Janez Pikon: Vodnik Ceklin je odšel prenočevat kar v lovsko kočo na predelu Glave pod Zagonom, ni želel prenočiti v nekam gosposki družbi mladih turistov. 
Dijakov, ki so prišli s Triglava in so si navdušeno pravili svoje planinske čine. Drugo jutro, 11. avgusta 1926, sva hotela zarana po Velski dolini. Ceklin pa je našel lovsko družbo in je prišel precej pozno. Čakal sem ga pri sirarnici na planini Velo polje. Odšla sva že po šesti uri, naravnost po strugi Velske doline. Do prevale Hribaric sva hodila polagoma poltretjo uro ter pod temenom 2488 m Kánjavca zavila južno. Steza, letos (1926) precej zasnežena, vede pod osojnimi stenami Vršakov. Pred vojno je dobro delana pot vedla od Hribarske prevale tik pod Vršaki, čez Vrata in konte med Vogli ter rajdo gor ob »Zajezeram« na planino Dedno polje, k lovski koči takratnega zakupnika lova, dunajskega žida Wertheimerja. Vodnik mi je pravil, da je bila pot zgrajena leta 1907 tako zložno, da je Wertheimer, ki je imel obilo teže (116 kg), jahal na malem bosanskem konjiču od svoje koče na planini Dedno polje pa do Hribaric.
Kolikor so mi lovci pravili, so lovišča v Bohinju prav bogato uredili najprej grof Khevenhüller, pozneje pa bogata žida Hamburger in Wertheimer ter Muri. Vse lovske koče leže v krasnih legah, udobno opravljene. Tudi izvežbani lovci so iz one dobe. Izbirali so najraje najbolj drzne divje lovce, da so jih tako odstranili od tihotapstva, obenem pa pridobili izbrane strelce in zanesljive varuhe lovišč; saj so poznali vsakega domačega lovca, celo po poku puške in sledovih stopinj. Zadnje leto vojne in prvi dve leti po vojni so zavladali po planinskih loviščih divji lovci. Pokalo je dan na dan in iztrebilo se je sila divjačine. Pod varstvom novih, domačih lovskih najemnikov se polagoma zopet zareja mnogo divjih koza. Najbogatejša so lovišča okoli Debelega Vrha; tja se zatekajo divje koze pred turisti in pred gonjači zadnje Hribarice.
Na Vrata sva stopila ob 10,45 in pregledavala vrhove do 11,30. Potem sva krenila pod vrh Velike Zélnarice 2320 m, Male Zélnarice in po Ojstrem na Kopico 2213 m.
Od vzhodne strani je Kopica po obliki prava kopica; očitno je napačno ime Kopica za koto 1898 m na Lechnerjevi izdaji 1:50.000 in drugod.
Dol od Vrat naprej nima posebnega imena, v gorenjem delu, vrsti se konta za konto. Pod točko 1993 m je Vodena Rupa, kota nad njo Vrh nad Vodeno Rupo. Glave dola označujejo lovci z opisom; na primer Glava pod Dolenjim Voglom, Glava pod Kopico, i.t.d. Imenovani po so vrhovi, ki zaklepajo Hribarico na jug: 1962 m Bela Glava, 1815 m Visoka Glava, 1922 m Kovačičeva Glava, vse tri skupaj imenovane Borovnice. Brez kote je vrh južno-vzhodno pod Malo Tičarico, tik nje, okoli 2000 m, Ovčarijska Slatna. Vrh 1898 m, ki je v zemljevidu pisan kot Kopica, je Rušnata Glava, do vrha gosto porasla z rušjem. V ozadju so po vrsti Stadór 1781 m in brez kote skoro enako visoko nanizana Stadorski Orliči in Vrtec do Grive 1758 m nad planino Dedno polje. Med Tičarico in Zadnjim Voglom se odpirajo kóntasti doliči proti planini Dedno polje s pašniki Klander (izgovori: Kvander), Bošinka, Na Sedlu, Planina v Ščavju, ter Stog, čez katerega preideš na planino Dedno polje. Zanimivo je ime Bošinka, ki se nahaja na več krajih Bohinja; tako Bušnica pod Prapetno na poti v planino V Laze. Beseda »Bošinka« pomeni travnato pašno globel. Vidim na tem imenu pomen besede Bohinj; Bohinj bi bil bôhasta dolina, podolgasta kopanja med skalnatimi vrhovi.
Estetično lep je pogled na dolino »Zajezeram« in zeleno Komno proti zahodu. Kopica daje najlepši pregled mejnega robu od Plazkega Vogla 2324 m, čez Vršac 2234 m, Čelo 2227 m, Velika Vrata 1927 m, Na Škrilu 1947 m, Kal (izgovri: Kol) 2001 m. Od Kala proti jugu gre panoga do 1820 m; konec nje so zeleni pašniki, sedaj opuščene planine Na Kalu 1607 m. Vsa gorenja Komna od Vogla do Lanževice je rušasta in laštasta. Zad za drugim jezerom se gubi zelena velika konta, planina Lopúčnica, temeljno ime Lepoče; proti jugu jo zapirajo s smrečjem porasle glave Rjavca z Veliko Glavo 1663 m (na zemljevidu napačno imenovana: »Korita.«) Rušnate, s smrečjem porasle glave segajo čez koto 1663 m do 1439 m nad izvirom Male Savice.
Na Kopico sem polezel samo radi konečne ugotovitve imena vrha samega; drugega posebnega interesa za turista nima, ker je pogled z Zelnarice in Tičarice lepši in je pristop od Koče pri Triglavskih jezerih, Čez Štapce po travnatem južnem boku docela lahek.
