Janez Pikon: Razgledna terasa nad Ravenskimi rovti z leseno kočo, ki je služila za skromne namestitvene potrebe domačinov iz preteklosti je razpadla in poraščenost predela se je stopnjevala do zaraščenosti celotnega pobočja.
Pa je le nekdaj domačine na oglarjenje vodilo za vsakdanji kruh jim je pobočje služilo. Srnjakova dolina jugovzhodno nad vasjo Ravne je zapuščeno, zaraščeno in tudi strmo hudourniško korito. Prevrnjena in razpadajoča debla po suhi strugi dajejo vtis neprehodnosti. Razpadajoča kašča iz preteklosti pred vstopom v korito spominja na čase, ko so domačini s pridom uporabljali in obdelovali še tako odmaknjena in težko dostopna pobočja. Višje po suhi strugi je opaziti manj razdejanosti, vodni tokovi so še šibki in prizaneso poraščenemu in strmemu terenu zahodno pod planoto Rižce.
Vzporedno in zahodno nad hudourniškim koritom se gozdni svet zravna, postreže pa tudi z bolj prijazno okolico. Dvoje večjih mlak ustvari vsako močno deževje in še dodatno zaznamuje predel, ki so mu domačini z vasi Ravne že od nekdaj rekli kar Na Zatrep. Med obema vojanama jim je skromna lesena koča (kožarca) služila za potrebe oglarjenja, katere lokacijo še vedno izdaja del ročno izravnanga terena, manj poraščenega, v sklopu nekoč travnate terase, katero so domačini večji del uporabljali tudi za potrebe srednje gorskega pašnika.
»Ni mi bilo še deset let, ko sem se z mamo prvič povzpela po strmem pobočju, ki smo mu vseskozi pravili Srnjakova dolina, do ata in delavcev, ki so oglarili na razglednem predelu Na Zatrep. Bilo je vse novo in nenavadno, tako se spominjam, ko so ob pristopu do lesene koče, tudi meni postregli z jedačo in pijačo. Na razglednem robu sem z občudovanjem strmela v dolino, na domačo vas in našo hišo pod strmim pobočjem. V spominu mi je poleg lesene oglarske koče (kožarce) na planoti nad vasjo, ki jo je v tistih časih izdelal moj ata z gozdarji - oglarji in prvič ponujene gozdarske jedi »frike,« ostalo še troje posebnosti s travnate planote. Širok razgled proti vasi z bistriško dolino, dvoje večjih mlak na predelu, ki ju ustvari deževje, ter mejni kamen K&K (kaiser & kenig) z oznako 12,« se po dobrih osemdesetih letih spominja dogodka in mi o njem pripoveduje mama, ki je pred drugo svetovno vojno še nekajkrat obiskala takrat travnato in razgledno pobočje južno nad Ravenskimi rovti.
Janez Pikon