatral za nevarno mesto. Proti vrhu je postajal svet bolj odprt. Prišli smo na področje, ki se je neprestano spreminjalo, čeprav je bilo sestavljeno iz večjih skladov. Imenovali smo ga »Področje atomske bombe« v plitvi soteski, nad katero so kraljevali majavi seraki, je zadoščal dolg korak, da smo prišli preko razpoke. Kasneje so se razpoke tako odprle, da sta bila tu za prebod potrebna dva mostova.
»Področje atomske bombe« se je neprestano gibalo. Ledeni odlomki so padali navzdol, spočetka v precejšnih presledkih, a sčasoma je gibanje postalo še silneje in spremembe bolj izrazite. Ta strašni, temni grom smo slišali iz taborišča II. a k sreči se je to godilo običajno ponoči. Markacijske zastavice so le redko ostale na mestu dalj kot nekaj dni. Videli smo jih pritrjene v novi vdolbini, včasih so tudi izginile za vedno.
Opoldne sva z Angom Namgyalom prišla v taborišče II. Bilo je prazno in trudna sva legla za pol ure. Ko sva se znova podala na pot, sva že kakšnih 100 m nad taboriščem srečala veselo trojico, ki se je vračala. Ed in oba Georga so dosegli rob Globeli. Ker dotlej še nismo vedeli, če bomo sploh našli pot do Globeli, je bila to velika novica. Prvi veliki problem je bil rešen in zdaj smo lahko pričeli z nadaljnjim delom.