Kot ste rekli, je GRS prostovoljna organizacija, a vendarle edina, na katero lahko računamo, če se nam kaj zgodi, denimo v severni steni Triglava ali na Veliki planini. Kljub temu financiranje ni zadostno, nekaj sredstev sicer dobite, a vemo, da enote za svoje delovanje zbirajo tudi donacije, zagotavljanje opreme in prostorov pa je bolj ali manj prepuščeno iznajdljivosti območnih enot, ki morajo opremo hraniti tudi v zabojnikih in garažah. Kakšnih rešitev bi si želeli na tem področju, da bi vendarle imeli urejene osnovne pogoje za delovanje?

Na leto imamo nekaj manj kot milijon evrov prihodkov, od tega od uprave za zaščito in reševanje dobimo okoli 650.000 evrov, dobrih 250.000 iz fundacije invalidskih in humanitarnih organizacij, preostalo so dohodnina in donacije. To je v preteklosti zadoščalo za tekoče delovanje in je vezano na normativ 430 reševalcev, ki je že star. Trenutno imamo okoli 600 aktivnih reševalcev, ki so zelo obremenjeni zaradi 40-odstotnega povečanja nesreč v zadnjih petih letih. Pričakujemo, da se bomo z upravo za zaščito in reševanje čim prej dogovorili o povečanju normativa. Za naše delovanje potrebujemo tudi osnovno administrativno podporo. Glede tega smo se že dogovorili za financiranje dodatnih zaposlitev v pisarni GRZS, ki med drugim skrbi za skupno podporo vsem 17 enotam GRS. Kar zadeva večje naložbe, kot so prostori društev GRS, moramo biti bolj potrpežljivi, kot bi si želeli. Nedavno smo rešili problem prostorov v Tržiču, letos bo odprtje prostorov v Kamniku, nujno moramo rešiti to težavo tudi v Mojstrani itn.

Pri nas je reševanje še vedno brezplačno za vse, kar v drugih državah večinoma ni. Že več let se razpravlja, da bi to vendarle moralo biti plačljivo oziroma brezplačno le za tiste z zavarovanjem, da bi se pokrili vsaj stroški, zlasti helikopterski. Med obiskovalci gora je namreč vse več tujcev. Kakšno je vaše stališče do tega?

Osnovno izhodišče GRS je, da bomo vedno šli reševat, kadarkoli in kogarkoli, ki bo poklical na pomoč. Odločitev o morebitnem zaračunavanju tega je stvar drugih institucij. Uprava za zaščito in reševanje je že nakazala, da razmišlja o korakih v tej smeri. Reševalci lahko pri tem le povemo, kaj se dogaja, in da nekatere intervencije v zadnjem času težko imenuješ reševanje. Je pa tukaj vedno prisoten strah, da morda kdo v težavah ne bo poklical, če ne bo zavarovan. Če pogledamo helikoptersko reševanje, je ena ura leta 3300 evrov, kar pomeni, da so stroški ene takšne akcije 5000 evrov. Pri klasični reševalni akciji, pri kateri do ponesrečenca dostopamo peš, dobimo povrnjene potne stroške in nadomestilo delodajalcu, če je to med delovnim časom. Med vikendom so tako skupni stroški klasične akcije do 200 evrov.

Ampak zdaj govoriva o eni akciji, vi pa imate ob koncih tedna tudi po več intervencij na dan.

Letos jih je bilo že 257, pa se glavna sezona v hribih še ni začela. Lani jih je bilo v tem času 215. Skrb zbujajoče je, da imamo letos že 18 smrtnih žrtev, lani pa jih je bilo v celem letu 22. Poleg klasičnega zdrsa se vse bolj pojavljajo tudi bolezenska stanja, ko gredo denimo ljudje v vročini v hribe in doživijo zastoj srca. Nesreč je več tudi zato, ker je v hribih vse več obiskovalcev, tudi turistov.

