Planinski vestnik - Dušan Škodič: Prve odmevne nesreče v Triglavski severni steni

Na prelomu dvajsetega stoletja je bil nacionalni boj za gore med Slovenci in Nemci na svojem višku. Tedaj je nastala nekakšna pat pozicija, ko sta obe nacionalni planinski organizaciji le še stali vsaka na svojem bregu in propagirali svoje planinske poti in koče.

Nemška Kranjska sekcija DӦAV je z Deschmannhaus (Dežmanova koča je zdaj Dom Valentina Staniča pod Triglavom) in Maria Theresianhűtte am Triglav (Dom Planika pod Triglavom) obvladovala glavne pristope na Triglav, slovenski SPD pa s kočo na Kredarici in Aljaževim stolpom vrh naše najvišje gore. Ravnovesje moči se ni več dramatično spreminjalo.

Nemški alpinisti posežejo v nacionalni boj

V poletju 1906 so v Vrata prišli nemški plezalci. V nacionalni boj med narodoma so vstopili z dotlej neznanimi sredstvi. S pomočjo železnih klinov in konopljenih vrvi so osvajali gore tam, kjer niso zmogli niti gamsi ali divji lovci. Za Triglav je tedaj napočila doba alpinističnih pristopov na gore čez stene, ki so jo v tujini že poznali. Tedanja slovenska in nemška planinska javnost sta jo sprejeli z začudenjem in ogorčenjem. SPD je nevarno početje odklanjalo kot samomorilsko in neodgovorno. Planinske poti in planinske koče je zgradilo zato, da bodo ljudje gojili varno "turistiko" (planinstvo). Zato so bili odločno proti "visoki turistiki" oziroma alpinizmu (izraz turistika nima povezave z današnjim pojmovanjem turizma, temveč izvira iz pojma planinska tura, tedanji planinci pa so se imenovali turisti op. a.). Bali so se, da bo okužila tudi domačo mladino. Virus alpinizma je presenetil in prestrašil skoraj vso "staro gardo" planinstva, ki ni mogla razumeti, zakaj nevarnost mlade ljudi privlači.
Podobno so razmišljali ljubljanski Nemci v Kranjski sekciji. V Kugyjevi knjigi Pet stoletij Triglava (Kugy 1979) lahko preberemo: "Ljubljančanov ni bilo videti nikjer drugod kakor na zaznamovanih stezah in še okrog leta 1908 slišimo iz pristojnih planinskih krogov v Ljubljani opozorilo: 'Nikar poskušati, da bi posnemali tuje gornike, ki kakor samomorilci lazijo po strmih stenah! Raje se spodobno držimo uhojenih, krepostnih steza!' Šele tik pred prvo svetovno vojno je vstal tamkaj mladi rod, katerega podjetnost je poživila zaspano družbo krapov v ljubljanskem ribniku."
Tu nepričakovano naletimo na zgodovinsko točko, ko sta se obe sprti strani v tedanjem nacionalnem boju za gore v nečem strinjali. Prav zaradi zastarelih nazorov (ker so videli le gore, ne pa tudi njihovih sten), sta obe strani prepustili osvajanje triglavske in vseh ostalih sten – tujcem.

Nemška smer v Steni

Prvi dokumentirani alpinistični vzpon čez Steno so 9.–10. julija 1906 zmogli Felix Kőnig, Hans Reinl in Karl Domenigg, s čimer je nastala Dolga nemška smer, IV-/III 1000 m. Po uspešnem vzponu je Hans Reinl ostro nacionalistično zapisal: "Naj ga le imenujejo najvišjo slovensko goro. Tokrat je nemška sila premagala njen najbolj strašni bok in se priborila skozi mrke megle …" Nemški nacionalizem je bil v letih pred zlomom avstro-ogrske monarhije najmočnejši. Ne brez razloga, kajti to je bil čas prebujanja narodov, ki jih je monarhija utesnjevala.
"Zamisliti si je treba to trojico plezalcev, kako pred več kot stoletjem hodijo proti tri kilometre širokemu in kilometer visokemu obzidju … /… In v vsej tej širjavi in višini ni še nobene smeri (če ne štejemo gamsom prijaznejšega obrobja na skrajni levi, vzhodno od Slovenske smeri). In kako se lotijo stene? Po sredini, v smeri vrha, tako da je 'problem stene rešen', kot se reče alpinistično. Morda je že čas, da damo tej nemški vztrajnosti in premočrtnosti tudi priznanje. Bika so zagrabili za roge, ne pa ga cukali za rep." (Škarja, 2006). Tako je razmišljal ob stoletnici prvega dokumentiranega alpinističnega vzpona čez Steno Tone Škarja, upoštevaje, da vzpona Trentarja Ivana Berginca - Štruklja okoli leta 1890 v športnem in tehničnem pogledu ne moremo šteti v isti razred. Trentarski divji lovci so namreč že davno pred prihodom plezalcev poznali prehod gamsov, ki so ga ti uporabljali, da so se vzpeli mimo Praga na Triglavski ledenik. Štrukelj je kot lovski gonjač preplezal Steno približno v liniji Slovenske smeri, seveda brez tehnične opreme, ko je pred seboj gnal plen proti lovski zasedi na robu ledenika.

