Letošnja zima je že zgodaj prinesla dobre razmere za plezanje.
Marjan Kozole
Tako smo se tudi tisti že rahlo zarjaveli zbrcali iz zimskega spanja in se odpravili po svojo dozo.
Dvakratno orodjarjenje v zasavskih drajtuliščih je zadostovalo, da sem si povrnil samozavest in željo po bregih. Po nekaj bolj ali manj lažjih sprehodih sva se z Matejem Balažicem (AO TAM) dogovorila za plezarijo 16.–17. decembra. Ker sva prvo bojno vrsto že zamudila (no, ja, Matej se je že dobro ogreval v Raduhi), se nama je zdela severna stena Špika dovolj spodoben cilj. Z leti se vedno bolj oddaljujem od pretiranega prostovoljnega matranja, zato sva šla po ključ od bivaka Pod Srcem večer pred vzponom, turo pa planirala za dva dni, ker (vsaj zase lahko rečem) raje dvakrat dolgo spim, kot pa enkrat zgodaj vstanem.
Kljub dobro načrtovani turi na vrhu Zelene glave obrneva zaradi pršnih plazov. Med premlevanjem, ali sva se odločila prav ali pa sva samo rahleca, na hitro pregledava novice in opaziva, da so v Mojstrovkah menda v redu razmere. Odpraviva se v dolino, prespiva na Erjavčevi koči in zjutraj (ne ravno prva) pristopiva pod Mojstrovke. Ker je v Debelakovi že gneča, zgaziva še tistih nekaj metrov do Stebra revežev (III/M5, 85°, 60°–70°, 500 m). V smeri so odlične razmere. Z sončnim zahodom sva na vrhu.
23. decembra se me usmili Maja Jereb. Kraj sten v Prisojniku se zdi primeren cilj. Zjutraj najprej opaziva, da je stena precej spihana – kopna. Na desni pa zagledava lepo zalito Severozahodno grapo (M5, II–III, 40°–60°, 400 m). Da ne bo prelahko, vseeno vstopiva direktno v vpadnici. V prvem raztežaju je sneg zanič, zato je potrebne nekaj iznajdljivosti (muke), da se prebijeva čez. Potem se naklonina položi in do vrha škripava po zbitem snegu.
28. decembra ima Matej spet čas za drugi poskus. Zaradi moje pozabljivosti gre kratek jutranji dostop iz bivaka k vragu (podrobnosti razložim ob pivu), zato štartava direktno iz Ljubljane ob 6h zjutraj. Spet vzameva s seboj opremo za bivak, tako da se nama nikamor ne mudi. Nekaj čez deveto vstopiva v žleb ob Zeleni glavi in ga po približno 100 metrih zapustiva levo v manjšo grapo in plezava nenavezana do zapore, ki jo obideva desno, se naveževa in preko krušljive police prestopiva nazaj levo v grapo. Nadaljujeva proti desni po povezanih snežnih trakovih z odličnim snegom čez Dibonovo polico proti Direktni smeri (III/AI5, 90°/60°–80°, 900 m).
Pred temo splezam še en strmejši raztežaj pod zajedo, fiksiram vrv in se spustim nazaj do sidrišča. V iskanju boljšega prostora za bivak fiksirava še drugo vrv in se spustiva še dodatnega pol raztežaja, kjer si pod previsno zaporo izkopljeva zadovoljivo polico za spanje.
Po zajtrku se ogrejeva z žimarjenjem do zadnjega sidrišča, potem pa gre bolj ali manj tekoče naprej. Vsi raztežaji so lepo zaliti. Tako lepo, da se ne posluživa niti leve izstopne variante, ampak nadaljujeva naravnost po žlebovih. Ob 16h sva na vrhu. Sestop čez Kačji graben pa nama vzame še dodatni dve uri.
Kot je napisal Matej, hvala bogovom za razmere in vreme ter Perotu in Katji za prevoz in pogostitev.