Jurij Tratar: 28. januarja sem vstal ob 3.30. Komaj.
Medtem ko se mučim z zajtrkom premišljujem, če bi si podprl veke z zobotrebci, da ne bom zaspal na cesti. V ozadju pa me je mučil cmok v grlu, s Slapijem greva Ledenko - bom zmogel, imam vse potrebno? "Bova že, zdej pa hitro, da te ne bo čakal!" si rečem. Po 20 min vožnje moj preostanek sivih celic zračuna, da sem pozabil nepremočljivo jakno - pa ravno danes. Pokličem Jana, razložim situacijo; greva vseeno, bom pa v flisu plezal. Med vožnjo naredim še kak prometni kiks a na koncu le pripeljem do Vranskega, kjer se ob srečanju oba samo zasmejeva, v glavi pa si mislim "opet jedan od onih života, kad ti baš ne ide".
Nekako prideva v Logarsko dolino, mraz je kar v mejah normale. Obujeva čevlje in gas po cesti. A kaj ko si po petih popravkih kar ne uspem zategniti čevlja, da se ne bi sezuval ali me tiščal, čeprav se mi to v teh čevljih še ni zgodilo. Meh. Jan brez težav stopa proti okrešlju, jaz pa za njim vklapljam rezervne načine, menjam svečke, dolivam olje - ne pomaga. Nekako vseeno pridem do Okrešlja, kjer ob GRS koči narediva pavzo za čaj in posvet. Moja razstresena glava danes ni sposobna varnega obiska Ledenke, zato začneva iskati alternative. Na vidiku je kar nekaj zanimivih snežnih črt, za nekatere imava tudi informacije. V splošnem zgleda pod Rinkami vse strmo, levo od Turskega žleba pa bolj položno. Pa pojdiva tja, nekaj bova že našla.
Proti Savinjskem sedlu je vodila dobro uhojena gaz, proti Kamniškem pa le smučina, ki sta jo dan prej potegnila Matevž in Nace. Prvih 100 m sva kar zadovoljna, kako sneg nosi najino težo, naslednjih 1000 m pa nikakor. Jan je spredaj uspel kak korak ostati tudi nad skorjo, jaz pa sem s svojo izdatnejšo maso bil kar zanesjiv pri prediranju. Spet se pogledava in zasmejeva. Prideva na zmrznjeno plazovino po kateri hitreje napredujeva. Z nje si tudi ogledava steno in si izbereva linijo, desno od Peščenega raza in mimo votline.
Zakorakava v podstavek, ki se prav hitro postavi pokonci - brez drugega cepina ne gre. Iz izvrstnega škripavca preideva v prvi skok 70-80°, oblit z ledom mešane kakovosti. Po še enem odstavku snega prideva do naslednjega skoka 80-90° in pod njim v lomljivi skali najdeva prostor za sidrišče in se naveževa. Jan je napredoval v pokončen odstavek ledu (80-90°) ki bi ga označil kot "za pogumne". Po nekaj metrih je našel priložnost za varovanje, a bi za to potreboval kevlarca. Pošljem mu ga po vrvi, a glej ga zlomka, v dolino sta mi padla dva prusika z vponko. Super. Jan mojstrsko zleze raztežaj do konca in si uredi štant ob manjši votlini. Jaz nadaljujem v naslednji raztežaj, ki po začetnih nekaj metrih vertikale ponudi lažje plezanje (do 70°) in tudi nekaj možnosti za varovanje. Po 70m pridem na greben, nedaleč od markirane poti med Brano in Tursko goro.
Od tu naprej je Jan povadil gibanje vodniške naveze in ob sproščenem pogovoru sva kmalu dosegla vrh. Po pavzi za čaj in debelem pogledu na smučarja, ki se je s pow dilami mučil v škripavcu sva sestopila skozi Turski žleb in pod slapom Rinka srečala našega Rudija z ekipo. Pri "Kitajcu" smo razdrli še nekaj modrih ter nato odpujsali domov.
Glede na raziskanost teh sten sva bila prepričana, da tu nisva bila prva. Pa vendar so nama na uho prišle informacije, da še ni zapisov o vzponu po tej smeri. Če je res tako in če nama ni bila usojena Ledenka, potem naj bo smer Dalenka (III/AI4, 50°-/70°, 230 m, 3h.)
Smer so 17. februarja brez informacij o smeri ponovili člani AK Impol Slovenska Bistrica.
"Drgač je pa dobr"