Janez Pikon: Redkeje se kak turist izgubi med planino Pri Jezéru čez planino Višévnik, Uševnik, zemljevid napačno Ozebnik in pod Stadorjem in vrhom Pršivec. 
Nad steno Komarče je gora, ki vlada Bohinju, je karakteristični Debeli Vrh 2392 m. Proti jugu je najvišja gora pod Triglavom in nudi krasen pregled pogorja od Črne Prsti do Bogatina na jug, čez Lanževico in Kal na zahod, proti severu pa Triglavsko gromado s Kanjavcem. Pod vrhom na jug in vzhod so zelene f'žnarske planine, na zahod in sever pod njim pa je kamenita puščava nagromadenih lašt. Pravi kontrast je pogled na jug in vzhod in oni na zahod in sever. Po eni strani gozdovi, livade in pašniki, po drugi strani škraplje in lašte, pristopne le divjim kozam. Debeli Vrh je turistom malo znan; prehudega tekmeca ima v Triglavu, odkoder gre glavni tok turistov po Zajezerski dolini (»Zajezeram,«) čez Komarčo in Savico v Bohinjsko dolino. Šele zadnja leta, ko je marsikateri turist že po večkrat prehodil izhojeno pot Zajezerske doline, si je jel izbirati drugo pot izpod Triglava, posebno ono od Vodnikove koče preko Mišéljske planine, Jézerskih in Lázarskih preval, na planino v Laze 1558 m, odtod čez planino Pri Jezeru na planino Dedno Polje in planino Ovčarija ter Čez Štapce 1859 m, h Koči pri Triglavskih jezerih.
Še redkejše se kak turist izgubi od planine pri Jezéru čez planino Višévnik (izg. Uševnik, na zemljevidu napačno Ozebnik) med Stadorjem 1791 m in Pršivcem 1761 m naravnost nad steno Komarče.
Zaman sem, kakor marsikateri turist poletja 1926, čakal nekoliko stalnega vremena. Zaman sem tudi par dni iskal sposobnega vodnika po tem zapuščenem kotu Alp. Moral sem odriniti 6. avgusta sam iz Stare Fužine po Dolini Suhe mimo planine Blato na planino V Laze. Hoda je za turista, ki ima nekoliko prtljage, pičle 4 ure.
Upal sem najti med pastirji najmočnejše f'žnarske planine, V Lazeh starejšega pastirja, ki bi poznal vrhove in imena. Zaman sem stikal ves popoldan.
Sirar, po domače »Ulčar,« ki se je kazal precej veščega, ni mogel z menoj, ker si je bil spomladi zlomil nogo ter se ni upal zjutraj zarana z menoj in se vrniti proti večeru na težko delo sirarjenja. Pastirji pa so bili sami mladi fantje. Drugi dan zjutraj, 7. avgusta, je kazalo lepo vreme, tako da sem se odločil, da poberem prvega pastirja, ki bi se mi zdel nekoliko bolj goden, da poležem ž njim na Ograde, podolgati vrh 1929 m do 2085 m, ki stoji vzhodno nad planino skoraj sredi f'žnarskih planin. Hotel sem vsaj te malo pregledati ter izprašati pastirja. Tako sem odšel že pozno, šele ob 7 zjutraj, s 16-letnim pastirjem Ivanom Arhom, krepkim fantom, čez pašnike vzhodno nad planino V Lazeh in po strmih travnatih vesinah, 35-45° naklonine, polnih bogate planinske flore, na planjo med točkama 1929 m in 2095 m, v dobri uri in odtod po cvetlični drni, polni porceljnov (murk), na obli vrh Ograde. Moj mladi vodnik se je izkazal, da prav dobro pozna oborna imena svoje planine. Zatrep so strmi pašniki, ki zapirajo planino pod Ogradami. Južno ob Zatrepu so Kladje, morfologično nagromadene klade, Blöcke, večkrat krajevno ime.