Zapostavljen prvi alpinistični vzpon čez Steno

Prvim tujim plezalcem bi torej kljub vsemu pripadlo večje priznanje, kot so ga bili kasneje deležni. Njihov prvi in zgodovinsko najpomembnejši vzpon čez Triglavsko severno steno je dobil zaradi gorečega nacionalizma celo neposrečeno ime. Dolgo Nemško smer so namreč preplezali trije Avstrijci. Reinl in Lass sta bila Dunajčana, Domenigg pa po materi domnevno Slovenec, rojen v Ljubljani.
Medtem ko so tujci odprli novo bojno polje v slovenskih stenah, so se slovenski in nemški planinci še vedno ukvarjali z zadevami, ki so jih zaposlovale že zadnjih dvajset let. Z gradnjo koč, markiranjem poti in zapisovanjem imen gora na označevalne table v svojem jeziku. Tako je leta 1908 SPD povečalo Aljaževo kočo na Kredarici, nemške južne sekcije DÖAV pa so na zborovanju na Jesenicah denimo sklenile, da bodo pisale vsa slovenska krajevna imena v nemškem pravopisu.
Med tem so prihajali novi, a še redki plezalci. Obotavljaje so tipali v neznanem in le najboljši med njimi so tvegali, da bi se prebili čez neznansko, mračno Steno. Ta je bila preplezana, a še zdaleč ne premagana. Kmalu je udarila z železno pestjo.
16. avgusta 1908 je v Aljažev dom prišel odličen dunajski plezalec Karl Wagner. Bil je večinoma samohodec. V domu je počakal en dan, da se je uneslo deževno vreme, nato pa brez vrvi, cepina in suknjiča odšel v Steno. Oskrbniku je še naročil, naj obvesti njegovo mater, če se v dveh dneh ne bo vrnil.

Prva smrtna nesreča in rojstvo vraževerja

Naključje je hotelo, da sta istega dne prispela v Vrata še dva dunajska dijaka, Sinek in Rudovsky, ki sta prav tako nameravala čez Steno. Tudi ona dva sta se namenila ponoviti Nemško smer, za katero pa nista natančno vedela, kje ima vstop. Izvedela sta, da se je že zjutraj vanjo podal Wagner, ki ga osebno nista poznala. Zvečer sta legla k počitku.
Recimo, da se prav na tej točki prvič srečamo z neko mistiko in vraževerjem, ki prepreda Steno. Mira Marko Debelak namreč v Kroniki Triglava (PV 1947–1949) omenja sanje enega od dijakov, Sineka. Verjetno mu jih je vzbudila tesnobna skrivnost z mesečino obsijane Stene, na katero sta zvečer zrla skozi okno. Nista vedela, kje bosta jutri plezala, a v sanjah se je Sineku prikazal mlad alpinist. Položil mu je roko na ramo in dejal, naj nikakor ne plezata v sredini, ker tam ni pristopa v Črni graben. Držita naj se levo, in šele v drugi polovici smeri zavijeta proti desni! Nato se je alpinist iz sanj obrnil in vrnil proti Steni.
Zjutraj je pretreseni Sinek med iskanjem vstopa razlagal svoje sanje sotovarišu. To je na koncu prevagalo, da nista zavila desno čez lahke plati, ki na videz vodijo proti Črnemu grabnu. Nemško smer sta srečno in hitro (v osmih urah) preplezala, za seboj pa pustila v smeri več znamenj z rdečo barvo, če bi se morala v primeru prevelikih težav vrniti.
V Aljaževem domu sta izvedela, da Wagnerja še ni nazaj. Oskrbniku sta naročila, naj obvesti vodnike v Mojstrani, sama pa sta se vrnila na Dunaj. Vendar v Mojstrani (niti drugje pri nas) v tistem času še ni bilo usposobljenih reševalcev. Javili so za pomoč dunajskim plezalcem.

Iskanje Wagnerja

Šest mojstranskih gorskih vodnikov je v dnevih čakanja na prihod Dunajčanov krenilo pod Steno, kjer so preiskali vstopno skalovje. Sledu o Wagnerju ni bilo.
Po štirih dneh so prišli plezalci Zimmer, Jahn, Riebe in Gerin, ki so Steno razen zadnjega že dobro poznali. Ob prvem poskusu iskanja sledi za izginulem, je znameniti alpinistični dvojec Franz Zimmer-Gustav Jahn vzel s seboj tudi mladega vodnika Janeza Koširja mlajšega in z njim preplezal Nemško smer. Uspeha z iskanjem tudi oni niso imeli. Zapeljale so jih rdeče oznake na skalah, ki sta jih za seboj pustila dijaka, ki tega nista nikomur omenila, zato so jih napačno pripisali pogrešanemu Wagnerju. Druga dvojica plezalcev je med tem pregledovala Steno v območju med Nemško in poznejšo Slovensko smerjo, prav tako brez uspeha. Zvečer sta se na prizorišče vrnila še dijaka, ki sta pojasnila izvor rdečih oznak.
Čeprav se je vreme poslabšalo, so iskanje nadaljevali v naslednjih dneh. SPD je vsem vključenim v reševanje za ta čas velikodušno odstopilo v uporabo Aljažev dom, skupaj z oskrbo. Ponesrečenega Wagnerja so našli 25. avgusta.
Bilo je natanko tako, kot je v sanjah povedal Sineku. Prezgodaj je zavil desno, ker so ga zapeljale lahke plati in zanj je bil usoden padec v kaminu pod Črnim grabnom. Ni bil hudo poškodovan. Ker je videl, da brez vrvi ne bo zmogel gladkih plošč (tam je bila pozneje speljana Bavarska smer), se je odločil sestopiti. Varoval se je s pomožno vrvico, ki ga ob zdrsu ni mogla zadržati. Padel je okoli deset metrov. Brez vidnejših zunanjih poškodb je preminil, našli so ga sedečega na široki skalni polici. Reševalci so ga prinesli na Dovje, kjer so ga dva dni pozneje pokopali v navzočnosti staršev, ki so prispeli z Dunaja. Pogreb je opravil Jakob Aljaž.

