Primorske novice - Petra Mezinec: ... ampak velika družina
Deseti in zadnji pohod Kraških gadov iz Gorjanskega na Triglav
Dobra družba, narava, gibanje, terapija ..., so le nekateri od razlogov, zaradi katerih se pohodniki skupine Kraški gadi vsako leto podajo na šestdnevno potovanje do Triglava. Ali pa do Gorjanskega, odvisno od tega, kakšno traso si izmisli vodja Marijan Zega. Ne glede na to, po kateri poti so se podali, je bilo eno gotovo: nikoli ni bila dolgočasna in nikoli enaka.
Pohodniki planinske sekcije Kraških gadov, kluba ljubiteljev vozil znamke Alfa Romeo, so deseto leto zapored prehodili pot med Gorjanskim in Triglavom. Čeprav se je izhodišče in trasa “Gadov” vsako leto spreminjala, je pohod vendarle ohranil svoje izvorno ime.
Pred desetimi leti, ko se je “skupina norih” pod vodstvom šefa Marijana Zege prvič odpravila na Triglav, si niso predstavljali, da se bo število pohodnikov pomnožilo - ena od njih sem tudi avtorica članka - prav tako kot število občin, skozi katere jih bodo nesle noge. Po desetih letih je zgodba, če gre verjeti šefu pohoda, zaključena Vsaj v tej obliki. “Nam, ki smo vedno mladi in lepi, se zdi, da se ne spreminjamo, a fotografije dokazujejo drugače. Bomo pa še naredili kako neumno. Poti za odkrivanje je v bližnji okolici in v sredogorju še malo morje,” je pojasnil 68-letni Marijan Zega.
Najprej na Triglav
Zadnji pohod iz Gorjanskega na Triglav smo Kraški gadje tokrat pričeli na Bledu, kjer nas je sprejel Tomaž Bergant, naravovarstveni nadzornik v Triglavskem narodnem parku in prava enciklopedija znanja. Prvi dan je minil v lahkotnem pohodu skozi pokljuško sotesko vse do vojašnice na Rudnem Polju. Pot drugega dne do Vodnikovega doma in od tam do Doma Planika pod Triglavom je dobro poznana vsem planincem. Od tam naj bi se povzpeli na 2864 metrov visok očak. Vzpon je preprečila slaba vremenska napoved, ki se na koncu ni izkazala za pravilno, a vendarle previdnost v gorah ni nikoli odveč. “Lani smo doživeli nevihto, ko smo se spuščali z vrha, strele so udarjale naokoli. Ko sem prišel dol, sem si oddahnil in si rekel, da ne bom nikoli več tvegal življenja ljudi, za katere sem odgovoren,” je pojasnil vodja pohoda. Tretji dan je bilo prav tako napovedano deževje, na srečo pa nas je čakal le še spust do koče na planini Voje.
Četrti dan smo vendarle začeli nabirati kilometre. S planine Voje smo odkorakali do Stare Fužine, od tam pa do postaje žičnice Vogel. Pravi pohodniki bi bržčas morali tudi na Vogel peš, a za deseto obletnico se vendarle spodobi tudi nekaj prestiža.
Kar pa ne pomeni, da se do vrha Vogla nismo utrudili. A razgled s 1922 metrov visokega razglednega vrha je odtehtal znoj in trud. Od tam smo se spustili do koče na planini Razor in do planine Stador, kjer smo zaključili prvi dve tretjini našega popotovanja.
Vročina in asfalt
Vedeli smo, da nas najtežja dneva še čakata. Pot do Plav, cilja petega dne, je bila dolga in, kar je še huje, asfaltna. Po kratkem postanku v Mostu na Soči smo se odpravili v Avče, kjer je družina enega veteranov pohoda Mirana Pavšiča pripravila pogostitev. Asfalt je kazal svoje zobe vse do Kanala, le redkim med nami pa podplati niso cveteli, ko smo prisopihali do Plav.
