Janez Mihovec: Nad spodnjim robom Planine nad Sočo stoji lovska koča, od koder globoko spodaj vidimo Trento, na drugi strani pa osrednje Julijske Alpe.
Življenje v Trenti pred stoletji ni bilo enostavno. Rudniki železove rude, ki so dajali kruh prebivalstvu, so se izčrpali in za preživetje je bilo treba poiskati druge možnosti ali pa se odseliti. Za kmetijstvo ni bilo možnosti, saj je zemlja preprosto prerevna. Vsa okolica je en sam klanec in kamenje. Ostala je še živinoreja. Prebivalstvo je tako vsepovsod, kjer je to le bilo mogoče, oblikovalo pašne planine. Ideja je bila naslednja: čez poletje živino odgnati v gore, kjer ta preživi zunaj, na gorskih pašnikih. Čez zimo se jo odžene nazaj v dolino, kjer strupen mraz preživi v hlevih in se hrani s senom, ki so ga kmetje pridelali v dolini, a ga za vse leto ne bi bilo dovolj.
Ena od takšnih je Planina nad Sočo. Iz vasi Soča ob istoimenski reki sredi Trente na višini 500 metrov se že takoj zaženemo strmo v hrib nad desnim bregom reke. Po uri hoda po kolovozu se dvignemo do opuščene vasice Lemovje. Na drugi strani vasi, kjer je nekaj hiš prepuščenih propadu, druge pa so predelane v počitniške hišice, se usmerimo na markirano planinsko pot za Bavški Grintavec.
Po dveh urah in pol strme poti prek gozdov in travnikov stopimo iz gozda na širno planino. Ta stoji na pobočju pod Kolom (1924 metrov), ni ravnega prostora, kamor bi človek lahko položil prst. Nad spodnjim robom planine stoji lovska koča. Kamnita zgradba je pokrita z valovito pločevino, katere izvor kaže na ostanke vojaške preteklosti, saj je le nekaj kilometrov proč tekla frontna črta. Te že davno ni več, pločevina opuščenih vojaških barak pa je našla pot na pašno planino.
S preddverja lovske koče se odpre lep razgled. Globoko spodaj je Trenta, na drugi strani pa osrednje Julijske Alpe. Pocrkljamo se na širnem travniku in se imamo prav lepo ob razgledu, ki ga lahko užijemo le redkokdaj.