Konec dobe osvajanja gorskih vrhov

Začelo je postajati jasno, da se doba osvajanja gora v spremstvu domačih vodnikov umika drznejšemu osvajanju gorskih sten. To je na neki način simbolično potrjevala tudi prezgodnja smrt najljubšega Kugyjevega vodnika, Andreja Komaca - Mote, ki je 10. decembra 1908 umrl za srčno kapjo … V zadnjih letih pred prvo svetovno vojno je bilo neizogibno konec neke klasične dobe v Julijskih Alpah, zavest o tem pa je v miselnost večine ljudi prihajala zelo počasi.
Konec poletja 1909 je Aljaž v spominih zapisal, da se je nekega večera vračal iz Vrat proti domu ter naletel na dunajska alpinista Zimmerja in Jahna, ki ju je poznal že od prej, predvsem zaradi udeležbe pri reševanju Wagnerja.
"Samo ne preveč drzno," jima je svetoval po nemško gospod župnik, ko sta mu razkrila, kje bosta plezala Steno. S povzdignjenim prstom je v njunem jeziku svaril izkušena plezalca: "Sta dobro pretehtala nevarnost? Imata s seboj tudi vse potrebne pripomočke (kline, kladivo, vrv ipd.)?" Alpinista sta ga za slovo menda le prijazno in milo pogledala, še posebno ker ju je poimenoval za Todeskandidaten (kandidata smrti).
Dunajčanoma se je vzpon posrečil kljub župnikovemu žuganju in nevihti, ki ju je nekoliko zadržala pri plezanju. Imela sta srečo, je pripovedoval Aljaž še presunjen in ogorčen nad predrznimi plezalci, saj so po njegovem prepričanju zavestno kot samomorilci rinili v smrt. V njem je bil še zelo živ spomin na nesrečo dveh drugih Dunajčanov. Toda kaj storiti? Kako ustaviti predrzno mladino, da se ne bo pobijala v gorah? "Samo zaradi dokazovanja poguma in drznosti plezajo po triglavski Steni, ki je skoraj navpično visoka 1000–1200 m, le četrt ure stran pa sta napravljeni dve zelo dobri poti; čez Prag in Tominškova." Te misli je Aljaž javno izrekel, upajoč, da bodo oblasti z odlokom prepovedale vratolomno plezanje. Pa so ga, kot je zapisal, nekateri že takoj zavrnili, češ da bi s prepovedjo le poslabšali položaj, ker bo nevarnost prepovedanega sadu mlade še bolj vabila.

Pretresljiva smrt Wilhelma Lassa

Dunajčana Karl Plaichinger in Wilhelm Lass sta prišla pod Steno julija 1909. Tudi onadva naj bi vljudnostno obiskala Aljaža, ki ju je očetovsko oštel zaradi nevarnega početja. Fanta se nista kaj dosti zmenila za opozorila in se hitro odpravila v Vrata. V naslednjih dneh sta za vajo opravila nekaj odličnih plezalnih vzponov na okoliške vrhove, 20. julija pa vstopila v Nemško smer.

V Nemškem stebru ju je zajela nevihta, zato sta bila popolnoma premočena. Po pripovedi preživelega naj bi Plaichinger okoli štirih popoldne predlagal, da se pripravita na bivakiranje, Lass pa je želel na vsak način izsiliti izstop iz Stene. Plezal je naprej, pri tem pa na mokri skali zdrsnil in potegnil za seboj soplezalca. Konopljena vrv se je med padcem zataknila za kamnit pomolček in ustavila navezo, vendar ne brez posledic. Plaichingerja je sunek vrvi prevrnil in z glavo navzdol je obvisel okoli pet metrov nižje s poškodbami glave in nekaj zlomljenimi rebri. Lassov padec je bil mnogo daljši. Obvisel je na vrvi več kot dvajset metrov nižje. Bil je pri zavesti in z lastnimi močmi se je uspel oprijeti prodnate poličke v steni, da je delno razbremenil vrv. Plaichinger je zabil klin ter nanj pritrdil vrv in ponesrečenega Lassa. Sam se je ranjen in pretresen znašel na nevarnem mestu in se pogovarjal s sotovarišem, ki je zelo trpel zaradi vrvi, ki ga je stiskajoč držala, da ni zdrsnil v prepad. Spraševal je ali naj prereže vrv, ker ga strašno boli. Plaichinger ga je bodril in prepričeval, naj nikakor ne stori samomora, saj bo v kratkem času pripeljal pomoč. Lass se je oglašal še približno dve uri, nato pa utihnil.
Ponoči je začelo deževati in Plaichinger je prebil zelo neprijetno noč. Zjutraj je spoznal, da klicanje na pomoč nima smisla. Iz zvezanih pomožnih vrvic si je napravil daljšo vrv in se odločil za tvegan sestop, na srečo pa se je takrat dvignila megla in je nad seboj opazil izstopno polico, ki ga je pripeljala na rob Stene. Ob dveh popoldne je dosegel Dežmanovo kočo, vendar pomoči tam ni dobil, zato se je čez Prag spustil v Vrata in že ob pol petih popoldne prispel v Mojstrano, kjer je o nesreči obvestil načelnika rešilne postaje Winziga.

