Janez Pikon: Naravno in globoko brezno na Jelovici, ki je bilo preoblikovano pred okrog 250 leti za potrebe lova takratnih prebivalcev v starem Bohinju. 
Lov je najstarejša človekova dejavnost skozi dolgo človeško zgodovino od primitivnega pračloveka kamene dobe, ki mu je lov pomenil golo nujnost za obstanek in vse do današnjih dni se je razvijal s splošnim gospodarskim in kulturnim razvojem človeka, vzporedno z njim se je razvijala tudi tehnika in način lova do divjadi iz prazgodovine. Jame imenovane udornice so izkopali na stečinah ali preoblikovana naravna brezna, kot je to brezno za potrebe takratnega lova, zahodno na Jelovici. Vokova jama (Volkova jama), udornica, globača, tudi rupa na obrobju takrat verjetno še prostranega travnika je služila domačinom za ulov divjadi z visečo vabo nad naravnim breznom, ki so ga preoblikovali in utrdili za takratne potrebe lova okrog leta 1760.
Večkrat obiščem omenjeno brezno zahodno na Jelovici preko dneva, nekajkrat tudi v poznih večernih urah ob polni luni na nočnem nebu, zaradi lažjega dostopa in samega vstopa v globoko brezno. Pomagam si s kovinsko lestvijo, kajti dokaj široko grlo brezna je spodrezano (velbano) in je nemogoče vstopiti brez dodatne, že v naprej pripravljene opreme. Pri vstopu takoj zaznam močno temperaturno spremembo hladnega zraka v breznu.
Močno deževje zadnjih dni je delno napolnilo dno jame in že opazim bledi obris z odsevom polne lune v malem koritcu na dnu hladne globače ali rupe kamor sestopim, ki ob dotiku na dno hladnega brezna, le-ta rahlo vzvalovi in spreminja obliko odseva lune. Vstopil sem še pravi čas, kajti po dvajsetih minutah se je voda umaknila v kamnito dno, pomešano z listjem in prstjo. Vokovo jamo (Volkovo jamo) so široko spodkopali, njena globina seže globoko pod korenine sosednjih debel in je ostala nespremenjena in posejana z listjem in suhimi vejicami na širokem dnu vse do današnjih dni.
Janez Pikon