Primorske novice - Reka Šav: ... s povečevalnim steklom in pištolo
Sredi 19. stoletja se je v Alpah razmahnil gorski turizem. Ob pojavu novega načina preživljanja prostega časa pisci vodnikov niso skoparili s praktičnimi nasveti. Posebej so se posvetili obleki, obutvi in drugim praktičnim vidikom gorništva, opisovali pa so tudi prebivalstvo, geografske in gospodarske značilnosti okolja, v Knjigah za gorohodce razkriva zgodovinarka Marija Mojca Peternel.
Čeprav so skozi zgodovino ljudje potovali iz različnih razlogov, pa začetki turizma v pravem pomenu segajo v drugo polovico 18. stoletja. Prvi turisti so bili aristokratski izobraženci, pozneje pa so jim sledili meščani, ki so na izletih v naravi združevali gibanje z uživanjem, v knjigi o prvih planinskih vodnikih na Slovenskem, ki je lani izšla pri Znanstveni založbe Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, razkriva njena avtorica Marija Mojca Peternel.
Ugledni gost je občudoval Bohinj in privabil turiste
Ob novi prostočasni dejavnosti so se pojavili tudi prvi tiskani vodniki. Na Slovenskem so se prvič pojavili v sedemdesetih letih 19. stoletja, sprva le v nemščini. Prvi vodnik v slovenskem jeziku je bil izdan leta 1894. V prvih planinskih vodnikih so poleg poti opisovali tudi geografske in gospodarske značilnosti okolja, pa tudi tamkajšnje prebivalstvo.
Srce, prikovano na skalne višave
Za prebivalce goratih območij je veljalo, da so nekoliko posebni. Pisatelj Josip Abram je leta 1907 v Planinskem vestniku zapisal: “Prebivalci gora mnogo bolj ljubijo svojo domovino nego dolinci. Kakor ne zapuste planinski orli svojih gora, tako je tudi planinec navezan nanje z dušo in telesom. Kakor prikovano je njegovo srce na skalne višave, globoke doline, na bistre vode, zelene planine in temne gozde!” Poživljajoč vonj smrek, jelk in planinskega cvetja, pogled v sinje modro nebo, pisano planinsko življenje sredi čred, mukanja in meketanja, pomešano s številnimi zamolklo pojočimi zvonci, temu bi se prebivalec gora težko odrekel, preberemo v Abramovem zapisu.
Nič nenavadnega ni bilo, če se je v vodniku znašel kak zgodovinski dogodek, med protagonisti pa član cesarske ali kraljeve družine. Tako je zgodovinar Peter Radics v svojem leta 1885 izdanem vodniku po Kranjski omenil postanek nadvojvode Janeza v Bohinju leta 1807. Nad lepotami kraja je bil visoki gost tako navdušen, da je nemudoma pomignil svojemu slikarju in mu pokazal mesto, s katerega naj upodobi dih jemajoči razgled. Obisk nadvojvode je pri turistih vzbudil zanimanje za Bohinj, prav tako naj bi ugodno vplival na tamkajšnje gospodarstvo, je zabeležil Radics. O dogodku še danes priča v marmor vklesana spominska plošča ob slapu Savica.
Za vajo so plezali po zvonikih
Radics je veliko pozornosti namenil tudi praktičnim napotkom in se pri tem oprl na tedaj že skoraj sto let stara dognanja naravoslovca in zdravnika Baltazarja Hacqueta, ki ga je proglasil za “najpomembnejšega turista 18. stoletja”. V hribe naj hodijo le srčni, neustrašni, zdravi in dobro telesno pripravljeni ljudje, je bil svetoval Hacquet. Pred odhodom v višave je močno priporočal fizične priprave, kot so vzpenjanje na zvonike ali strehe in visoke delovne odre.
Posebno pozornost je Hacquet namenil primerni opravi. Nujna je bila usnjena kapa, ki se jo povezne na glavo kakor dežnik. Med oblačili sta se mu zdela najprimernejša brezrokavnik in dolge hlače iz gamsje kože, ki morajo biti dovolj široke pri kolenih. V žepih naj ima pohodnik papir in pisalo, denarnico, dvocevno pištolo, pa tudi daljnogled in majhen kompas. Obvezna sta bila tudi žepna ura in povečevalno steklo.
Zelo pomembna je bila tudi obutev, najprimernejši so bili nizki usnjeni škornji z debelim podplatom. Čevlji iz debelega usnja so nudili dobro obrambo pred kačjim ugrizom, nujen pa je bil tudi kratek plašč, ki varuje pred vetrom, snegom, dežjem in mrazom, ki narašča z vzpenjanjem.
Rjav konj ni primeren za v hribe
Tudi pri transportu je veljalo upoštevati nekaj nasvetov, kot je ustrezna izbira konja. “Gorohodec naj bi za transport iz povsem praktičnih razlogov uporabljal šest do sedem let starega, belega ali belosivega konja. Ob vrnitvi v dolino bo gornik belega konja, ki se barvno manj zlije z naravo, precej lažje našel, kot denimo rjavega,” je napotek povzela Peternelova.