Spet rešujejo Dunajčani

Ta je poslal na pomoč domače vodnike, ki pa za zahtevno reševanje niso bili usposobljeni, zato niso nič opravili. Med njimi je bil tudi omenjeni Janez Košir, ki je leto pred tem med iskanjem Wagnerja v spremstvu Zimmerja in Jahna že preplezal Nemško smer. Prisotni vodniki naj bi tedaj mladega Koširja nagovarjali. "No, ti si že preplezal Steno, pojdi po Lassa." Ko pa se je Košir spustil s Kugyjeve police proti ponesrečenemu in ocenil izpostavljenost, je pretresen odšel v Mojstrano in ni več hotel nazaj.
V primeru Koširja gre za po krivici dolgo zamolčani prvi vzpon Slovenca čez osrednji del Stene (Klinar, 1997). Tudi njegovo dejanje, ko je zapustil vodnike na reševalni akciji, ni bilo strahopetno, saj naj bi v resnici izjavil, da bi šel po Lassa, če bi bil ta še živ. Le zaradi trupla pa upravičeno ni hotel tvegati življenja.

Janez Košir, slovenski vodnik, ki je preplezal Steno

Čeprav je bil pridruženi član, je Koširjev vzpon po Klinarjevem mnenju ostal zgodovinsko neocenjen. Zakaj tako, lahko ugibamo. Njegovo dejanje je bilo brez dvoma pogumno dejanje. Košir je bil tedaj star šele devetnajst let, imel pa je že opravljen oblastveno potrjen tečaj za gorske vodnike. Nemško smer je splezal nenavezan in v okovankah. Zimmer in Jahn sta mu potrdilo o preplezani Steni vpisala v vodniško knjižico, za katero se dolgo ni vedelo, ker je bila spravljena v Koširjevem domu, nato pa shranjena v planinskem muzeju v Mojstrani. Ta vzpon je ostal prezrt in o njem ni poročala niti naša najstarejša revija.
"Ali je bil v Planinskem vestniku tedaj tako močan odpor do "strme turistike" in popolno nerazumevanje zgodovinskega trenutka ali le hlastavo novinarstvo, s tipično enostranostjo in površnostjo?" se sprašuje Klinar. V resnici je v letih med obema svetovnima vojnama vsaj na videz obstajal razkol (ki se ga pravzaprav Slovenci še do danes nismo uspeli otresti, op. a.). Politika in dnevno časopisje sta bila pred prvo svetovno vojno razdeljena na liberalno strujo, ki je izdajala časopis Slovenski narod, in klerikalno strujo, ki jo je predstavljal časopis Slovenec, po prvi svetovni vojni pa se je prvim pridružil časopis Jutro. Ljubitelji gora so bili naklonjeni bodisi miselnosti planincev ali alpinistov, kar je kasneje tudi privedlo do menjave v vodstvu SPD. Dejansko je tu pravzaprav nesmiselno govoriti o pravem razkolu, saj se je ta tikal predvsem vodilnih funkcionarjev, medtem ko je bilo večini obiskovalcev gora prav malo mar za njihovo opredelitev.

Nepojasnjeno ostaja, čemu je ostal vzpon Janeza Koširja po Nemški smeri leta 1908 prezrt. Dejstvo je, da se je Košir med drugo svetovno vojno znašel na seznamu osumljenih, zaradi česar so ga 28. oktobra 1943 terenci ustrelili na njegovem domu v Mojstrani (očitki, da je sodeloval z Nemci, niso bili nikoli dokazani, op. a.). Toda to je že druga zgodba ...

Koširjev vzpon namreč ni bil ovrednoten ali omenjen že ob času dejanja, dobrih trideset let prej. Ni ga omenjal Tuma, spregledal ga je tudi Aljaž in niti s kratko vrstico se ga po vzponu ni spomnil Planinski vestnik. "Prav bi bilo, da si ustoličeno zgodovinopisje ne glede na razloge za Koširjevo obsodbo zanaprej ne bi zatiskalo oči pred njegovim dejanjem v Triglavski steni in da bi bilo do njega zgodovinsko pravično" (Klinar, 1997) … 

Dva dni po Lassovi nesreči je prišel z Dunaja plezalec Hamburger, ki je želel prisostvovati pogrebu plezalskega tovariša, pri tem pa presenečen izvedel, da trupla še niso prinesli v dolino. Telegrafiral je domov, naj pošljejo plezalno moštvo, ki bo spravilo ponesrečenega iz Stene. Pet dni po nesreči so tako odšli štirje dunajski plezalci v spremstvu osmih domačih vodnikov čez Triglavski ledenik in sestopili s Slovenskega turna v krnico pod Črno steno ter prečili do mesta nesreče. Po Nemškem stebru so splezali nad Lassa in ga po vrveh spustili 60 metrov do police, kjer so truplo sprejeli vodniki in ga odnesli čez ledenik in skozi Kot v Mojstrano. Šesti dan po nesreči je Aljaž na Dovjem pokopal novo žrtev Stene.