Ugotovil sem takoj z vrha Ograd nekaj napak bivšega vojaško-zemljepisnega zavoda na Dunaju. Planina na vzhod 1673 m ni Poljane, ampak planina Krsteníca, dočim so Poljane plani prostor južno pod planino. Pod planino so Ostinki, na severovzhod kota 1637 m je Tisovec. Vrh 1786 m je Krsteniški Stog ali Mali Stog, 2040 m pa je Jézerski ali Véliki Stog, pod njim ob prevali sta skalnata stožca: Eva, večji bolj košat, in Adam - manjši, vitkejši. Planina Jézerca 1724 m v globokem dolu med Jézerskim Stogom in Ogradami je opuščena. Bila je nekdaj najvišje ležeča planina južno od Triglava. Vrh 2075 m je Prévalski Stog. Ime na zemljevidu je torej od tega vrha preloženo po pomoti na 2040 m. Prehod iz Jézerske doline v široko zeleno kotlino planine v Laze 1966 m so Jézarske prévale, približno enake višine od Lazarskih. Tod čez je vrisana steza od Mišéljske planine 1683 m. Ni pa vidne steze naravnost od Mišéljske planine čez prevalo med 2075 m in 2323 m, nekoliko višje od imenovanih dveh, približno 2000 m, to so Mišéljske prévale.
Prevala pomeni tod, kakor splošno v Alpah, široko vzbočen prehod med vrhovi, nemški Joch. Ljudski govor dobro loči prevalo, ali prevale od sedla, ki je ozko vzbočeno, in od škrbine, ki je v pečevje zarezana, ter špranje, ki so skalnato koritaste in globoko zarite. Za sedlo rabijo Nemci Sattel, za škrbino Scharte in za špranjo Spalte. Te terminologije, ki je dana po pristnem ljudskem govoru, se morajo oprijeti tudi naši geografi in geologi.
Proti jugu, med pašniki planine v Lazeh in planine Pri Jézeru, je več zelenih glav: 1615 m Na Klancu, 1614 m Mizčna (t. j. mali mizici podobno) Glava in 1659 m Huda Rupa.
Čez Mizčno Glavo v ozadju je Gornji Viševnik 1719 m, za njim Pršivec 1761 m, preko Hude Rupe v ozadju je 1758 m Griva in po vrsti Vrtec brez kote, in Stadorski Orliči 1781 m, Rigeljc stoji konec Stadórja nad Črnim Jezerom, Stador je ime za strmo steno od Črnrga Jezera do nad Dola. Med Grivo 1917 m leži planina Viševnik na lepi zeleni prevali med obema vrhoma.
Kota 1785 m je Rob pod Kredo 2023 m, poleg te na sever je Slatna 2075 m. Ime Kreda na zemljevidu je prav zapisano. Kogovšekovo tolmačenje v Planinskem Vestniku (leto XXIII str. 177), da se mora glasiti Greda, je napačno. Tudi Livški, (Pl. Vest. XI. str. 156), rabi Gredo napačno. Res se vidi greben Krede poševni gredi podoben, oblika pa je presplošna, da bi dajala domačemu pastirju v oko. Ime Kreda pastirji prav jasno in čisto izgovarjajo brez izjeme s trdim k. Ime Krede dobimo večkrat v naših Alpah: Krédarica pod Triglavom, V Krédi, studenec pod Velikim Ráskovcem, vas Kred v Kobariškem Kotu. Po ladinskih Alpah je precej tega imena »I Crets.«
Neprav je zapisana v zemljevidu vojaško zemljepisnega zavoda na Dunaju Zlatna, mesto: Slatna. Ime Slatna, Solatna se povsod po Goriškem in Bohinjskem izgovarja s trdim s in vse tolmačenje z zlatom je docela samovoljno.
Tudi Zlatnik Livškega za 1550 m v skupini Črne Prsti v (Pl. Vestniku XI. str. 114), je pisan napačno. Slatne ni zamenjati s Slatino. Pleteršnik to razlaga kot Sauerling, pač ob zdraviliščih Rogaška Slatina i. dr. Slatina kot hribovsko ime pa nima tega pomena, marveč pastirsko-gospodarskega. Nekdaj so pasli po naših planinah premnogo drobnice. Jalovino so puščali po cele tedne sámo, na gotovih vrhovih pa so ji navadno vsakih 14 dni natresli soli za vabo. Taki vrhovi nosijo ime Solatna (Sovatna), Solnice (Sovnice), največkrat pa Slatna. Ime sega daleč na bavarsko-tirolsko narečje. Tarneller, Hof und Burgnamen, navaja: Slata, kar tolmači Blosse, kar bi tudi odgovarjalo Slatnam, ker so gole. Kjer prosti narod govori Zlatarice, tam nanaša ime na rudnik, kjer so dobivali, če še tako pičlo, zlata.
