Piše - Zvonko Požgaj: ... Z obzorja sta izginila natančno 4. maja ob 16.34.
Peti dan te strme stene sta končno prispela do vršnega grebena. Od vrha ju je ločilo le nekaj metrov. Vsi trije spodaj smo napeto čakali na veliki dogodek in se izmenjavali za teleskopom. Za slavnostni trenutek smo imeli pripravljene tudi tri pločevinke piva. »Na jok mi gre, ko opazujem Tomaža, kako se bliža vrhu. Čar popusti, ko začnem hlastati za zrakom, a se čez nekaj trenutkov, ko se nadiham, spet vrne. To se mi dogaja, odkar sva stopila na greben. Kar jokaj, si mislim, ti vsaj scat ne bo treba. Nekaj metrov pod vrhom se Tomaž ustavi, obrne in čaka. Prilezem do njega. Primeva se pod roke in še trenutek postojiva. Nato počasi, še vedno držeč se, stopiva naprej. Na vrhu se nerodno objameva in se namesto po hrbtih, tolčeva po nahrbtnikih. Solze, spet solze ...« Z obzorja sta izginila natančno 4. maja ob 16.34.
Sestop
Zelo smo se veselili, a popolnoma nisem bil sproščen. Vedel sem, da sta utrujena in da sestop ni ravno enostaven. Predvideval sem, da se dolgo ne bosta obirala na vrhu in da se bosta kaj kmalu pričela vračati in postavila šotor še podnevi. Naslednje jutro, po bolj poznem zajtrku, je Čindi odšel v Dingboče sporočit veselo novico in naročit jake, jaz pa sem odšel pol poti proti bazi pod normalno smerjo. Če bi ju videl, kje sta, bi laže predvideval, kdaj se bosta vrnila. Zahodna stena se mi je odprla kot na dlani. Po izračunih bi morala bi biti nekje v zgornjem predelu, kakih 300 metrov pod vrhom. Meglice so mi zastirale pogled, a sem okoli dvanajste ure kljub temu zaznal vijoličasto liso. Ko so se meglice razkadile, sem bil prepričan, da je to njun šotor. Nekajkrat sem poklical, a se nihče ni oglasil, čudno se mi je zdelo, da sta ob tej uri še vedno v šotoru. Vrnil sem se v bazo.
Do nje je bilo pod normalno smerjo dobri dve uri hitre hoje. S Čindijem sva jo dosegla okoli poldneva. Tam je bila švedska ekipa, ki je po tej smeri poizkušala priti na vrh Ama Dablama. Rekli so, da so ju videli sestopati po vrhnjem snežišču v smeri jugozahodnega grebena in da bi morala priti do vznožja popoldne.
Nisva vedela, kaj naj narediva. Če ju tega popoldneva še ne bi bilo, bi morala prespati pri Švedih. To pa bi povzročilo težave - z zveznim oficirjem, saj bi nama še utegnil uiti in pustiti bazo prazno.
Skovala sva mini načrt. S Švedi sem se že dogovoril, da bi mi odstopili kuhinjo za čez noč. Šla naj bi po jugozahodnem grebenu v smeri proti vrhu. dveh urah bi se Čindi vrnil, da bi dosegel naš bazni tabor še podnevi, jaz pa bi nadaljeval, dokler ju ne bi srečal, ali se obrnil takrat, ko bi bilo še dovolj svetlobe za vrnitev.
Načrt je bil tako skrbno premišljen, da mi je bilo »hudo«, ko sva ju zagledala že čez dvajset minut. S prvega grebena, ki sva ga dosegla, sva v daljavi, čisto na drugem grebenu, zagledala dve postavi. Skozi daljnogled sem ju prepoznal in jima vpil kot neumen. Odzvala sta se. Kot da bi nas povezovala neka sila, smo se srečali ravno pravi trenutek. Malce sta zašla z glavne poti in če bi se srečali deset minut kasneje ali deset minut prej, bi se zgrešili. Šla sta predaleč in bi na glavno pot prišla veliko nižje. Vmes bi morala še prespati.
Zdivjali smo drug k drugemu. Objeli smo se in se veselili. Res sta opravila hvale vredno težaško delo. V najina nahrbtnika smo premetali železje in vse, kar je bilo težjega. Še vedno je bil nahrbtnik težak okrog 15 kilogramov. Na poti do baze smo se za kratek čas ustavili še pri Švedih. Ponudili so nam čaj in čestitali Vanji in Tomažu. Zanimale so jih predvsem razmere v vršnem delu.
Kasneje smo izvedeli, da so bile poleg Švedov tu še tri druge odprave in da nobeni ni uspelo priti na vrh po normalni smeri. To je bilo še dodatno priznanje naši smeri in plezalcema..
Po prihodu v bazo smo takoj odprli dve buteljki in si privoščili nekaj čanga - vse to smo bili prinesli za ta slovesni trenutek. Veselili smo se in ob pripovedovanju podoživljali kritične trenutke vzpona. Pogovor se je zavlekel pozno v noč. Ni se bilo težko dogovoriti, da smer posvetimo Stanetu Belaku – Šraufu, legendarnemu slovenskemu alpinistu, ki je žalostno izgubil življenje v Julijskih Alpah pod severno steno Mojstrovke.