Nastanek govoric in mitov

To so bile prve, odmevne nesreče v Steni, ki so polnile tedanje časopisje in razburjale misli prebivalstva. To si ni znalo razlagati skušnjave, ki je mladino v rosnih letih vabila v gotovo smrt. Pa saj so v tistih časih še celo popolnoma običajni planinci na Kranjskem med večinsko populacijo veljali za čudake, ki nimajo nobenega pametnejšega dela …
O ponesrečenih plezalcih so kasneje nastale prave bajke in miti, ki so se razraščali s časovno oddaljenostjo od časa nesreče. Tako so ljudje vedeli pripovedovati, da je nesrečni Lass kar pet dni visel nad prepadom, njegovi kriki pa so nekaj noči vznemirjali planince, ki so prenočevali v Aljaževem domu. Po najbolj morbidnih pripovedih naj bi se truplo nesrečnika zibaje na svežem gorskem zraku celo posušilo, da bi kasneje kar sámo zdrknilo iz zanke, reševalci pa so ga nekaj mesecev pozneje pobrali pod Steno.
Soplezalca Plaichnigerja, ki je preživel, je to ustno izročilo povsem po krivici postavilo v precej čudno luč. V resnici sta si sotovariša na vrvi delila zgolj obratno usodo. Plaichinger je imel srečo v nesreči, ker je preživel. Lass na drugem koncu vrvi pa nesrečo v sreči. Vrv se je čudežno zataknila in rešila življenje, a mu ga s tem zgolj podaljšala za nekaj mukotrpnih ur. Trinajst let pozneje se je zabrisala tudi ta "malenkost", ko je januarja leta 1922 Plaichingerja – ki je po nesreči sklenil, da nikoli več ne bo šel v gore – vzel plaz pod Dachsteinom …

Smrtna kazen za gorske samomorilce

Nesreča Lassa je še posebno zanimiva zaradi odpora in obsojanja alpinizma, ki se je pojavilo v tistem času. To morda najočitneje izraža kar župnik Jakob Aljaž, ki si je na vse načine prizadeval preprečiti mladini plezanje v Steni. Za mnenje je povprašal tudi dr. Frischaufa, ki mu je svetoval, naj dá na vstopu v plezalno smer za oviro zabiti nekaj dolgih železnih klinov in nariše rdeče črte, da ne bo nihče šel tam čez. Aljažu se je to zdelo mnogo premalo, mladina bi se taki prepovedi le smejala. Po svoje lahko Aljaževo stisko prav dobro razumemo, saj je v začetkih delovanja SPD praktično največ naredil za popularizacijo Triglava, ki ga je z nadelavami poti in gradnjo koč približal množicam. Na neki način se je verjetno čutil soodgovornega za tragične smrti, sicer v Dovški župnijski kroniki pod naslovom zapisa Izvanredne nesrečne smrti umrli na Dovjem od l. 1889–1912 ne bi zapisal za župnika nenavadno ostrih besed: "Pod to steno bom nabil tablo: Das Besteigen der Triglav Nordwand ist unter Todesstrafe verboten!" (Plezanje čez Triglavsko severno steno je pod smrtno kaznijo prepovedano!). Gotovo v svoji nemoči in ogorčenosti niti ni pomislil o pomenu teh besed. Kot da bi neuspešnemu samomorilcu zagrozil, da bo ob dokazanem poskusu samomora obsojen na smrt …