Lepo razpoložena je gozdnata planota, ki zapira pogled na Bohinjsko jezero, Medvedov vrh 1173 m, Jegla ali Vodični Vrh 1627 m, Pršivec 1761 m in Stador 1781 m.
Odstopila sva z vrha Ograd proti severu po ozkem razu, na sever rušastem, na jug robatem, tako da se ves čas hodi ob prepadu. Stopi so pa dobri. Od 8,20 do 8,45 sva prišla na Lazarske prevale. Pastir Arh še ni hodil nikdar tod, tudi ni vedel za pot na Debeli Vrh; zanašal se je name. Odločil sem se, da sva krenila na severno plat preko 2035m v snežne doliče pod Debelim Vrhom, potem po laštah do pod bok in strmo gor. Sredi pota pa naju je objela gosta megla; izgubil sem pregled po doličih in krenila sva prezgodaj naravnost proti vrhu po sledovih rjavordečega, opeki podobnega škrilnika.
Iz prevale do vrha sva rabila ravno eno uro. Videla izprva, vsled goste megle, nisva nikamor. Sem in tje se je raztrgala ravno toliko, da sem ugotovil, da nisva na pravem vrhu, ampak na južni, skoraj enako visoki glavi, kakor glavna kota. Poskusil sem dol po severnem robu; no, pot je zapirala strma, stebru podobna skala, ravno nad brezdnom. Ker nisem imel vrvi, sva se z Arhom le nekoliko odpočila in krenila po isti poti zopet na Lazarske prevale nazaj. Pod njimi nekoliko zahodno od studenca med rušjem je Koprova Glava (ime od kopra - Anethum), pod njo Glávenca. Od tod po stezi črez Gorenje Laze na planino nazaj. Iz planine na Lazarske prevale je približno eno uro hoda, odtod po opisani poti na vzhodno glavo Debelega Vrha tudi eno uro, doli razmerno manj.
Popoldne se je megla nekoliko razredčila, proti večeru pa je jelo rositi, ponoči je bil dež z vetrom, okoli polnoči je jelo snežiti. Prenočišče sem dobil v planinskem stanu posestnika po domače »Medveda,« za posteljo sem imel mehko moravo, t. j. temnozelena trava, ki raste okoli planinskih stanov; pastirji jo posečejo, predno prično pasti, za slučaj hudega vremena, da se polaga teletom. Je izborno, mehko in gorko ležišče.
Zjutraj, v nedeljo 8. avgusta, ko sem vstal, je bil Debeli Vrh do vznožja zasnežen, višje gori poln žametov. Tudi v dolini je sneg naletaval pomešan z močnim dežjem, pod planino pa se je nabralo vode za malo jezero, ki se je polagoma odtekalo v ponore pod stanovi ter čez rob v dolič pod planino proti Kredi. Snežilo in lilo je v enomer; postajalo mi je občutno mraz; kajti vzel nisem bil niti telovnika s seboj. Odločil sem se torej, da grem v dolino nazaj, izprva sam, a nabrala se nas je brž mala družba: dolgokraki Bohinjec, ki je prišel po sir, lovec Ivan Ceklin, ki je prišel pregledavat lov, ženica, ki je prišla po skuto, pa Ivanka Štrosova, ki je imela tudi kakih 15 kg skute in druge reči v jerbasu.
Originalno je, kako Bohinjci prenašajo sir v hlebih od 25-40 in tudi več kg. Zavijejo ga v rjuho, z vozli napravijo neke vrste kapo, zavihté širni hleb čez glavo na pleča in tilnik, kapo pa nataknejo čez čelo tako, da visi hleb oprt na čelo in tilnik po plečeh.
Pot je bila opolzka, polna hudournikov. Občudoval sem Štrosovo, ki je hodila pred menoj. Prišla je že v soboto popoldne ob mirnem vremenu, prav lahko nedeljski oblečena - tudi Bohinjke že nosijo visoke opetnice in lahke, izrezane čevlje - kljubu temu pa, da je nesla težak jerbas in da je poleg tega krila vsebino še z dežnikom, je balansirala s tako lahkim korakom po kameniti, deloma opolzki poti, da vse tri ure hoda ni niti enkrat izpodrsnila ali omahnila; le sem in tje je prosila, naj se ji bolje podloži svitek pod jerbasom. Ko smo mi moški, tudi ona dva težko obložena, skakali čez hudournike, ji ni ostalo drugega, nego da je v svojem lahkem obutalu brodila skozi šumeče potoke. Ne vem, če kaka mestna dama tako elegantno šeta po izprehajališču, kakor je hodila naša Štrosova po dolgi strmi poti, težko obložena.
