Miha Furlan: ... in čez Ladjo
V Mellu prejšnji teden sva se z Lukom po hitrem postopku dogovorila, da greva kmalu plezat Skalaško z Ladjo (V+, 1000m, 6-10h). Smer sva si oba že dlje želela obiskat. Mene je vsakič ob prejšnjih sestopih iz Stene prevzemal Centralni steber in lepa linija čezenj.
Vse potrebno se je poklopilo v petek, ko sva vzela dopust v lovljenju stabilnega vremena in okrog 4:30 štartala iz Vrat proti smeri.
Vstopa ni bilo pretežko najti. Na rampo vstopimo v levem delu, ki sega najnižje. Rampi sledimo desno navzgor do očitnega stolpa, za katerim je vstop. Tam sva se navezala.
Takoj se začne lepo plezanje z odličnimi razgledi. Raztežaje sva kar vlekla, tako da sva bila po dveh že pod Hlebcem, ki nama ni bil takoj prepoznaven. Tam sva udarila prvega štajerca, ki sva ga vlekla čez prečko vse do Skalaškega turnca. Luka je strateško namestil prižemo nad zadnjim, strmejšim delom, tako, da sva bila kar lepo varovana.
Na Skalaški turnc sva se povzpela čez lepe plošče in zanimivo prečnico in končno zajedo, čemur je sledil še en štajerc do Gorenjskega turnca, kjer sva vadila “short roping”. Prihod na Gorenjski turnc je fenomenalen, nekaj metrov super plošč in nato vrhunski razgledi vse naokrog. Tu seveda obvezna malica in uživanje, nato pa naprej mimo vpisne knjižice skozi levi kamin na raz. Če so bili prej še kakšni pomisleki, zakaj je Ladja tako poimenovana, tu izginejo. Pojavi se polno definirana in vsej svoji veličini, da rečeš uau!
Raztežaj čez Ladjo je pripadel Luku, ki jo je mojstersko zlezel. Skala je prvovrstna, izpostavljenost čudovita, klinov vrh glave. Za vriskat! Ker se je Luka tako sprehodil čez, sem se sam kot drugi kar malo zagnal čez brez preveč razmišljanja, ampak ocena je na mestu – stopov kar malo zmanjka, je le malo treba pogledat.
Nad Ladjo sva se razvezala in poplezala naprej do vrha Centralnega stebra. Na štantu nad Ladjo je ostal moj vape, če ga kdo najde, mu bom hvaležen za prinos v dolino, četudi le zaradi čiščenja narave.
Sestopila sva čez Plemenice, kjer se pot kar vleče. Družbo so nama delali gamsi, hladila pa megla, ki se je že cel dan prelivala s primorske strani.
Za smer sva potrebovala osem ur in pol. Precej časa je šlo za samo usklajevanje navigacije, kar se nama je obrestovalo, saj nikjer nisva zgrešila. Ker sva kar dobro vplezana od Mella, je bila cela smer res eno samo uživanje.
Nasmejana sva se vrnila v dolino in zaključila turo kot se spodobi s pivom ob pici.