Vrv v steni

Od Lassove nesreče je minilo več let. Do tedaj je zrasla nova generacija domačih plezalcev, ki so plezali v Steni, velikokrat tudi Nemško smer. Nekaj metrov pod Kugyjevo polico, na mestu, kjer se je zgodila nesreča, je še vedno visela pritrjena konopljena vrv in posamezni plezalci so jo počasi znosili v dolino. Odrezali so kakšen meter vrvi in jo odnesli domov – za spomin ali kot dokaz, da so res preplezali Steno.
Tako je v Planinskem vestniku petnajst let po nesreči osemnajstletni ljubljanski alpinist Alojz de Reggi opisal vzpon po Nemški smeri, ki sta se ga avgusta 1924 lotila z devetnajstletnim Vladimirjem Topolovcem. Seznanila sta se po naključju, na vlaku. Smer sta plezala brez vrvi in popolnoma navdušeni Topolovec, ki ni imel plezalnikov, je plezal kar bos. Šlo jima je dobro, dokler se tik pod vrhom smeri ni poslabšalo vreme. Topolovec se je tedaj zresnil in dejal: "Imava enako usodo kakor Lass in Plaichinger" … /… Tako sva, dasi je bila orientacija jako težavna, priplezala do Lassove vrvi. Vladimir je odrezal kos vrvi zame in kos zase, ki ga je zvil v klopčič in ga vtaknil meni v nahrbtnik, rekoč: 'To imava v dokaz, da sva šla po Nemški smeri'." Plezala sta dalje in malo višje v izstopu, v žlebu z gladkimi ploščami, je Topolovcu spodrsnilo. Padel je globoko v Črni graben.
Kljub pomanjkljivi opremi je Topolovec veljal za obetajočega alpinista. De Reggi je sam izplezal iz Stene in odhitel po pomoč v dolino, a naši skalaški reševalci niso uspeli priti v Črni graben. Nekaj njegovih ostankov je bilo najdenih šele štiri leta po nesreči, ko je v Črni graben kot prva uspela priti naveza Joža Čop, Miha Potočnik in Stanko Tominšek (po letu 1953 znani kot zlata naveza).
Zelo pomenljiv je bil zaključek članka pretresenega de Reggija: "Z Vladimirom sem izgubil najboljšega tovariša plezalca. Nemila usoda, ki se ji človek ne more upirati. Odšel je v večno domovje. Kdaj pridem jaz za njim? Kmalu? Bog ve …"
Alojz de Reggi se je smrtno ponesrečil dve leti pozneje, med treningom, ko je plezal v skalah šmarnogorskega Turnca. Tam ima spominsko ploščo.

Opozorilo oblasti, da je plezanje prepovedano

Sledili sta reakciji lokalnih oblasti in planinskih funkcionarjev. Tacenski župan je ukrepal v slogu Jakoba Aljaža in dal ob vodnjaku v Vikrčah postaviti leseno tablo z napisom: Prepovedano je naskakovati Turnc brez polne plezalne opreme (klini, plezalke, plezalna vrv). Tabla je v nekaj letih propadla, znani planinski delavec Vilko Mazi pa je tedaj napisal javno pismo predsedniku SPD Franu Tominšku, naj mladini, ki si želi plezanja v Turncu, omogoči vsaj možnost varnega vzpenjanja. SPD je pozval, naj napravi pot, ki bo "mestoma opremljena z napravami, običajnimi na veleplaninskih strminah". Tako je šmarnogorska Grmada leta 1928 dobila svojo čisto pravo "ferato", Pogačnikovo pot. Narediti sta jo prišla znana trentarska vodnika, Ivan Vertelj - Hanza in Anton Kravanja - Kopiščar. Kljub temu se je med obema vojnama v Turncu smrtno ponesrečilo kar sedem, večinoma neizurjenih obiskovalcev.

Prekletstvo stare vrvi

Podatka, koliko alpinistov si je za spomin vzelo dele nesrečne Lassove vrvi, se ne da preveriti. Morda je koga od kasnejših ponavljavcev smeri celo spodbudil de Reggijev članek, da si je še sam odrezal kos. Za spomin. Za nastanek mita o Lassovi vrvi in njenem prekletstvu, ki je nastalo šele dobrih dvajset let po nesreči, pa so bili zaslužni predvsem novinarji. 

V začetku maja 1933 se je v Kamniških Alpah smrtno ponesrečil Sandi Wisiak, štiriindvajsetletni vsestranski športnik in alpinist iz Ljubljane, potem ko ga je pod Planjavo odnesel snežni plaz. Wisiak je bil član Skale, v domači javnosti pa je v začetku tridesetih let predvsem po zaslugi časopisja, ki je spremljalo drzne alpiniste, užival status pravega zvezdnika. Njegovega pogreba na ljubljanskih Žalah se je udeležilo kar 4000 ljudi. Morda je tedaj kdo od novinarjev izkoristil priložnost in pograbil govorice, ki so krožile med ljudmi ali pa si jih je enostavno izmislil ter spravil v tisk zgodbo na način Timesa? Ta je namreč dosegel izjemno branost po objavah zelo dobro napisanih špekulacij o faraonovem prekletstvu, ki naj bi v nekaj letih usodno zadelo vse, ki so leta 1922 prisostvovali odprtju grobnice mladega egipčanskega faraona Tutankamona.

V Slovencu se je nekaj dni po Wisiakovi smrti pojavilo ugibanje o planinskem praznoverju ter o čudnem talismanu ali amuletu, ki ga imajo nekateri naši alpinisti v lasti. Šlo je kajpak za staro konopljeno vrv, ki se je zataknila za skalni pomol in s tem čudežno rešila plezalca. Čeprav je od nesreče minilo že skoraj petindvajset let, pa naj bi šele takrat v javnost pricurljale govorice, da ima vrv, ki je ostala zataknjena v steni, nadnaravne lastnosti. Plezalca, ki ima pri sebi kos te vrvi, naj bi varovala pred nesrečo. Sodeč po članku, naj bi si vrv razdelilo enajst slovenskih plezalcev, od katerih se jih je do tedaj že šest smrtno ponesrečilo. Wisiak naj bi bil sedma žrtev, ki je imela doma kos Lassove vrvi. Dogodek naj bi na smrt prestrašil še živeče štiri posameznike, ki so spoznali, da ima talisman nasproten učinek od pričakovanega. Sklenili naj bi, da se oddolžijo spominu na nesrečnega Lassa tako, da bodo ostanke vrvi odnesli na mesto nesreče in jih zažgali (Slovenec 1933, 112).