V Radicsovem vodniku so tudi splošni, a še danes aktualni napotki, naj se v hribe podajo le domačini, ki območje dobro poznajo, tujci pa le v spremstvu vodnikov. Turist naj ima v prtljagi tudi rezervno srajco in flanelast lajbič. Poleti je potenje močnejše, korak pa zaradi redkejšega zraka počasnejši. Počivanje s preznojenimi oblačili na koži sčasoma povzroči revmatizem, ki se ga je nemogoče znebiti, je bil prepričan Hacquet.
Med opremo gorohodca sta bila nujna tudi palica in vrv za varovanje pri plezanju in prečkanju ledenikov.
Čeprav je bila hoja v hribe na prelomu iz 19. v 20. stoletje še izrazito v moški domeni, pa so se v slovenskih vodnikih pojavili že tudi posebni nasveti za planinke. Učitelj in pisatelj Fran Kocbek jim je v leta 1903 izdanem vodniku po Savinjskih Alpah svetoval, naj si poleg gorskih čevljev in lodnastega krila priskrbijo še pelerino s kapuco, slamnik ali lodnasti klobuk, ob tem pa strogo pojasnil: “Dežnikov in solnčnikov ne nosi nihče v gore!”
Trentarji so “rojeni lovci”
Planinske poti so pri nas prvi poiskali in zavarovali pastirji, lovci in divji lovci. “Še do konca 19. stoletja so pri ugotavljanju novih poti, pri pristopih na še neosvojene vrhove in pri vodenju turistov tako v zahodnih kot v vzhodnih Julijcih imeli največjo vlogo divji lovci. Lov je bil namreč v tistih časih privilegij premožnih lovskih zakupnikov in veleposestnikov, po večini Nemcev. Loviti je smel zgolj vrhnji družbeni sloj, preprost človek je smel v lovišče le kot gorski čuvaj, gonjač ali kot nosač oprtnik in uplenjene divjadi. Divji lov je bil strogo prepovedan, kazni zanj visoke, a ga ni bilo mogoče preprečiti,” pojasnjuje Peternelova.
V več vodnikih naletimo na opazko, da so bili Trentarji strastni lovci. Tako jih je označil Rudolf Roschink, višji finančni svetovalec, ki je bil sicer zelo dejaven na planinskem področju. V vodniku o Triglavu in okolici iz leta 1907 je opisal mojstransko območje, Bled in Bohinj ter Trento. Pri slednji je opazil, da je bila z izrazito najskromnejšimi njivami od vseh dolin najrevnejša. Prebivalci so se sicer začeli ukvarjati tudi z gozdarstvom, a po njegovih informacijah zgolj zato, ker so poostrili nadzor na divjim lovom.
Strast do lova je pri Trentarjih zaznal tudi alpinist Julius Kugy, ki je o tamkajšnjih lovcih zapisal, da so nekateri po cele tedne lovili po tujih revirjih in kupčevali s plenom. Prebrisani in drzni Trentarji so bili prava moreča nadloga žandarjem, saj toliko divjih izbruhov strasti kot v Trenti Kugy ni videl še nikjer, je zatrdil.
Človek ne more živeti samo od lepote
Da je bil Trentar rojen lovec in da mu je bilo veselje do lova tako rekoč prirojeno, je bil prepričan tudi pisatelj Josip Abram. Opazil pa je tudi, da imajo svoj kraj zelo radi: “Trentar je popoln planinec; saj je Trenta tako bogata gora in planinskih orjaštev in pri tem tako lepa, da je prišel v navado rek, da je 'strašno lepa'. In Trentar jo ljubi iz dna srca! Žal pa, da človek ne more živeti samo od lepote, od gledanja, in to čuti zlasti Trentar vsak dan. Borno je njegovo življenje; boriti se mora z naravo, kamor stopi, boriti se mora s svojo ljubljenko. Toliko sveta gleda ga, hodi po njem, a uživati ga ne more, ker ni rodoviten, ker je težko dostopen!”
Močno revščino je med prebivalci Trente zaznal tudi Roschink: “Otroci preživljajo življenje v sladkem brezdelju in v priložnostnem prosjačenju gorohodcev.”
Kanalci so se radi šalili na svoj in tuj račun
V vodniku iz leta 1873 najdemo tudi zapis o prebivalcih Kanalske doline. Podjetnik in alpinist Gustav Jäger jih je ocenil kot močne, mirne, pametne, vzdržljive pri delu in zadovoljne, če le imajo dovolj koruzne moke in masti. Opazil je, da se precej šalijo na svoj in tuj račun in da je imela skoraj vsaka hiša nadimek ali hišno ime. Tamkajšnje prebivalce, ki so prišli z različnih koncev, je povezovalo železarstvo, ukvarjali pa so se še s trgovanjem, prevozništvom, v Rablju tudi s kopanjem premoga, je zabeležil. Mnogi od njih so kot zidarji ali lesni delavci šli na tuje.
Posebej poznan pa je bil med Kanalci leta 1774 rojeni Valentin Stanič, ki je v zgodovini planinstva pustil velik pečat, o čemer priča koča pod Triglavom, ki so jo poimenovali po njem. V svojem času je veljal za najboljšega alpinista, občudovali so njegove drzne vzpone v Alpah, prispevek o njegovi poti na Triglav leta 1808 pa je pomemben za razvoj planinskega turizma pri nas, poudarja Peternelova.