Že proti večeru je kazalo, da se vreme obrne, drugo jutro pa je bil zopet križ z iskanjem vodnika; moral sem zopet gubiti lepi solnčni dan 9. avgusta. Pozno zvečer se je vrnil lovec, po domače Šmonc, poleg starega Petra Gašparina najbolj zanesljivi vodnik po planinah. Domenila sva se precej pozno zvečer za nekoliko tur. Šel je rad z menoj, ker bi si ogledal pri tej priliki tudi lovišče. Šmonc je jeklenih kit, neutrudljiv, inteligenten in vešč, bilo je hoditi ž njim pravi užitek.
Odšla sva 10. avgusta že precej pozno, proti 6. uri, iz Fužine ter prišla ob 9,35 na planino v Laze. Pot v Laze gre izprva po zaznamovani poti (S.P.D.) po obeh bregovih Mostníce. Nad vasjo se združita obe poti, ona čez Gmajno in ona čez Hudičev Most nad globokim tesnim soptom. Most so tako imenovali delavci, ki so stavili obok nad brezdnom. Pot krene pod ronke Vogárjev, t. j. planota zahodno nad Staro Fužino, ter vede po gričastem pašniku: Čez Gmajno, Plánino, Za Plánino in Oblo Gorico.
Nad Gmajno je grmast vršič Klanica, okoli 650 m, lepo viden izpred jezera, pod robom planote Vogár iz Logar, okoli 1000 m. Bok Vogár iz Logar ima štiri glave: Mecesnovec, Prednji, Srednji in Zadnji Rob. Proti severu pred teboj pa je Krsteniški Rob pod planoto Na Vrhu ob 1348 m. Od vrha dol skoraj po sredi pobočja gre zeleni razor planine Krstenica. Zahodno je Smréčavec. Med planoto Vogárjev in Na Vrhu se gubi globoka grapa potoka Suhe, ki se izteka v Mostníco. Konec Oble Gorice se prestopi na zahodni breg grape Suhe po pičli uri hoda do Pri Skuti, nad njo Luknja in Bítatni Kok, zahodno Male in Velike Mesnice, nad njimi Mesniški Hrib; Mesnice bo pač kratica za mecesen, a lovci trdijo, da so ondi nekoč pobili toliko gamsov, da je bila prava - mesnica.
Celo pobočje pod Vrhom je dober pašnik. Radi tega je polno obornih imen V Čufeh (čuf - čop), Jávorov Zagon, Čita (t. j. bohinjski izgovor za Kita), Skrinja, Škril in drugo.
Zahodni breg Suhe pod Vogár iz Logar je Podrto, proti vrhu Krnevovec. Ime bo pač od krničastega sveta na tej strani Vogár iz Logar planote.
Pot je izprva precej zložna ob Suhi, skozi bukov gozd, dokler se ne pride v mali dolič, imenovan Onkar - ime mi je nejasno - v kotu Suhe, ki jo zapira na zahodni rob, imenovan Skala, ob nji v bok Oplánkarica, po kateri so gonili nekdaj konje na vrh. Ime bo pač od tega, da so pot z vrha dol radi konj založili s plankami. Nad njo Stržinka - ime za dobre pašnike - kjer ovce pogrizejo in postržejo travo do korenine. Malo pred Onkarjem je Vodíca, dober studenec ob poti. V kotu grape se dviguje položna pot v rajdah po gozdu na Drt, kjer je slovit studenec. Zahodno iz kota preko grape vede zaznamovana kratica strmo gor pod pomladansko in jesensko planino Blato 1088 m; s steze zahodno je dobro vidni planinski stan. Pot pelje po senčnatem, bukovem gozdu, ki objema vso kotanjo, nad Dolino Suhe do robu planote Pri Jezeru in Vogár iz Logar. Ob izhodu iz gozda je dolič Pungrt, ime, ki se rabi pogosto v naših Alpah in daleč na zahod. Razlagajo ga navadno iz nemškega imena Baumgarten in res so pungrti po deželi, poleg nekdanjih grajščin, nekoč ograjen gozd, kjer so držali srne in jelene. Vendar sega to ime daleč proč od selišč precej visoko v gore, tako da mi konečno beseda vendarle ni docela jasna. Primerjal sem ime Pungrt z besedo Mangrt in skušal dobiti zvezo z imeni Grad, Podgrad, Zagrad, a nisem prišel do sklepa.