V preteklosti so jih bolj ali manj obiskovali zanesenjaki, zdaj to vse bolj postaja turistična dejavnost. Verjetno se je struktura obiskovalcev spremenila?

Vsekakor. Na najbolj obremenjenih točkah, kot je Triglav, so poleti kolone obiskovalcev. Promocija Slovenske turistične organizacije naših hribov je zares uspešna, ljudje se pred vročino umaknejo v gorski svet, niso pa vsi na to fizično pripravljeni, kajti opremljeni so že kar dobro. Zato se nameravamo z lokalnimi turističnimi organizacijami pogovoriti, kaj svetovati turistom pred obiskom gora.

Nesreč je vse več, kako pa je s pridobivanjem novih članov GRS, glede na to, da so službe vse bolj zahtevne in da delodajalci dobijo nadomestilo, a najbrž vse težje pogrešajo zaposlene?

Interes za pridružitev GRS obstaja, sploh med alpinisti, saj je za marsikoga to naravna pot. Če govorimo, denimo, o GRS Ljubljana, GRS Kranj …, so to večja mesta s širokim zaledjem in številnimi alpinističnimi odseki, kar pomeni, da lahko pridobimo dovolj novih članov tudi ob povečanem številu akcij. Veliki problemi so v manj naseljenih okoljih, kot so Bovec, Tolmin, Bohinj …, kjer ni toliko alpinistov oziroma kandidatov za gorske reševalce, potrebe po reševanju pa so velike.

Razumeti je treba tudi delodajalce, saj ne more vsak zaposleni sredi dneva nenadoma zapustiti delovnega mesta. Tudi poslovna škoda je v takšnem primeru običajno večja od nadomestila, ki ga delodajalec dobi za to. Prav zato je pomembno, da imamo v društvih GRS dovolj članov, da je ob vsakem pozivu dovolj ljudi, ki se lahko odzovejo. Težava je tudi, da morajo reševalci veliko časa nameniti za usposabljanja, ki jih je veliko, saj lahko le tako zmanjšamo nevarnost za reševalce. Intervencije so namreč lahko zelo nevarne. Razmišljamo o podobni rešitvi, kot jo ima v zvezi z usposabljanji rezervna sestava vojske.

Govorila sva že o informiranju turistov pred odhodom v gore. Tudi Planinska zveza Slovenije (PZS) veliko opozarja na nevarnosti. Je mogoče storiti še kaj, da bi vendarle zmanjšali število nesreč v hribih?

Preventivna dejavnost je zelo pomembna in s PZS se dogovarjamo o skupnem opozarjanju na nevarnosti. Mislim, da so vsa opozorila v preteklih letih pripeljala do tega, da so ljudje bolje opremljeni. GRS razen opozarjanja težko naredi kaj več.

Niste le gorski reševalec in ljubitelj gora, ampak tudi profesor matematike in od leta 2017 dekan fakultete za elektrotehniko, na kateri je študiral tudi premier Robert Golob in od koder prihaja tudi nekaj sedanjih ministrov. Računate, da bo zaradi tega v vladi kaj več posluha za izzive naravoslovno-tehničnih fakultet?

Verjamem, da ja, saj minister za izobraževanje, znanost in šport zelo dobro pozna situacijo iz prakse. Eden od glavnih izzivov tehniških fakultet je financiranje raziskovalne opreme, ki je vse dražja, in če hočemo biti konkurenčni na svetovni ravni, so tu nujna velika vlaganja. Izrabljenost opreme na fakulteti je 90-odstotna. V času zadnje krize smo, na primer, ugotovili, da v Evropi nihče več ne dela čipov, in EU je zdaj za vzpostavitev proizvodnje čipov in njihov razvoj v Evropi namenila več deset milijard evrov. Brez vlaganj v raziskovalno opremo lahko razvoj na nekaterih področjih zastane in tehnične fakultete pri nakupu raziskovalne opreme nujno potrebujemo pomoč. Od nove vlade pričakujemo tudi, da bo spodbujala mlade, da se bodo odločili za tehnične poklice. Mladi se težje odločijo za študij tehnike, saj ta ni enostaven.