Mit, dolg od Triglava do Eigerja 

Članek v Jutru se je zaradi članka v Slovencu norčeval, čeprav je bilo dokaj jasno, da to ni bilo resno pisanje. Praznovernim plezalcem je novinar Jutra priporočil, naj se v prihodnje pred izpostavljanjem nevarnosti raje priporočijo božjemu varstvu, ki je neskončno bolj zanesljivo od vrvi, še bolje pa, če nevarnosti sploh ne gredo izzivat, pokojnemu Lassu pa pod Steno postavijo križ v spomin.

V sredini tridesetih let se je dogajala tudi velika alpinistična dirka za severno steno Eigerja, enega od zadnjih treh problemov Alp, ki je s številnimi smrtnimi nesrečami dobro razburkala časopise in ježila dlake bralcem po vsem svetu.
Eiger Nordwand – Mordwand, severna stena Eigerja – je v časopisih postala Stena smrti. Uspešno se je otresala alpinističnih navez, ki so tekmovale za prestiž prvenstva. Še posebno tragično je bilo leto 1936, ko so zgroženi turisti izpred hotelov v dolini z močnimi daljnogledi spremljali dogajanje v mogočni steni. Vreme se je poslabšalo in v naslednjih dneh so zaradi izčrpanosti ali padca umrli trije od štirih alpinistov. Le še najmlajši, 23-letni Toni Kurz se je skrajno izčrpan spuščal po zmrznjeni vrvi. Švicarski vodniki so ga skušali rešiti skozi jašek železniške proge, katere predor skozi steno Eigerja doseže Jungfraujoch. Skoraj jim je uspelo. Bil je na dosegu reševalcev, a mladenič je bil že popolnoma brez moči. Le še zamrmral je, "Ich kann nicht mehr, es geht nicht" (Ne morem več, ne gre) in umrl, viseč na vrvi (Heckmair, 1952). Pretresljiva fotografija, na kateri se reševalci po strmem ledu prebijajo do mrtvega, nad prepadom visečega Kurza, je obkrožila svet. Primerjava njegove usode z Lassovo je v naših logih ponovno obudila spomin na dogodek, "ki smo ga pri nas nekoč že videli". Obakrat mladi alpinist obvisi na vrvi, obakrat brez večjih poškodb. Reševalci obakrat prispejo prepozno in obakrat, ko nemočna žrtev prizna zmago smrti nad življenjem, kot v grški tragediji, po časopisnem članku nagovori občinstvo s poslovilnimi besedami. Podobnost je bila enostavno prevelika, da bi jo lahko spregledali …

Čopov steber ni bil izjema

Nastanek takšnih in drugačnih mitov včasih spominja na vrtni plevel, ki se z lahkoto razraste, izkoreniniti pa ga je praktično nemogoče na jezo dvomljivcev in veselje ljubiteljev teorije zarot. Včasih daljšemu sušnemu obdobju sledi kratka ploha in že vzklije iz prsti pozabe, poln posmeha udarcem motike, ki se je v preteklosti trudila, da bi mu posekala korenine.

Lahko bi rekli, da je bil mit o vrvi res trdožive sorte, saj je preživel tudi drugo svetovno vojno.

V edinem Planinskem vestniku, ki je izšel leta 1945 kot planinski zbornik, zasledimo obsežen članek Evgena Lovšina o prvič preplezanem Čopovem stebru v Steni, tedaj izjemnemu alpinističnemu podvigu in herojskemu dejanju, ko je Joža Čop po treh dneh, sam in brez vrvi izplezal čez ključno mesto ter odšel po reševalce, da so pomagali iz Stene soplezalki Pavli Jesih. Lovšin je članek napisal po pogovoru z obema alpinistoma, oziroma vsaj z Jožo. Ni namreč jasno, ali je Lovšin pripoved literarno razširil ali je v resnici strah pred mitom o Lassovi vrvi ustavil Pavlo, da se je takrat odločila odnehati in čakati na reševalce.

"Dvaindvajset metrov vrvi loči Jožo od Pavle, ki jo varuje z vrha, ne da bi mogel slediti njene gibe. Sedaj je Pavla na vrsti. Po trebuhu ni mogla pod previs. S police zdrkne in obvisi v zraku. Spomnimo se, da je vsa stena doli do Vrat pod njenimi nogami in da oči samo zaradi zmedenosti ne vidijo tenkega belega traku šumeče Bistrice. Joža pritegne vrv. Ker pa jo vzboklina odriva iz stene, visi Pavla v zraku brez vsake opore in brez možnosti zgrabiti za kakršen koli oprimek. Poizkuša nazaj, pa ne gre. Nekajkrat zaniha in se požene k steni, pa brez uspeha. Vpije proti Joži, naj popusti vrv, a Joži to ni bilo mogoče. In za hip je Pavlo preblisnilo: Lass!!! Tisti Lass, ki je po padcu obvisel v Triglavski steni na vrvi in vpil: 'Ali naj prerežem vrv? Strašno me boli!' Pet dni je visel kot strahotna žrtev svoje mlade sile in bil potem pokopan na dovškem pokopališču."

