Janez Pikon: Tržaška reka izvira nad vasjo Klanec pri Kozini in teče proti morju po kraških tleh, ki si je v teku stoletij dovolila globoko erozijo in nastanek čudovite kanjonske doline med Steno in Kraškim hribom.
Cerkev Svete Marije na Pečah, priča o zgodovinskem pomenu, ki ga je imela Glinščica za povezovanje srednjeveškega mesta s svojim zaledjem. Cerkvica stoji na strmih stenah, nad vzhodnim pobočjem Griže in je najstarejše svetišče v dolinski občini. Prvi pisni viri sežejo v leto 1267. Reka Glinščica je edini primer površinskega vodotoka na Tržaškem Krasu. Teče po dnu doline, ki je prehod ne le za vodo, ampak tudi za favno in ljudi, ki so stoletja obiskovali in živeli v tem okolju. Že od srednjega veka dalje so dolino uporabljali trgovci, ki so od bližnjih solin, potovali proti notranjosti Kranjske.
V šestnajstem stoletju so ob reki zrasli številni mlini; danes so pri Botaču še vidni ostanki štirih mlinov. Ob strugi reke Glinščice je proti koncu devetnajstega stoletja delovalo okoli trideset mlinov. Dobro oko bo lahko še danes opazilo ostanke mlinščic in umetnih strug, ter nekdanjih struktur, potrebnih za njihovo obratovanje.
Pri Botaču lahko opazimo prehod flišne podlage v apnenčasto. Kot posledica stalne erozije vode so v apnencu nastali bazeni, korita, votline in luknje, kjer živijo številne živalske in rastlinske vrste. Krajevni prebivalci doline so vsakemu od enaindvajsetih bazenov vzdolž reke Glinščice od slapu Supetar dalje zanimiva imena, ki so v glsavnem povezana s predmeti vsakdanje rabe: Míza (miza), Kentréga (stolica), Bèdenj (bedenj), Krčùl (zajemalka), Pruón (vilice), Ledríca (sod).
Vir: tabla ob vasi Botač na poti soteske Glinščica
Janez Pikon