Vendar je že dalj časa slišati opozorila o pomanjkanju naravoslovno-tehničnih kadrov in inženirjev, ki počasi postajajo suho zlato. Se je vpis na vašo fakulteto kaj povečal?

Pred 20 leti je bilo zanimanje za vpis na našo fakulteto večje, saj smo vpisali 300 študentov na univerzitetni in 300 na visokošolski strokovni program. Zdaj jih vpišemo 150 na univerzitetni in 170 na visokošolski strokovni program elektrotehnike ter 30 na program multimedija. Mi ta vpisna mesta zapolnimo, tako da imamo omejitve vpisa na prvi in drugi stopnji, vendar so potrebe gospodarstva še veliko večje. Kot fakulteta vpisa ne moremo kar tako povečati, saj je študij elektrotehnike drag. Lani smo dobili odobreno financiranje za dodatnih 30 vpisnih mest, a to je občutno premalo. Podjetja prihajajo do nas in tako rekoč moledujejo za kadre.

Torej interes je, vendar nimate zmogljivosti, da bi sprejeli več študentov?

Oboje. Zagotovo med mladimi ni takega interesa kot nekoč. Trenutno je, na primer, velik interes za študij računalništva in informatike, hkrati pa se mladi ne zavedajo, da so tudi na naši fakulteti povsod prisotne informacijske tehnologije in informiranje. Del problema je v tem, da mladi ne poznajo vseh področij, ki jih pokriva naša fakulteta.

Verjetno bi to lahko promovirali, saj imate robotiko pa biomedicinsko tehniko, kar je zanimivo?

Fakulteto za elektrotehniko vsak hitro poveže z elektroniko, čipi, energetiko, z drugim, kot so robotika, avtomatizacija, mehatronika, biomedicinska tehnika, informacijsko-komunikacijske tehnologije, pa manj. Mi vsa ta področja promoviramo, vendar vedno znova ugotovimo, da jih mladi ne poznajo oziroma jih ne povezujejo z elektrotehniko.

Marsikatero podjetje razlaga, da išče kadre že med študenti v času študija. Kaj to pomeni za študijski proces?

Za visokošolski program je predvideno, da bodo šli naši diplomanti po treh letih študija v službo, in ker imamo v zadnjem letniku prakso, jo večina študentov opravlja pri bodočem delodajalcu. Tudi na univerzitetnem študiju delodajalci prihajajo do nas z željami po kadrih, zato smo sistematično pripravili sporazum o strateških partnerstvih s podjetji, s katerimi sodelujemo tudi na raziskovalno-razvojnem področju. Gre večinoma za podjetja z visoko dodano vrednostjo. Omogočamo jim, da se dodatno predstavijo študentom, na primer z organizacijo hekatonov, na katerih študenti za podjetja rešujejo izzive. Seveda delodajalci na različne načine tudi sami vabijo študente k sodelovanju.

Čeprav se zdi, da je tega sodelovanja kar nekaj, se nenehno opozarja, da je sodelovanja med akademsko sfero in gospodarstvom premalo. Vaša fakulteta gotovo sodi med tiste, ki je med bolj zanimivimi za to. Koliko sodelujete z gospodarstvom in na katerih področjih?

Prepričani smo, da mora znanje s tehniških fakultet čim bolj in čim hitreje prehajati neposredno v okolje in gospodarstvo, tako da je tega sodelovanja veliko. Na leto imamo okoli 22 milijonov evrov prihodkov, od tega dobimo 11 milijonov iz proračuna za pedagoški del, drugo polovico pa pridobimo na trgu. To pomeni potegovanje za sredstva na evropskih in drugih projektih ter sodelovanje z gospodarstvom. S slednjim ustvarimo približno 2,7 milijona evrov prihodkov, odvisno od leta. Pri tem gre običajno za reševanje konkretnih poslovnih razvojno-raziskovalnih izzivov.

