Leto se je obrnilo in spet je bil na vrsti pohod, letos že devetnajsti - 1. junija na vrhu Možica
Zbrali smo se pred Maxijem ob 7. uri zjutraj in krenili proti Gorenjski. Zjutraj je bila kratka ploha, pa so bile ceste mokre, a Gorenjska se je odpirala in bili smo veseli, da bo gotovo vreme zdržalo. Mavrica nad Šmarno goro je bila porok za to. Proti Bledu in Bohinjski Bistrici smo kar hitro prišli, ter jo mahnili proti Soriški planini. Na Bohinjskem sedlu (1277 m) pod Litostrojsko kočo smo parkirali naš avtobus in se podali novim dogodivščinam naproti. Kavica v koči (1307 m) se je prilegla, pot nadaljujemo pod žičnico, do razpotja, kjer smo zavili desno.
Naš prvi cilj je bil Možic (1602 m). Proti vrhu nas je spremljal veter, a lepote od razgledov in cvetja ob poti ter na njej, so omilile njegovo kuštranje naših glav! Kakšen razgled na vrhu! Škofjeloško, Cerkljansko hribovje, pa Julijci in Karavanke, pa še malo Kamniško Savinjskih Alp. To je treba res doživeti! Kako smo bili veseli in zadovoljni, da nas ni presenetil kakšen dež. Pot pod noge, pa naprej! Ovce so nam nekaj časa delale družbo in se oglašale, kot bi nas pozdravljale v tem lepem dopoldnevu. Mimo stare kasarne, ki danes služi pastirjem, smo se podali naprej do Slatnika (1598 m) in z njega spust in dvig do Lajnarja (1549 m). Vseskozi, ko smo hodili ob stari Rapalski meji, smo lahko občudovali rove, utrdbe bunkerje, staro kasarno, vse kar je nekoč služilo za nadzor nad mejo med Jugoslavijo in Italijo.
Spust do Litostrojske koče, kjer smo zaužili dobro joto in si privezali dušo. Korl je poskrbel, da smo lahko tudi zaplesali in zapeli, saj je njegova harmonika neumorno donela. Celo krave, ki so jih prejšnji dan prignali na 
pašo, je zanimalo, kako je dobro pivo in hrana …. Če se ti odlepi podplat pri čevlju, pa je mojster za popravila kar pri roki.
Srečni smo zapuščali prijazno osebje Litostrojske koče, Soriško planino in se menili o jubilejnem 20. pohodu naslednje leto.
Srečno prijatelji planinci, pa hvala za povabilo na vaš pohod!
Mojca