Matjaž Čuk: Po dolgih petih letih čakanja in hrepenenja sem spet v moji deželi ...
Prvi sem, ki odhajam navzgor. Sončni žarek je že obsijal vrh Dhaulagirija, moja pot pa je še globoko v senci. Steza je bela od jutranje rose, občasno zapiha mrzel veter.
Na koncu položnega grebena zapustim uhojeno pot turistov, ki vodi do jezera Khayer Tal. Stopim na svojo pot. Nihče ne bo odšel za mano. Vzpnem se na prvi grebenski vršič, kjer me obsije sonce. Sedem še na rosne trave. Pod seboj zagledam pikice, ki se počasi pomikajo navzgor.
Sledim brezpotnemu grebenu. Vzpnem se na planoto, do jezerc in občudujem odsev gora na gladini. Jutro je kristalno čisto, brez enega samega oblačka. Zgornje jezerce je še zamrznjeno.
Včeraj sem se odločil, da bom poskusil priti na vrh nad planoto. Pobočje je robato, polno zahrbtnih lukenj in gladkih skal, ki so povrh vsega še poledenele. Ni moj namen tvegati, zato odneham. Sem sem prišel uživat. Nič manj ne bom videl, če ne dosežem vrha. Noben pomemben vrh ne bo manjkal v moji zbirki. Pravzaprav vrhovi niso pomembni - pomembna je pot. In ti nepozabni trenutki sedanjosti, ki jih uživam pravkar v samoti, med visokimi gorami.
Vzpnem se proti desni na rob grebena pod strmo stopnjo. Dovolj bo. Pod menoj so doline, pogled na prehojeno pot, povsod okrog mene bele gore. In spomini. Na sončne vzhode in zahode. Tisoče kilometrov prehojenih poti. Cvetoča polja, barvite vasi in nepozabne večere preživete ob domačih ognjiščih v meni tako ljubi deželi.
Dolgo, morda predolgo sem čakal na te trenutke ...
Matjaž Čuk