To sodelovanje je seveda povezano tudi s številom zaposlenih. Od 377 zaposlenih na fakulteti je 150 pedagogov, ki tudi raziskujejo, poleg tega imamo še 150 raziskovalcev, ki ne predavajo, in ti morajo svojo plačo pridobiti na trgu. Pri tem imamo pri evropskih projektih sistemsko težavo, saj lahko raziskovalce plačamo le toliko, kolikor so plačani na nacionalni ravni, četudi je denarja v okviru projekta dovolj. To pomeni, da je raziskovalec iz Avstrije za sodelovanje pri istem projektu za enako delo plačan več kot raziskovalec iz Slovenije. Pri privabljanju kadrov smo zato povsem nekonkurenčni, tako da pri reševanju te težave računamo na razumevanje resornega ministra.

Kako pa je z begom kadrov? Pomanjkanje inženirjev ni le naš problem, ampak se s tem ubada vsa Evropa.

V gospodarstvu je več manevrskega prostora za ustrezno plačilo teh kadrov, čeprav nekateri še vedno odhajajo v tujino. Kar zadeva javne ustanove, bo glede plačila treba nekaj narediti. Če nam ne bo uspelo zadržati vrhunskih kadrov, ne vem, kdo bo v Sloveniji skrbel za razvoj in podajanje najsodobnejšega znanja študentom. Plača, ki jo zdaj lahko ponudiš mlademu raziskovalcu na fakulteti, je sramotno nizka, zato jih je težko obdržati.

Ste profesor matematike. Na prvi pogled se zdi, da bo matematika večno ista, ena plus ena bo vedno dva. Pa vendar, ali se tudi v zvezi z vsemi spremembami, s katerimi se sooča sodobni svet, tudi v matematiki razvijajo novi pristopi? Na fakulteti imate laboratorij za uporabno matematiko in statistiko.

Matematika na naši fakulteti je orodje, ki ga študentje potrebujejo pri strokovnih predmetih. Tudi moj osebni pogled na matematiko je že od nekdaj tak, da je treba ta predmet nematematikom predstaviti drugače. Učenje matematike je lahko hitro preveč teoretično in potem se zgodi, da se marsikateri šolar ali dijak nauči neke formule in jih potem z užitkom čim prej pozabi, saj ne vidi, zakaj bi bile uporabne. Zato v okviru našega laboratorija za uporabno matematiko in statistiko skupaj z zavodom za šolstvo sodelujemo pri več evropskih projektih, s katerimi poskušamo v matematiko vnesti informacijski način razmišljanja, uporabiti pri poučevanju več primerov iz prakse in pristope, pri katerih dijaki pridejo do določanih spoznanj čim bolj samostojno. Ravno zdaj se je na nacionalni ravni začela prenova učnih načrtov za vse splošne predmete na osnovnih šolah in gimnazijah. To je vsekakor priložnost, da se tudi pri matematiki naredi korak naprej. Za tehnične fakultete je pomembna tudi vpeljava čim več digitalizacije v učne načrte. Upam, da bo tukaj dovolj poguma.

Ste tudi predsednik državne predmetne komisije za poklicno maturo za matematiko in član komisije za poklicno maturo. V zadnjem času se pojavljajo razmišljanja o izenačitvi poklicne mature s splošno. Kakšen je vaš pogled na to in kako to urediti, da pri tem ne bi bili oškodovani eni ali drugi dijaki?

Poklicna in splošna matura sta stebra srednješolskega izobraževanja, ki sta vsak zase pomembna. Enačiti ta dva stebra ni smiselno, saj je njun namen različen. Splošna matura je namenjena dijakom, ki bodo nadaljevali šolanje na univerzitetnem študiju, poklicna pa tistim, ki bodo končali šolanje ali šli na visokošolske strokovne programe. V zadnjem času je bilo sicer nekaj nejasnosti v zvezi z vpisom dijakov s poklicno maturo na univerzitetne študijske programe, kar se je do določen mere uredilo. Večji problem je po mojem mnenju, da obe maturi v finančnem smislu nista bili enakopravno obravnavani.

