Kofler sport - Grega: Lepo je odkrivati nove kraje in neznane običaje, še lepše je, če ima ta neznan svet v sebi nekaj, kar je lahko plezalsko. Tokrat smo to »plezalsko« našli v masivu Biokovo v hrvaški Dalmaciji.
V času krompirjevih počitnic sem v AO organiziral plezalno družinski tabor in upal da bo tako razširjeni pojem plezalnega tabora, kot tudi čas (vzeti je bilo potrebno nič dopusta), omogočal to da se tabora udeleži kar največje število članov odseka in družin, ki stojijo za temi člani.
Situacija pa je ponovno pripeljala do tega, da sva se tabora udeležila samo dva, en član matičnega društva, ki pa bo baje postal tudi član odseka, tako da bomo naslednjič trije. Seveda družine niso manjkale.
Ker je v ponedeljek odpovedal še zadnji član, sva se z Anito odločila, da dol špricnemo že v torek po delovnih obveznostih in tako izkoristimo še en dan lepo napovedanega vremena. Že tukaj je bilo toplo, da o temperaturah doli ne govorim, saj smo se počutili kot da bi prišli v pravo poletje. V torek štartamo ob 16. uri, sledi minimalno postankov, ob 21.30 tamaledva že drnjohata in malo pred polnočjo nas pozdravi Igor - lastnik apartmajev. Tamaledva samo prestaviva iz avta v posteljo in aja-aja naprej, midva pa postaneva osliček in mula in vso prtljago po stopnicah znosiva v apartma.
Brela je bila naša destinacija prelepe srede. Nad njo je istoimensko plezališče, ki sicer ni primerno za otroke z vozički. Če tamaledva že dobro obvladata hojo pa ni panike. Plezališče je pet kilometrov oddaljeno od Baške Vode, kjer smo bili nastanjeni (apartmaji Kragič). Kratki rokavi so bili tega dne obvezna oprema. Ljudje so bili v zmernih količinah, skala vrhunska, dolžine smeri ravno tako in dan je bil popoln. Plezala sva smeri tja do 6c, ravno tako sta se tudi tamaladva matrala v eni 4b.
Po plezanju se zapeljemo nazaj v mesto. Ker so bile temperature visoke, nas je matral firbec, kako je kaj s temperaturo vode, preizkusim jaz, ki veljam za zmrzljivca in skočim. Temperature podobne vodi na Cresu tam nekje okoli 25. junija, ko smo bili na poletnih počitnicah. Skratka okoli 20 °C, prav prijetna in najbrž res ne premrzla, če je v vodo skočil tudi Tomaž. V večernih urah so bili napovedani še Mohoriči, vendar jih nismo pričakali, saj se je njihov prihod pomaknil na drugo uro ponoči.
Četrtek, je bil dan za ponovitev neizpolnjenih želja, lanske plezarije tod okoli. Matjaž je imel bolj kratek spanec, vendar je pridno čakal ob sedmi uri, da skočiva avanturi naproti. Želja je bila Dalmatinski san, 600 metrska smer z oceno 6b v Bukovcu.
Anita naju dostavi do vasice Topići in kar malo debelo gledamo, ko se spodaj peljemo po štiri pasovnici. Lani je bila še klasična vaška cestica, letos pa tako razkošje. Kmalu ugotovimo, da so pol leta nazaj točno 8. junija odprli 4248 metrov dolg predor Sveti Ilija, ki povezuje notranjost Hrvaške z obalo. Tako so Hrvati še enkrat dokazali, da se še kako splača vlagati v razvoj turizma oz. s turizmom povezanih dejavnosti.
Dostop do makarske riviere, je sedaj dejansko kot na dlani.
Že na dostopu pod smer nama je teklo, saj so bile temperature za ta letni čas očitno previsoke. Se nama je dozdevalo, kot da dostopava v obdobju sredi septembra. Spodnji del smeri je malo bolj »poraščen«, vendar se v zadnjem delu vseeno soočiš z eno 6b. Sledi srednji položnejši del, kjer sva plezala kar štajerca in malo dobila na času. Zgornji del pa je prava lepotica. Klasična primorska skala, ravno prav toplo, smer ugodno opremljena, skratka uživancija zagotovljena. Težavnost ne pade po 6a in na ta način je tudi plezarija ta prava. Vlečeva, kar po dva raztežaja, tako da dobivava na času in po štirih urah in pol splezava na vrh Bukovca. Glede na vročino sem se že prej čudil, da nisva srečala kakšne kače in se je ravno to zgodilo na vrhu. Sestop tudi malo popestri zadeve, saj je v srednjem delu malo bolj alpinistične narave, z enim spustom.
Anita si je za cilj tega dne izbrala najvišjo goro v masivu in sicer vrh Sv. Jure (1762 m). Seveda ni naredila klasične planinske ture, saj je imela s seboj tudi tamale, vseeno pa so zadnjih 200m do vrha opravili peš. Namreč na omenjeni vrh pripelje asfaltna cesta in seveda gledano iz »jadranke« na 16 kilometrov dolžine naredi zavidljivih 1700 višincev. Res prava tura za kolesarje. Ker je bila narava vožnje daljša kot narava hoje, so bili seveda prej nazaj kot midva, zato me je doma čakalo tudi pozno kosilo in res se je prileglo.