Posledice različnih pogledov

Gredica, na kateri so dobro uspevale takšne in drugačne zgodbice, je bilo tudi slovensko planinstvo med obema vojnama. SPD po razpadu avstro-ogrske monarhije in pridružitvi Kraljevini SHS oziroma Jugoslaviji ni več imelo germanskega nasprotnika in je nekako otopelo na prestolu zmagovalca. Veliko energije in sredstev je terjala tudi obnova po vojni izropanih in poškodovanih koč. Vodilna garnitura se je starala, mladi pa se niso poistovetili z njihovo miselnostjo. Poenostavljeno povedano, mladi bi radi plezali in smučali, stari pa hodili po markiranih poteh in posedali v kočah. Vse nevarne dejavnosti so popolnoma odklanjali, kot smo lahko videli tudi na primeru Aljaža.
Mladi so zato leta 1921 ustanovili Turistovski klub Skala, kjer so gojili alpinistiko in smučanje. Tako so se med skalaši kmalu znašli skoraj vsi najboljši plezalci medvojnega obdobja. Kljub različni miselnosti se od SPD niso popolnoma ločili. Mira Marko Debelak, Pavla Jesih, Klement Jug, Joža Čop, Miha Potočnik, Stanko Tominšek, Vinko Modec, Boris Režek in Uroš Župančič so bili le del vidnih skalašev, katerih idejni vodja je postal dr. Henrik Tuma, ki se jim je pridružil leta 1926.

Medijsko izredno odmevna nesreča Eda Deržaja in Mire Marko Debelakove v Steni leta 1927 je dvignila ogromno prahu. Po nenavadno srečnih okoliščinah se nesreča ni končala najhuje. TK Skala je očital Miri Marko Debelakovi, da si je želela senzacije in slave. Na zahtevo Skale je predsednik SPD Fran Tominšek preprečil objavo njenega članka Tovariši v Planinskem vestniku, TK Skala pa je oba izključil iz svojih vrst.
Prišlo je do tožbe Mire Marko proti klevetam v časniku Narodni dnevnik, katerega novinar jo je na podlagi nepreverjenih govoric osebno vedno huje napadal. Na sodišču sta se kot zagovornika tedaj spoprijela dva vidna ljubitelja gora, ki sta imela različne poglede na gorsko udejstvovanje. Predstavnik novinarja je bil dr. Josip Ciril Oblak, ki je trdil, da je planinstvo "nekaj vzvišenega" nad nespametnim alpinizmom, na strani Debelakove pa je bil dr. Henrik Tuma, ki je trdil, da je alpinizem "najplemenitejši šport" in tudi dokazal krivdo toženca. Tožbo je Mira Marko po enem letu dobila in po tem se je medijski vihar na videz umiril. Mira Marko je z možem Edom in prijatelji še vedno dosegala lepe alpinistične uspehe doma in na tujem ter o tem objavljala v Planinskem vestniku in v tujih revijah. SPD je leta 1933 izdal njeno knjigo Plezalna tehnika. Z vodilnimi skalaši si je segla v roke šele po vojni.

Prelom in napredek

Mladi so vztrajno nadaljevali očitke, da je SPD s hotelirsko dejavnostjo, s katero se je vedno več ukvarjalo in pridelovalo finančno izgubo (obnavljanje hotela Zlatorog ter gradnja doma na Krvavcu), postalo navadna gostilniška organizacija, ki ji ni mar za športno in kulturno delo. Da je bila draga gradnja smučarskega doma na Krvavcu njihova zahteva, so hitro pozabili ...
Prelom se je zgodil na občnem zboru leta 1931, ko so se mladi organizirali ter presenetili staro garnituro SPD. Po dobljenih volitvah na izrednem občnem zboru, kjer so nastopili z vnaprej pripravljeno kandidatno listo, je prišlo do menjave generacij. Odtlej planinstvo ni bilo več edino "pravoverno" udejstvovanje v gorah, slovenski alpinisti pa so v naslednjih desetletjih dokazali, da sodijo v sam svetovni vrh.

Viri:
Debelak, Mira Marko. Kronika Triglava. PV 1947–1949
Heckmair, Anderl: Trije zadnji problemi Alp. Ljubljana: Mladinska knjiga 1952
Kajzelj, Mirko. Naš alpinizem. TK Skala, Ljubljana, 1932
Klinar, Stanko. Kdo je prvi Slovenec, ki je preplezal Triglavsko severno steno – 90 let slovenskega vzpona čez Steno. Planinski vestnik 1997, št. 12
Kugy, Julius. Pet stoletij Triglava. Obzorja, Maribor, 1979
Lovšin, Evgen. V Triglavu in v njegovi soseščini. SPD, 1944
Malešič, France. Spomin in opomin gora. Didakta, Radovljica, 2005
Mikša Peter. Zgodovina slovenskega alpinizma. Elektronski vir, 2013
Slovenec, št. 112, 17. maj 1933: Praznoverje med nekaterimi planinci
Spletni arhiv Planinskega vestnika
Strojin, Tone. Zgodovina slovenskega planinstva. Didakta, Radovljica, 2009
Škarja, Tone. Stoletju Dolge Nemške na rob, Obvestila PZS, 2006
www.dlib.si
www.osttirol.com