Država je za splošno maturo na leto namenila 1,8 milijona evrov, za poklicno pa 520.000 evrov. Ko govorimo o številu dijakov, jih je na splošni maturi okoli 6500, na poklicni pa 9700. Dijakov na poklicni maturi je torej občutno več, denarja pa občutno manj. In to gre na račun eksternosti pa tudi nagrajevanja učiteljev pri poklicni maturi. Tukaj moram izpostaviti predsednika državne izpitne komisije za poklicno maturo Borisa Dularja, ki je naredil veliko za večjo eksternost pri poklicni maturi. Gotovo pa bi bilo treba zakon o maturi temeljito prenoviti.

Vsake toliko se omenja vrnitev sprejemnih izpitov, ki jih imajo zdaj le specifične fakultete. Kaj menite o tem?

Osebno menim, da je rešitev z maturo ustrezna in da bi bila vrnitev sprejemnih izpitov korak nazaj. Nekateri sicer problematizirajo, da so dekleta na maturi bolj uspešna od fantov in da jih je zato, na primer na medicinski fakulteti, preveč. Če pogledamo nazaj, v čase sprejemnih izpitov, je bilo na medicino sprejetih občutno več fantov. Predvsem je treba poskrbeti, da rezultati mature resnično kažejo pridobljeno znanje in omogočajo primerljivost. Če se dotaknem še tega, kar je v koalicijski pogodbi zapisano o nacionalnem preverjanju znanja (NPZ) v osnovni šoli oziroma o spremembah meril za omejitev vpisa, menim, da je to korak v pravo smer. Zaradi vpisa na izbrano srednjo šolo zdaj v osnovni šoli učenci gledajo le na ocene, ki se pretvorijo v točke. Če nimajo samih petic, je to že katastrofa. In potem prihaja do občutkov krivice, ko je na eni šoli učenec, ki je na NPZ dosegel nekaj več kot 50 odstotkov in ima same petice, na drugi šoli pa je nekdo na NPZ dosegel 80 odstotkov, a ima dve štirici, zaradi česar v primerjavi s prvim, ki ima same petice, ne bo prišel na izbrano gimnazijo. Tako da je eksternost v določeni meri zagotovilo pravičnosti.

Za nami sta dve posebni leti, ki ju je zaznamovala epidemija. Kako je po vaših izkušnjah to vplivalo na učni in študijski proces?

Za nekatere je bilo to obdobje izjemno težavno, saj je pomenilo večjo osamitev, velike stiske in pritiske. Ko sem bil pred nekaj tedni na obisku pri hčeri, ki študira v tujini, je dobila obvestilo, da je študent njihovega kolidža naredil samomor. V zadnjih dveh letih je bil to na njenem sorazmerno majhnem kolidžu že tretji takšen primer. Psihološke posledice epidemije so bile in so za nekatere res hude. Morda bi morali vsi bolj opozarjati na to. Kar zadeva študijski proces, je bil to na tehničnih fakultetah kar velik problem, saj so pri nas zelo pomembne laboratorijske vaje. Enako velja za prakso v srednjih strokovnih šolah. Tukaj je nastal primanjkljaj v znanju. Zaradi epidemije so bile določene prilagoditve pri maturi. Menim, da se je državni izpitni center dobro odzval in v Sloveniji v danih razmerah odlično izpeljal maturo. Vemo pa, da to znanje ni primerljivo z znanjem iz običajnega izobraževalnega procesa, čeprav so ocene iz obdobja epidemije višje kot v preteklih letih. Upam, da bodo, tudi če bodo še sprejeti kakšni ukrepi zaradi epidemije, šole in fakultete zadnje, ki se bodo zapirale, in prve, ki se bodo odpirale.