Iz planine sva s Šmoncem odšla ob 10,15 v čistem vremenu, ki je obetalo biti trajno. Na Lazarske prevale mimo studenca sva prišla v pičli uri, nad studencem sva zavila po rušastih, precej zasneženih gredah, sem in tje do 50 cm, ter po Rušju po južnem pobočju Debelega Vrha na glavo, na kateri sva bila pred par dnevi s pastirjem Arhom. Šmonc mi je trdil, da je najkrajša pot prav čez ono strmo skalo, ki naju je bila odstrašila. Ker ni bilo megle, je stvar vse drugače izgledala. Skalnati steber, ki zapira pot, je bil od pristopne strani v zametu, da se lahko zavihtiš na njo. Šmonc se izprva ni zanašal name; nekoliko bojazljivo je vprašal, ali prideva čez ali ne. Splazil se je na rob skale, ko je poprej vrgel svojo puško, nahrbtnik in palico previdno v sneg onkraj skale. Sledil sem mu brez obotavljanja, ker skok ni pretežek, četudi skrajno eksponiran. Pri doskoku se mora obstati na mestu, sicer kaže vzhodno ali zahodno v prepad. Kratko pred nama sta se skujala dva turista, kar se je videlo po stopinjah v snegu - kazale so zopet nazaj. Po robu zahodne, osrednje glave je šlo precej strmo, večinoma po globokem, a dobrem snegu.
Ob 12,30 sva stala na pravem vrhu kote 2392 m. Nudil se je nama krasen razgled po f'žnarskih planinah pod nama in po celotnem Bohinju. Posebno presenetljiv, nov je bil zame pogled na skalnato morje Hribarice proti severu in zahodu. Dolgo nisem mogel dobiti orientacije po zveriženih vrhovih Hribaric in tudi imena Hríbarice nisem mogel precej doumeti. Šmonc mi je šele razložil, da so Hribarice (pl. tant.) vsi vrhovi nad Fužinskimi planinami od Debelega Vrha in Ograd do Velske doline, ki vodi od planine Velo polje pod Kanjavcem v dolino »Zajezeram.« Hriberica - Sattel na vojaškem zemljevidu, mesto »Čez Hribarice,« (je torej izmišljenka nemških turistov, pozneje še naših. Hribarice s o ves prostor in vsi vrhovi okoli Debelega Vrha do pod Kanjavca. Šele ko mi je pojasnil Šmonc ime in pokazal ves prostor, sem počasi izmotal niti ter sistemiziral posamezne skupine gor. Od 2182 m Čez 2222 m do 2324 m, precej v eni smeri gre Vogel, Spodnji, Sprednji in Zadnji. Med Slatno in Debelim Vrhom ter Voglom je dolina Globoka Konta, Spodnja in Zgornja. Iz Globoke Konte pod Zadnjim Voglom je prehod pod Debelim Vrhom »Na Sedlu« v konte severno pod tem vrhom.
Po Globoki Konti vodi steza iz planine Dedno Polje čez Vrata v dolino pod Kanjavcem, seveda le lovska pot, gor in dol po kontah. Severno pred Debelim Vrhom od Mišeljske prevale gre rajda 2323 m do 2405 m. Prvi vrh je Škednjevec, drugi pa Vrh Hribaric. Napačno prenaša Kogovšek v (Pl. Vest. str. 89 in 90 leto XXIV) to ime na koto 2464 m. Za vrh 2300 m pred Debelim Vrhom in pod Vrhom Hribaric, Šmonc ni vedel imena. Povedali pa so mi pastirji na planini, da se imenuje rebro do 2300 m V Vaštah t. j. V Laštah. Vrh 2300 bi torej bil Vrh Lašt. Ime me je posebno zanimalo, ker sem ga dobil često po Goriškem, sedaj pa tudi na Bohinjskem, kjer sem še posebej slišal glagol: pot polaštati,« t. j. den Weg mit Steinplatten belegen, za geologe in filologe zanimiva beseda. Navajam jo posebno radi tega, ker mi je prof. Koštiál nedavno (Geogr. Vestnik) očital, da je ime problematično, ker ga on še ni bil slišal. Ime »lašta,« »lasta« velja nele pač stokrat kot lastno ime, ampak po visokih Alpah še dobro razumljeno po pomenu: kot debela, apnena skalnata ploča, ki tvori orjaške skladove. Kot lastno ime Lasta, Lastei, sega preko Karnije daleč na Tirolske in Lombardske Alpe, a tudi na Balkan. Lastavec bi bilo tudi terminologično - geologično ime za kamenino, apnene, skladaste tvorbe.
