Nikita Matović: Ko smo v nedeljo 7. aprila dobili mail s tem naslovom, smo vedeli, da je Paklenica že čisto blizu. Tečajniki alpinistične šole ŠAO smo se začeli dogovarjati glede prevoza in organizacije, seveda pa smo preverili tudi vremensko napoved, ki lepša ne bi mogla biti. Dali so nam vedeti, da se »Pakle« ne more in skorajda ne sme zamuditi, pa vendarle so nekateri ostali doma.
Prvi se je proti Paklenici napotil naš najbolj zagnan tečajnik Žan. Ker je hotel biti prvi, je šel z motorjem, za trenutek ga je ustavil le prazen tank. Takoj za njim smo v četrtek po službi krenili tudi Mitja, Vid, Nikita in Žanova prtljaga. V kamp Anića Kuk smo prispeli ravno ob sončnem zahodu, tako, da smo šotore postavljali s »čelkami« na glavi.
Mitja in Žan sta pripravila žar in nam naredila večerjo. V tem času pa so se nam pridružili še člani ŠAO Jure P., Matej, Nik in Tilen, ki žara iz prejšnjih Paklenic sicer niso bili vajeni, ampak na dobre stvari se menda ni težko navaditi. Skupaj smo pojedli, se malo podružili in podebatirali o plezanju, nato pa zlezli v svoje šotore in polni pričakovanj zaspali. Mislim, da smo že takoj začutili, da bo »Pakla« posebno doživetje.
Zbudili smo se v sončno petkovo jutro. Kakšen luksuz, da lahko spiš za odtenek dlje, kot ponavadi – do 6h. Po jutranjem teku po kanjonu, obilnem zajtrku in močni kavi smo se tečajniki odpravili frikat v kanjon, bolj izkušeni člani pa so ubrali večraztežajne smeri.
Po dnevu polnem vzponov in padcev smo se šele v poznih popoldanskih urah odpravili nazaj proti kampu, kjer so se počasi nabirali tečajniki, inštruktorji in ostali člani ŠAO. Nekateri so se opogumili za kopanje v morju, drugi smo se raje stuširali s toplo vodo. Pripravili smo si večerjo, nato pa smo si ob relativno prijetni glasbi privoščili pivo ali dva. Ko smo se vsi zbrali, nam je Jure V. dal kratka navodila v zvezi s sobotnimi delavnicami.
V soboto zjutraj smo se ob 8.00 odpravili iz kampa do parkirišča v kanjonu, od koder smo peš nadaljevali do lokacije delavnic. 20-minutni dostop je poskrbel, da smo se ogreli na delovno temperaturo. Nato smo se razdelili v skupine po 2 ali 3 in se izmenično zvrstili na delavnicah:
– nameščanja klinov, metuljev in zatičev;
– »abzajla« ali spusta po vrvi;
– samoreševanja in
– plezanja krajše večraztežajne smeri (Oprosti mi, pape ali Greben).
Utrdili smo znanje, ki smo ga do sedaj pridobili na šoli, naučili pa smo se tudi česa novega. Definitivno pa potrebujemo še ogromno prakse, da bomo manevre lahko stresli iz rokava. Po celem dopoldnevu na soncu, smo se prijetno utrujeni spustili nazaj do parkirišča, kjer smo tečajniki obsedeli v senci, inštruktorji pa so nas razvrstili po navezah, v katerih smo plezali v nedeljo.
Vsi skupaj smo nato zavili do trafike v kanjonu na zasluženo hladno pivo.
Po vrnitvi v kamp smo preostanek popoldneva namenili še kako pomembni pripravi na nedeljski vzpon. S svojimi inštruktorji smo prediskutirali, v katere smeri se bomo podali in kakšno opremo potrebujemo.
Zvečer se je naša baza prestavila k Dinkotu, ki nam je postregel z okusnimi ribami. Dinko je sicer legenda, ampak tam nismo prav dolgo zdržali. Vrnili smo se v udobje našega kampa in druženje se je nadaljevalo na stolčkih pred šotorom. Čeprav smo vedeli, da nas čaka naporen dan, se krog še dolgo v noč ni zmanjšal.
Pa je prišla nedelja. Mislim, da smo vsi tečajniki imeli malo treme, prisotni so bili mešani občutki vznemirjenosti in strahu. Vsekakor pa smo vedeli, da smo v varnih rokah naših inštruktorjev. Takole smo se napakirali v avto, se odpeljali do kanjona in odšli vsak po svoje.
Navezi Mijota in Urške ter Silve in Petre sta se podali v Tinino smer, Vida, Tanja in Sergej pa v Tinino in Severno rebro. Žan in Jure sta šla v Akademsko, Vid in Bisti pa v Bračno. Lea in Klemen sta s Tanjo lezla Barba Antin, Mitja in Nikita pa sva z Alenom na čelu premagala Nosoroga.
Dan se je prevesil v popoldan in z nasmehi na obrazu smo se počasi, naveza za navezo, nabirali v senci pod trafiko.
Odgovori na vprašanje »Kk je blo?« so bili različni. Eni so bili kratki in jedrnati, medtem ko smo drugi opisali prav vsak detajl. Mislim pa, da smo vsi doživeli lepo izkušnjo in smo lahko ponosni na svojo prvo oz. drugo preplezano smer. Čisto drugače je, ko si zares nekje v steni, ko nimaš »nevidne roke,« da bi ti vrgla gor pozabljeno matičarko ali gurtno. Nimaš Mijota, ki bi ti povedal, kaj moraš narediti. Kar imaš, imaš, kar znaš, znaš. Prav tako pa nisi v telovadnici dva metra nad tlemi, ampak kar precej višje. Je čisto posebna izkušnja, ki jo vsak doživi po svoje.
Analiza celotnega vikenda se je nadaljevala v kampu. Vsak izmed nas je povedal svoje občutke, opažanja, kritike in pohvale. Dobili smo tudi nekaj koristnih usmeritev in spodbud za naprej, večinoma pa smo že sproti razrešili vse dileme. Kot vse lepo, je tudi naš tabor prišel h koncu. Prijetno utrujeni smo pospravili svoje šotore in se napakirali v avte. Ustavili smo se na poznem kosilu v piceriji ob obali, kjer so nekateri izkoristili še zadnjo priložnost za skok v morje. Nato pa smo se odpravili proti domu …
»HVALA, beseda mala, a velika, da gore premika … «
S temi besedami bi se rada zahvalila inštruktorjem – Juretu, Tanji, Bistiju, Sergeju, Mijotu in Alenu – za nesebično predajanje svojega znanja in izkušenj, za vsako spodbudo in kritiko, za potrpežljivost. Hvala, da nam kažete pot in verjamete v nas. Hvala vsem sotečajnikom, da smo se tako povezali, se medsebojno spodbujali in sodelovali. Hvala vsem za čudovito družbo in en super vikend!
Na koncu prilagam še nekaj fotografij – za lušte tistim, ki so ostali doma, in pa nam vsem za krasen spomin na »Paklo.«
Fotografije udeleženci tabora