Petek je bil čas za menjavo. Grega otroke, Anita pa plezat. Z Mohoriči, so šli v Vrisove glavice, kjer se da plezat tako kratke kot tudi dolge (do 130 m) smeri. V začetku so plezali kratke, da je lahko poizkusil tudi Jaka, potem pa sta šla z Matjažem še eno daljšo in sicer kombinacijo treh smeri do vrha. Skupaj je tako naneslo 130 metrov smeri ocenjene z 6a+.
Dobre stene se v masivu na področju, kjer smo plezali mi šele začenjajo, zato sem imel željo pogledati še malo naprej proti Makarski. Tamaledva napokam v avto in jo že šibamo. Ves čas vožnje se ti na levi strani prikazujejo gore z boljšimi in slabšimi stenami in stenami v njih samih. Pred Makarsko smo zavili levo v zaselek Veliko Brdo, se peljali do konca vasi, parkirali in šli na kratek sprehod proti stenam, kjer večina vrhov, ki jih vidiš od spodaj niti nimam imen temveč so samo kote. Stene pa res vrhunske, nepreplezanih linij pa zagotovo še ogromno.
Dan je bil res fantastičen zato smo s škorci ob opoldanskih urah izkoristili sončno pripeko za prvonovembrsko namakanje v morju. Zvečer smo se ponovno snidli in z Matjažem sva naredila načrt o morebitni novi liniji v južni steni Topola. V vodničku Biokovo verzija 2009 sva videla, da je še kar nekaj prostega prostora med smerema Critical mass in Bolj star boj nor v spodnjem delu , v zgornjem delu pa med smerema Šesta tibetanska vaja in Critical mass. Linijo sva vrisala na sliko, jo dala na fotoaparat, tako da sva lahko sproti gledala kam in kako.
Zjutraj vreme ni bilo več idealno še vedno pa dokaj stabilno. Mojca naju zapelje do Topićev. Sledilo je uro hoje do pod stene. Pregled fotke potem pa gas. Že iz fotke sva vedela da bo po vsej verjetnosti prvi raztežaj najtežji in res je bilo tako.
V 50 metrov sem se kar malo namatral. Predvsem spodaj, kjer je šlo do VII-, varovanje na tri frende in eno rogovilo, v zgornjem delu tega raztežaja, kjer je bilo lažje pa sem zabil celo enega profilca, ki pa je kasneje Matjažu padel dol, ko ga je zbijal ven. Vse spodnji del je bil mestoma tudi poraščen z drevesi, tako da se je dalo varovanje nadomestiti tudi na ta način.
Srednji del je bil položen, kjer sva plezala nenavezana. Sledil pa je še zgornji del, kjer je bilo na koncu še več zabave kot spodaj. Prvi raztežaj se je pokrival s smerjo Šesta tibetanska vaja, ki je zgoraj zavila levo, midva pa sva nadaljevala po neizrazitem stebru (viden bolj od daleč) in se je vil skoraj do vrha. V četrtem raztežaju zgornjega dela je sledila še zadnja šestica. Tukaj sva tudi zavila iz stebra desno v žleb (po sliki sva imela narisano naravnost), vendar je bilo plezanje proti desni (v žleb) dokaj logično. Če bi šla naravnost bi bilo še težje in manjše možnosti za nameščati varovanje.
Bilo je že dokaj zabasano in samo še čakala sva kdaj se bo ulilo. Ravno ko sem splezal čez šestico in prišel do Matjaža, je začelo pošteno kapljati in čisto malo kasneje ko sem plezal raztežaj naprej še deževati. Čisto logično je bilo potem, da bo razum sledil izhodu po najlažji možni varianti. Priznati moram, da ko sem varoval Matjaža, me je pošteno zeblo, saj sem imel smo puloverček in nič za dež. Ko je prišel do mene, sem vzel ven astro folijo in se zavil v njo ter varoval Matjaža. Kaj drugega kot to da zlezeva do vrha nama ni ostalo, ker bi bilo nesmiselno se spuščati okoli 450 metrov. Držala sva se bolj leve in lažjega sveta. Najin načrt je bil namreč da čisto zgoraj na vrh splezava v direktu, pa so se na žalost načrti podrli, na srečo pa naju je čakal potem lažji izstop. Sledilo je lahko plezanje do tretje stopnje in pod vrh sva prišla v totalni megli. Tako je nastala nova smer v južni steni Topola: Ena in ne edina ocenjena z VII-/IV-VI, dolga 625 metrov, za njo pa sva porabila šet ur in pol plezanja. Na fotki sem imel tudi slikano del zemljevida tega področja, tako da sva se hitro orientirala in sestop našla brez težav. Tudi deževati je nehalo in v dobri uri sva bila že pri nahrbtnikih. Na sestopu sva se tudi ogrela, tako da vlage niti nisva več čutila. Čajček in kasneje pivo pa sta v apartmaju vseeno pasala.
Za nedeljo je bila še slabša napoved, a se je zjutraj izkazalo, da je vreme čisto ok. Sicer malo zabasano vendar brez padavin. Ker smo bili že napokani za domov, smo se tudi odpeljali, se ustavili v Omišu in pogledali stene za morebitni naslednji tabor in pičili naprej proti domu. Edina škoda je bila ponovno ta da je bilo na taboru premalo članov odseka. Pa tretjič!