Za Prevalskim Stogom 2075 m, Škednjevcem 2323 m in Vrh Hribaric 2405 m je samotna, kontasta Mišeljska dolina. Na Lechnerjevi izdaji 1:50.000 in drugih je zamenjana Velska in Mišeljska dolina. Prva gre iz Velepolja pod Triglavom, druga iz Mišeljske planine 1683 m vzporedno ž njo do zatrepa »V Koncéh,« to je skalnata prevala med 2405 m in 2464 m. Na sever je obrobljena z Mišeljskim vrhom 2350 m, Na Nizkem 2295 m, Mišeljsko Glavo 2344 m in Mišeljskim Koncem 2464 m, t. j. najvišji vrh Hribaric. Tudi po Mišéljski dolini se pride po kontah, višje gori precej strmih in sneženih, na Hribarske prevale 2357 m.
Od Vogla 2324 m pa do Koncév se ovijajo v loku štirje Vršaki. Prvi, po temenu drničasti vrh 2428 m, poleg njega drugi, skalnat, nad dolino »Pod Kanjavcem« pa še dva vrhova, zadnji najvišji 2448 m. Koti 2365 m in 2282 m, med Vršaki in Debelim Vrhom se med višjo okolico precej gubita, tudi nimata svojih imen. Zahodno, vzporedno z Vogli, so vrhovi dolgega robu nad dolino »Zajezeram«: 2320 m Vélika in 2310 m Mala Zélnarica, tudi Zevnata Glava, po temenu obe zelenkasti, 2213 m, Kopica, ki ima po obliki svoje ime, dolgi rob Po Ostrem 2091 m, skalnati stožec Vélika Tičarica, poleg nje od te strani drnasta Mala Tičarica, ravno nad dvojnim jezerom in Koča pri Triglavskih jezerih. Pred Tičarico tik na jugovzhod je nekotirana Ovčaríjska Slatna, okoli 2000 m. Pod Tičarico na jug je škrbina Štapce 1859 m, kota 1898 m pa je Rúšnata Glava. Vsa ta imena mi je razložil pozneje tudi drugi zanesljivi vodnik, stari lovec Gašperin, tako da so gotova ter jih je po naših opisih tako popraviti.
Med Vogli in opisanim gorskim robom vede kontasta dolina od Vrat do Dednega Polja. Vrata so prevale med 2320 m, Veliko Zelnarico in 2324 m, Zadnjim Voglom. Dotod so nekdaj pasli Trentarji, radi tega imajo še posebna imena. Vrh 2320 m jim je Nad Rjavim Žlebom, ker je tik pod njim na sever globoki »Rjavi Žleb.« Prostor pod tem vrhom in Vršaki imenujejo Trentarji Za Korita?:, radi tega pravijo Vršaku 2428 m: Vrh za Korita. Bohinjci teh imen ne rabijo.
Debeli Vrh daje ne le poučen pregled po Bohinju in pogled na mejno Bohinjsko-italijansko pogorje, ampak nudi tudi estetično lep razgled na zeleno široko Bohinjsko kotanjo, obrobljeno z belimi apnenci. Mičen je pogled čez Škrbino 1905 m na Sveto goro nad Gorico z novimi in belimi stavbami, v ozadju morski zaliv pod Tržičem. Čisti vzduh in blagodejno solnce po tolikem deževju mi skoraj ni dalo se odločiti, ali naj uživam panoramo, ali ležem v cvetlično travo. Tako je hipoma minul čas do dveh popoldne in treba je bilo misliti na odhod. Odšla sva naravnost po širokem dolu južnega pobočja. Debeli Vrh odpada na severno stran precej strmo, južna plat je zmerno naklonjena ter se povsodi lahko hodi po rušnatih gredah, ki zahodno okoli vedejo na Lazarske prevale. Južna gorenja plat je vzbočeni lopati podobna, njeno zahodno krilo nosi ime Konjska Planja, dokaz, da so nekoč celo konje lahko gonili na pašo.