S pregledavanjem Komne, Hribarice in planin sva izgubila precej časa; potem sva prav slastno uživala solnce do 2h popoldne. Sledila sva robu, prečila pod stožcem Velike Tičarice 2091 m in pod široko glavo Male Tičarice do škrbine 1859 m v Štapcah ob 3,30 uri. Na Štapci sva srečavala turiste iz Koče pri Triglavskih jezerih, iskali so med ruševjem očnic in murk, glasen mlad par pa se je razposajeno gugal na prožnih vejah ruševja. Od Štapce do koče je kakih 15 minut.
V koči sva dobila vse polno turistov, večinoma zaostalih od planinskega dne. Obe kadunji jezera pod kočo sta bili zaliti od obilega prejšnjega deževja.
Ovčice na nebu pa so nama kazale za drugi dan negotovo vreme. Nameravala sva preko planine Ovčarije na planino Viševnik, na vrh Pršivca in po Vógarski planoti v Staro Fužino nazaj. Ko sva se 12. avgusta zarana zbudila, je bilo nebo zamrenjeno. Opustila sva torej načrt za Pršivec ter krenila po zaznamovani stezi, potém po pastirski stezi Čez Prode, južno okoli Rušnate Glave 1898 m na Krepe in na f'žnarske planine. Glave, ob poti 1962 m do Borovnice 1922 m in Stadorski Orliči 1781 m do Grive 1768 m, so od strani planine Ovčarija docela položne, ker gre pot po visoki planoti okoli 1700 m. Goved iz planine lahko prihaja na vse pašne vrhove iz Poljance, po kateri je planina Ovčarija 1700 m razpoložena. Pod Belo Glavo je pašnik Na Bistovcu.
Ves svet okoli planine je valovit in glavat. Ob potu sledi Rovtič, Snežena Rupa in Krištofovica (Krištofojca).
Ob 8,20 sva krenila od poti na nekdaj Wertheimerjevo lovsko kočo nad planino Dedno polje. Šmonc je šel pogledat, če je vse pripravljeno za lovskega gospodarja. Od tu do planine Pri Jezéru 1457 m sva prišla do 8,45. Vršič pred planino je Kožljevek, okoli jezera proti severu je pas gozdnatih vrhov: Prazen Šus (očitno šaljivo lovsko ime), Zglavje in Kože. Čez Zglavje vede pot iz planine Pri Jezeru čez doliče in sedla: Pri Mizci, Krnica, V Rudneh, Rudnat Vrh, Čéholnica, Ríbežni, Opóčnica, a Pod Stopom na planino V Lazeh, nekdaj tudi imenovano Vélika Planina. Nad Kožami stoji lovska koča drugega lovišča 1309 m. Od jezera vede steza skozi Velika in Mala Vrata med vrhovi 1719 m, t. j. Gornji Viševnik (Gorel Viševnik), in Jeglo ali Vodični Vrh 1627 m v plitvo, širno kopanjo »Za Vahtami,« med Pršiivcem in Vodičnim Vrhom.
Pri Jezéru sva se le malo ustavila. Pot od tod v Dolino Suho gre skozi Rob na Ravnice, Pod Jeglo in Klanec na Pungert, kjer se združi s potjo od planine V Lazeh. Krenila pa sva po položnejši poti, ki vede pod Vodičnim Vrhom in Vodično Glavo, okoli 1550 m, do pod Medvedov Vrh 1173 m in po Vógarju na Staro Fužino. Kdor je od Koče pri Triglavskih jezerih že hodil čez Komarčo, ima lepo in udobno varijanto: po poti Čez Prode, planino Ovčarija, planino Dedno polje, Pri Jezeru - naravnost skozi gozd v Drtu, pod Vodičnim Vrhom, na Vógar in Fužino. Povsodi imaš mične poglede na planine; pot skozi Drt pa vede po lepem bukovem gozdu, pomešanem s smrečjem. Gozd je last posameznih posestnikov iz Fužine; soseska ga je pridobila šele kratko pred vojno od verskega zaklada za odkup pašnih pravic po drugih gozdovih. Soseščani so plačali nekaj čez 112.000 Kron, a takoj prodali tvrdki v Radovljici ves godni črni les. Tvrdka je zgradila lepo, še sedaj dobro rabno vozno pot iz gozda Drt okoli Vodičnega Vrha na Vógar in plačala za les 172.000 Kron, tako da so soseščani vsak poleg svojega »tala« (pač iz nemškega Teil, Anteil) lepega bukovega gozda dobili še nekaj gotovine.
Na Vogárju sva bila ob 10h. Ves čas po poti je pršelo iz visoke megle, od Vogárjev doli jelo je po malem deževati; vendar sva prišla ob 11h še dovolj suha na Fužino.
Zajezera - Dolina Sedmerih jezer: Ves rob od Tičaric do Zelnaric v smeri proti Hribaricam je obel in drničast, dostopen drobnici do vrhov. Proti dolini »Zajezeram« odpada strmo v orjaške prodove. V dolino niso prehodni; sicer je par grap, skozi katere prihajajo divje koze, a vsekakor bi bile težke, precej nevarne plezalne ture, ker je kamen drobljiv. Posebnega užitka bi tudi turist ne imel. Od Koče pri Triglavskih jezerih je Kopica lahko pristopna Čez Štapce, okoli Tičaric in pod robom obkroža dolino »Zajezera« tudi Poprovec in zahodno gorovje devetih vrhov z veličastnim Lepim Špičjem.
Vir: besedilo: dr. Henrik Tuma
Janez Pikon