Polet.si - Janez Mihovec: ... Bornov tunel
Ko se s pogledom vrnemo v preteklost smo vsakič posebej presenečeni nad tehničnimi mojstrovinami naših pradedov. Komajda verjamemo, da so bili v svojem prizadevanju, da se izkoristijo težko dostopni naravni viri, sposobni ustvariti prave tehniške mojstrovine.
Ob obisku planine Preval si lahko kako so naši predniki rešili problem gospodarskega izkoriščanja nedotaknjenih gozdov na južnem, težko dostopnem pobočju Begunjščice. Baron Born in njegov sin sta bila v 19. stoletju dva izmed največjih podjetnikov. Ukvarjala sta se predvsem z gozdarstvom in v Kamniško-Savinjskih Alpah so bili v njihovi lasti obsežni gozdovi. Med drugim tudi tisti pod Begunjščico. V tem času je bil še najlažji dostop z Ljubelja, preko katerega je peljala stara tovorniška pot. Nerodno je le, da se med Prelazom in Prevalom Begunjščica konča s stometrskimi prepadi. In to prav tam kjer je še danes protilavinski predor pod Begunjškim plazom. Born je problem rešil na izredno izviren način.
Z Ljubelja so zgradili kolovozno pot, ki skoraj vodoravno vodi preko strmih brežin. Vodij mimo bunkerjev, ki so bili zgrajeni pred drugo svetovno vojno v pričakovanju napada s severa. Stene postanejo prepadne. Kolovozna pot izgine v steno in znajdemo se v približno 250 metrov dolgem tunelu. Ta ni kot jih poznamo danes. Visok je slaba dva metra in pol in širok dva. Še najbolj enostavno bi se reklo, da je nekako ovalne oblike. Približno na sredini je zunanja stena postala tako tanka, da je bila izdolbena precejšna odprtina namenjena prezračevanju in osvetlitvi tunela.
Skozi tunel je potekala vleka lesa še vse tja do štiridesetih let prejšnega stoletja. Borna družina je bila judovskega izvora in je izginila v taboriščih, po vojni pa so v dolino Begunjščice in Potočnikovega grabna zgradili gozdne ceste in danes praktično v celoti ohranjeni tunel je utonil v pozabo.
Presenečeno ga odkrijemo planinci, ki se na poti na planino Prevala nenadoma znajdemo pred njim in zazijamo od začudenja, kaj vse je sposoben človeški um in njegove pridne roke.
Janez Mihovec