Zadnji dan, ko smo bili z mislimi že doma, je bila pot res lažja, a je goriška vročina vendarle terjala svoj davek. Do Renč smo zopet hodili po asfaltu, a veselju nad makadamom je sledilo drugo presenečenje - vzpon na Trstelj iz Renč je precej bolj strm in dolg kot tisti iz Lipe, od koder se na “kraški Triglav” radi vzpenjajo Kraševci. Na Trstelju smo si vendarle oddahnili. “Zdaj se samo še odkotalimo navzdol,” smo si prigovarjali. Brez postanka na Ivanjem Gradu na Mačkovi domačiji in prešernega vzdušja ni šlo. Kot da bi šele začeli pohod, smo se odpravili proti Gorjanskemu. Deseti pohod smo tako zaključili v rekordnem številu. Celotno pot je prehodilo devetnajst pohodnikov!
Zadnja tri leta s Triglava v Gorjansko
Ni bilo vedno tako. Leta 2009 se je skupina, poleg Marijana Zege so bili v njej še Cveto Stanonik, Zvonko Gec, Miran Pavšič, Jurij Ličen, Valter Colja, Matejka Madon in Vojko Marušič, prvič odločila, da se odpravi na Triglav peš iz Gorjanskega. Ideja je nastala v krogu prijateljev obrtnikov, s katerimi so dolga leta hodili na Triglav. “Najbolj se spomnim tistega trenutka prvi dan, ko smo ob zori prišli na Trstelj in v daljavi zagledali Triglav. Bil je tako daleč, čeprav smo izbrali najkrajšo pot. Vse do zadnjega dne nisem verjel, da nam bo uspelo,” se danes spominja Marijan Zega.
Kljub imenu pohoda pa je bilo to prvič in zadnjič, da so Kraški gadje pot začeli v Gorjanskem. Že naslednje leto je bila začetna točka Sesljan (še bolj oddaljen od Triglava kot Gorjansko), leto zatem pa so pohod oplemenitili s podpisovanjem Listine o prijateljstvu in sodelovanju z župani v Sloveniji in Italiji ter kasneje še na Hrvaškem. Na poti so poleg podpisov zbirali še zastave, ki so jih nato razprostrli na Triglavu. “Leta 2015, ko smo pohod pričeli v Bujah, smo dosegli vrhunec. Listino je podpisalo 32 županov, od tega dva s Hrvaške, deset iz Italije in 20 iz Slovenije. Takrat smo ugotovili, daje pohod postal preveč psihično in fizično naporen, zato smo se odločili, da s tem prekinemo,” pojasni šef pohoda. Zadnja leta so pot obrnili in začeli hoditi s Triglava v Gorjansko.
Prav vsak pohod je lep na svoj način
Vendar pa Zega ni najstarejši v skupini. 70-letni Cveto Stanonik, Gorenjec iz Podgorja, je celotno pot prehodil dvakrat, a se rad udeležuje posameznih etap: “Celo življenje sem sedel v kabini tovornjaka in posebne kondicije nisem imel. Takrat sem se zelo pripravljal, ker nisem verjel, da kaj takega zmorem. Danes sem Marijanu hvaležen za vse dogodke, druženje in tudi trpljenje.”
Edini poleg Marijana, ki je prehodil vseh deset pohodov, je Vojko Marušič, nesporni lastnik najbolj gotovega in enakomernega koraka, ki narekuje ritem celotni skupini. “Zame je bil pohod vedno izziv, da se dokažem sam sebi. Poleg tega je pomembna tudi dobra družba. Vsak pohod je bil lep, tudi tisti, na katerih nam ni uspelo priti na vrh Triglava,” je povedal Vojko.
Najbolj izkušen pohodnik na dolgih pohodih pa je gotovo Danijel Božič, bivši župan komenske občine in veteran pohodov Ankaran-Triglav. “Pohod Ankaran-Triglav ima stalno traso in je spominski pohod v čast borcem NOB in četi, ki je dvignila slovensko trobojnico na Triglavu ob osamosvojitvi. Ima drugačen tempo in dnevne poti so bile bistveno krajše. To je bolj planinski pohod, tisti pa vojaški,” je pojasnil Božič, ki se je pridružil ekipi Kraških gadov za stavo, nepogrešljiv del pohoda pa ostaja že sedem let. Čeprav se zdi, da za vsako pot ve, kam vodi in koliko časa je potrebnega do naslednjega cilja, dodaja: “Sam sem poznal veliko Slovenije, vendar enega pomembnega dela naše države ne spoznal, če ne bi bil na teh pohodih. Poudaril pa bi, da smo bili vedno lepo in prisrčno sprejeti tudi na Hrvaškem in v Italiji.”