Nekaj jakov je prišlo že 8. maja zvečer, preostali pa naslednje jutro (skupaj jih je bilo devet). Podrli smo šotore in zložili vso prtljago v sode. Nosaško delo smo prepustili jakom in njihovim goničem, sami pa smo se ubadali le z osebno prtljago ...
Tomaž se je poleg vsega pripravljal še za Kala Patar, ki je v nasprotno smer, in načrtoval, da nas ujame v Namče Bazarju. Blizu Kala Patarja je tudi bazni tabor pod Everestom. Oglasil se je tam in po satelitskem telefonu vzpostavil zvezo z domačimi. Izvedel je veselo novico, da je že 26. aprila dobil sina Tomaža.
Tik preden se je Ama Dablam še zadnjič videl v daljavi, sva se z Vanjo ustavila in se obrnila. Sklenil je roke in se z »namaste« zahvalil in poslovil od njega. Tudi jaz sem naredil enako. Obrnila sva se in odšla. Nisva se več ozrla.
Spet umazano, a prijazno mesto Katmandu. Takoj sva najini letalski vozovnici prestavila za pet dni, kajti za ureditev vseh potrebnih zadev v zvezi z odpravo je ostalo premalo časa. Tomaž je nadaljeval pot, kot je bilo načrtovano, in razumela sva ga, da si želi čim prej domov k ženi in pravkar rojenemu sinčku.
V tem času nas je obiskala tudi znana himalajska kronistka Elisabeth Hawley. Kako natančna je je dokazala že z nadvse točnim prihodom - pol minute do sedmih. Podrobno je spraševala o poteku vzpona in si vsak podatek skrbno zapisala. Ob odhodu nam je zagotovila, da je bil to absolutno najboljši vzpon v predmonsunski himalajski sezoni, če ne še kaj več.
Ocenjevanje težavnosti vzpona je večkrat zelo zapleteno. Nekatere ocenjevalne lestvice ne zajemajo objektivnih nevarnosti, druge pa vsebujejo ene in ne upoštevajo drugih dejavnikov. Zato smo se odločili, da težavnost stene opišemo z ameriško-kanadsko lestvico, in sicer z njeno naj višjo stopnjo VI. To pomeni večdnevno plezanje v tehnično zahtevni in objektivno nevarni steni, veliko preplezano višinsko razliko, možnost umika iz stene je zelo majhna ali celo nemogoča, sestop pa zahteven. Tehnična ocena posameznih delov stene pa je naslednja: naklonina 90/70 stopinj v ledu, ocena prostega plezanja V, tehničnega plezanja A2+, preplezana višinska razlika 1650 metrov.
Šele dan po tem, ko je Tomaž odšel domov, je prispela naša oprema izpod hribov. Vsako dopoldne sva z Vanjo urejala opremo in drugo v zvezi z odpravo, zvečer pa sva raziskovala katmandujske zakotne kotičke in se zabavala.
Popoldne 15. maja sva se odločila, da greva v Maya coctail pub na koktajl. Takoj pred hotelom, na glavni uliti, sva srečala Andrea, simpatičnega Avstralca, ki smo ga spoznali v vasici Dingboče (tam smo skupaj praznovali moj rojstni dan) in njegovega prijatelja Steva. Neverjetno naključje je hotelo, da smo se spet srečali, in to na Vanjev trideseti rojstni dan. Andre sprva ni verjel, kasneje pa je uvidel, da misliva resno. Prijel se je za glavo in skupaj smo odšli na koktajl. Obsedeli smo kar ves večer. Naš novi prijatelj je med drugim dejal, da bo pisal Lonely Planetu in jim predlagal, naj uvedejo novo poglavje - kaj storiti, če v Nepalu srečaš Slovenca.
Naslednji večer smo se spet sestali. Steve je znal nekaj besed nepalščine in dogovorili smo se za dirko z rikšami. Za nekaj rupij so nam zaupali svoja prevozna sredstva. Tekma je bila nadvse razburljiva. Vanja je odstopil že na začetku, ker si je sposodil vozilo od zelo majhnega Nepalčka in ni mogel spraviti kolen pod krmilo. Jaz sem se malo naprej zaletel v reklamni napis ob robu ceste, ker zaradi prehitre vožnje nikakor nisem mogel zravnati krmila. Zmagal je Steve, drugi pa je bil Andre.
Vrnitev
V desetih dneh sva komaj opravila vse potrebno v zvezi z odpravo. Na poti domov sva se ustavila še na Tajskem in tudi bivanje tam raztegnila na ves teden. Odpeljala sva se kakih tisoč kilometrov južneje, najprej z avtobusom, potem pa še s čolnom in prispela na peščene plaže polotoka Phra Nang, ki je po kopnem nedostopen. S seboj sva imela plezalno opremo, kajti tam so tudi plezališča. Čeprav sva imela plezalni vodniček, do sten nisva utegnila priti. Polotok je bil prelep in treba ga je bilo podrobno raziskati.
Preživela sva čudovit teden in tako končala potovánje v »velikem slogu«. Za večno mi bo ostalo v spominu, kajti uresničila se mi je velika želja. Hudo mi je le, ker tega ne morem več deliti z Vanjo. Praznino, ki je nastala v meni, bom težko zapolnil.
Zvonko Požgaj, Delo (1996)