V pičli uri sva bila na stari poti nazaj, odtod sva pod 2035 m krenila zahodno okoli Jézerskega Dola naravnost na Mišeljske prevale med 2040 m in 2075 m brez steze, krožeč okoli večjih in manjših kont, bogate flore. Šele pod prevalami se pričenja vidna pastirska steza na Mišeljsko planino. Na prevale sva stopila ob štirih. Steza se gubi precej strmo okoli Glave v Ovinkih, pod Glavo v Kozlu in do dobrega, močnega studenca nad planino, kamor sva prišla ob 4,40. Za kratek čas sva se ustavila. Dasi ima obilo lepih pašnikov, je Mišeljska planina ena najbolj zanemarjenih, polna ščavja in nakopičenega govna. Odtod sva krenila po zaznamovani poti na Malo Polje. Po deževju zadnjih dni je bilo v kotu planine Malo polje iz mlake naraslo jezerce, na njem pa si je napravil mišeljski pastir plav iz desk. Stoje je veslal preko jezera, očitno je nama hotel pokazati svojo imenitno iznajdbo. Ob 5,10 sva stopila v Vodnikovo kočo. Stal sem dolgo pred kočo, zamaknjen v divje lepo alpsko panoramo. Sivi vrhovi se nizajo nad zelenim podankom, na zahodno temne rušnate glave: Krsteniški ali Mali Stog 1876 m, Jézerski ali Véliki Stog 2040 m, Trdinovec, pod njim zelena Nedeljska Planja, Jézerske prevale, košati stožec Eve in tik nje vitkejši Adam, Prevalski Stog ali Mišeljski Stog 2075 m, za njim Debeli Vrh 2392 m, Škednjevec 2323 m, Vrh Hribaric 2405 m, Zadnji Vršak 2428 m, oba v ozadju Mišeljske doline, Mišeljski vrh 2360 m, pod njim Špranja in Koštrunovec, ob njem od tod neznatni Kanjavec 2566 m, obla Šmarjetna Glava 2368 m, ob nji v ozadju Glave v Peskih, Rjavec 2568 m, Veliki Triglav 2864 m, Mali Triglav in Vrh nad Sneženo Konto; pod vrhom Triglava gruščasti Prodi ali Gorenja Ledina z mično Aleksandrovo kočo, pod njo Mrzla Skala in zelene Dolenje Ledine; nad Velim Poljem špičasti Čikelman pod sedlom Krme, brez kote, Vernar 2225 m, s Cesarjem in Cesarico, Vratca 1979 m, ter od te strani raztegnjeni hrbet Tosca 2375 m, nad Zagonom 1824 m in nizkimi glavami zahodno od koče.
Legel je tihi mrak nad Velo Polje in Malo Polje. Lahke, suhe meglice so se še oprijemale tega in onega vrha ter polagoma izginjale. Temneje postaja. Mlajska noč. Prelivajoči se utrinki zvezd Svetega Lovrenca. Spomini mi uhajajo daleč nazaj. Pred 40-imi leti sem bil plezal tod po vrhovih, po Čikelmanu, Vernarju, Triglavu in Toscu. Bival sem teden dni v pastirski koči na planini Velo polje pri sirarju Blažku iz Jeličnega Vrha. Bil je majhen, zgovoren in vešč možiček. Koliko bi mi znal danes povedati!
And dreams of that wich cannot die Bright visions come to me (Longfellow).
Vir: besedilo:dr. Henrik Tuma
Neverjetna zgodba
(Ustno izročilo): V Pungrtu se deli pot na planino Pri Jézeru in V Laze. Na poti V Laze skozi gozd imenujejo na zahodni strani globel »Pri Deklici.« Baje je bila tam zakleta deklina. Odtod »V Ovinkih« sva šla precej strmo vprek po skalnatem boku; vodnik Šmonc mi je pravil o nezgodi, da je padli kamen tam odbil 18-letnemu pastirju vrh glave tako, da mu je odletela cela z možgani vred. Njegov spremljevalec mu je prazno č'pino dél na glavo nazaj in prevezal z ruto pod brado. Kljub temu pravijo, da je živel še cel popoldan. - Ne daleč proč pa je drugo znamenje. Tam je pastir opešal v snegu in zmrznil. - Ob poti je Prápotnica, Na Ozkem, Na Kladi, Babji Stop, Pogorelec in Stop, kjer se pot prevalí in gre precej zložno po planinskih pašnikih V Laze.
Janez Pikon