Kot velika družina
Odkrivanje skrivnih kotičkov, vasi, dolin, hribov in poti je nepogrešljiv del pohodov Kraških gadov. Na Triglav so se tako Gadi po ovinkih (tudi) čez Nanos, Banjšice in Goriška Brda plazili iz Gorjanskega, Sesljana, Doline, doline reke Glinščice, Buj in Buzeta. Preveč je poti in tras, da bi sijih zapomnili in preveč lepih trenutkov, da bi lahko kakšnega izpostavili, zatrdijo izkušeni pohodniki.
“Dobra družba in lepi trenutki. Všeč mi je stik z naravo in okolico. Če hojo primerjam z vožnjo z avtomobilom: z avtomobilom greš mimo in se ne zavedaš, kaj vse lepega se še skriva, hoja pa ti ponuja možnost, da si vse ogledaš,” je povedal Miran Pavšič, ki se je pohoda letos udeležil sedmič. Osmič pa se je na pohod podal Ervin Pegan: “Moj najlepši pohod je bil prvi, ker sam sebe preizkušaš. Ne veš, če boš zmogel. Ko prideš domov, si utrujen, a poln energije in boljši človek. Vsakemu bi svetoval nekaj takega, ker je to najboljša terapija za življenje, ki se je ne da kupiti.”
Pohod pa je že po nekaj letih pridobil tudi mednarodni pridih, saj so stalni člani ekipe postali tudi Italijani in Slovenci, ki živijo v Italiji. Taka sta Toni Balzano in žena Gabriela Caharija iz Trnovce, zadnji dve leti se je pohodnikom pridružil še njun sin Rudi. “Pohoda sem se prvič udeležila, ker me je zanimalo, koliko zmorem. Včasih, ko imaš težave, je prav skupina tista, ki te potegne naprej. Mislim, da je ta skupina kot ena velika družina. V njej se kregaš, se smejiš ... Lepi so trenutki, ko prideš do določenega cilja na etapah in se tam odpočiješ, pogovoriš in družiš,” pravi Gabriela.
Miranda Marjanovič, ki se je skupini pridružila pred nekaj leti, je tako opisala najlepše trenutke na pohodih: “Na vrhu Triglava je poseben občutek, a tudi hoja v skupini ima svoj čar. Všeč mi je, da nek del poti hodiš z enim, potem sam, potem se pogovoriš z drugim.
Kot da bi vsi ti, sicer samostojni členi, sestavljali nekakšno med seboj povezano verigo.”
Kraški gadi imajo še veliko načrtov
“Ko smo prvič začeli hoditi, so govorili, da se mi je malo zmešalo. Novi ljudje so kar prihajali, tudi iz Gorjanskega, na kar sem še posebej ponosen. Letos smo imeli rekordno število pohodnikov. Ponosen sem tudi na to, da se še naprej družimo in hodimo. Sam sem si sicer želel, da bi organizacijo pohodov prevzele mlade generacije, a imajo veliko drugega dela,” je na dediščino ponosen Zega. Letos se je pohoda udeležil tudi njegov sin Ervin Zega: “Za pohod sem se odločil, ker sem želel podpreti očeta, ki že toliko let hodi. Gotovo zdaj drugače gledam na pohod, eno je biti del logistike, povsem druga zgodba pa je, ko je treba celotno pot prehoditi.”
Ni dvoma, da bodo Kraški gadje preplezali še kakšno skalo in osvojili še marsikateri hrib. Je pa bilo tisti dan v Gorjanskem kljub temu čutiti nekoliko drugačno vzdušje. Veselje nad doseženim in prehojeno potjo ter naštevanjem raznovrstnih bolečin, od žuljev do otečenih kolen, je zamenjala otožnost, da smo hočeš nočeš prišli do zadnje strani ene dolge in lepe zgodbe. Ali, kot je povedala Urška Krulej, ki se je pohoda udeležila prvič: “Ponosna sem nase in vesela, da sem zmogla celo pot. Kljub bolečinam pa mi je kar malo hudo, da je vsega konec.”
Leta 2015, ko so Kraški gadje pohod pričeli v Bujah, je listino prijateljstva in sodelovanja podpisalo 32 županov, od tega dva s Hrvaške, deset iz Italije in 20 iz Slovenije.