Alenka Teran Košir:... Garnbret trudi otežiti delo, a le zato, ker si tega sama želi
Že dejstvo, da se je Adam Pustelnik, v Oslu na Norveškem živeči Poljak, podpisal pod smer za težavnost na olimpijskih igrah v Tokiu, ki je v finalu ni preplezala nobena tekmovalka, in pod letošnjo smer v Innsbrucku, kjer je del finalistk zdrsnil že v spodnjem delu smeri, je nakazovalo, da se v Kopru obetajo težke postavitve smeri. In napovedi so se uresničile. V polfinalu je vrh dosegla edino Janja Garnbret, kar je potrdilo napovedi o zahtevnosti smeri. Po polfinalu je pohvalila delo postavljavcev. "Smer v polfinalu je bila popolna. Ravno prav težka. Ena najboljših v tej sezoni, če ne kar najboljša. Dekleta smo se super razporedile glede višine, in upam, da bo tudi v finalu tako. Želim si težko smer, da se bo videlo, kdo je najboljši," je po polfinalu sporočila najbolj dominantna tekmovalka v svetu športnega plezanja.
Delo "routesetterjev" je zahtevno, odgovorno, kreativno in včasih precej nehvaležno. Postavljavci so večkrat deležni kritik, da je smer ali balvanski problem prelahek ali prezahteven, kadar je "oreh" pretrd, da bi ga strl kdo od tekmovalcev. Včasih na to javno opozorijo celo plezalci, tako, kot je denimo Garnbretova po finalu letošnje tekme v težavnosti v Chamonixu, kjer je v zapisu na družbenih omrežjih opozorila na otročje lahke smeri za plezalke.
S Pustelnikom smo se pogovarjali o umetnosti postavljanja plezalnih tekmovalnih smeri, sanjskem scenariju in premoči Janje Garnbret.
Adam, kakšen je sanjski scenarij za postavljavca smeri? Smer ne sme biti ne pretežka ne prelahka, ne sme biti preveč doseženih vrhov, a vendar je dobro, če kakšen vseeno je … Cel kup zahtev je.
Res je, je pa sanjski scenarij zelo težko predvideti. Lahko si ga samo želiš, ne moreš pa vnaprej vedeti, ali se bo res zgodil.
Scenarij je povsem v rokah športnikov, mi samo pripravimo oder zanje, oni pa potem na njem prikažejo, kaj v tiste trenutku zmorejo.
Najlepše je, ko vsak naslednji tekmovalec spleza eno stopnjo višje kot njegov predhodnik, in to ne zato, ker bi se mu to posrečilo, in ne bi na primer zdrsnil, ampak zato, ker se je boril za vsak gib, tako da se stena tudi za navijače odkriva postopoma.
To se redko zgodi, je pa to zame nekaj najlepšega, in mislim, da bi se s tem strinjali tudi navijači.
Všeč mi je tudi, ko se boj za sleherni gib v smeri začne že zelo zgodaj v smeri in ne šele na koncu, proti vrhu.
Kaj najprej pogledate, preden se lotite postavitve smeri? Je startna lista eden od prvih dejavnikov?
Res je, startna lista je zelo pomembna. Najprej preverimo, kdo prihaja na tekmo, ali so to tekmovalci, ki so bili v ospredju na zadnjih tekmah … Potem si ogledamo steno.
To je bilo še posebej pomembno tukaj v Kopru, saj je stena nova in je prej nismo poznali. Sam na primer še nikoli nisem plezal na prav takšnih naklonih, kot so v Kopru. Treba je tudi preveriti oprimke, ki jih imamo na voljo …
Postavljanje smeri ni reprodukcija nečesa, kar je že bilo, ampak je naše delo, da ustvarimo nekaj novega. Ko poznamo material, se vprašamo, kako se bo ta material čim bolje odzival v steni in kako smer postaviti tako, da bo plezanje čim bolj zanimivo.
Med postavljalci problemov na svetovnem prvenstvu tudi Slovenka: Včasih se nam vse sestavi, drugič ne.
Kakšen je bilo vaše mnenje, ko ste prvič videli steno? Janja je v pogovoru za naš medij dejala, da je povsem drugačna, kot so stene, ki so jih plezalci vajeni na tekmah v Chamonixu, Villarsu in Innsbrucku.
Stena je velika in široka, in moj prvi vtis je bil, da ponuja ogromno prostora, da na njej ustvarimo izredno zanimive smeri.
S tem profilom stene se je veliko lažje igrati kot z drugimi.
V Kopru ste vodja postavljavcev smeri. Ste vi tisti, ki določite, kdo bo v vaši ekipi? Kakšna so pravila?
V naši ekipi so trije postavljavci, ki jih je predlagala Mednarodna zveza za športno plezanje, v tem primeru smo to Američan Brad Weaver, Španec Sergio Verdasco in jaz, potem pa so z nami še trije slovenski postavljavci, in sicer Dominik Fon, Miha Hribar in Luka Mužar.
Kako potem vse skupaj poteka? Vem, da ne splezate cele smeri, ali jo splezate po segmentih?
Običajno na smer pogledamo glede na segmente gibanja. Vse skupaj je precej subjektivno, saj nimamo orodij, s katerimi bi se dalo zahtevnost smeri izmeriti.
Kako potem vi izmerite zahtevnost?
Zgolj z občutkom in izkušnjami. Zato je tako pomembno, da je ekipa, ki postavlja smer, čim bolj raznolika, tako da vsak doda nekaj drugačnega.
Predvidevam, da so tekme, ki se odvijajo v smeri, ki ste jih vi zasnovali, precej stresne?
Da, zelo. Je pa seveda to zelo različno od kroga tekmovanja. V kvalifikacijah naenkrat plezajo štirje tekmovalci, v polfinalu dva in v finalu samo eden. Če smer ne deluje, vsi vidijo samo smer, ki ne deluje. Glede na to, da v finalu pleza samo po en tekmovalec, so težave smeri bolj vidne kot sicer.
Znani ste po tem, da ste postavili smer za težavnost na olimpijskih igrah v Tokiu in letos v Innsbrucku. Slednjo je Janja izpostavila kot najboljšo smer v tej sezoni, se pravi, da je šlo za smer, ki je tudi zanjo pomenila poseben izziv. To je najbrž kar kompliment za postavljavca smeri?
Da, osebno se mi je zdelo res lepo, ko je to izjavila, in za to sem hvaležen. Ne zgodi se pogosto, da se najboljši športnik znajde pred težkim izzivom in da mu je to všeč. To veliko pove tudi o Janji, ki je očitno športnica, ki ima rada izzive in jih tudi sprejema.
Hkrati pa je tudi res, da je v finalu Innsbrucka veliko plezalk padlo precej nižje, kot bi si to morda zaslužile.
Vas je zaskrbelo, ko se je to dogajalo? Ko so plezalke ena za drugo popadale s stene in to z zelo nizke višine?
Da, seveda sem bil zaskrbljen. Priznam. Moj namen ni bil, da plezalke tekmo zaključijo tako hitro. Moj namen je bil, da se borijo, tako kot se je morala boriti Janja. Imel sem občutek, da bi nekatere od teh plezalk lahko naredile več, če smer ne bi bila tako tvegana in zapletena.
SPORTALŽe predjed je bila obetavna, kaj šele bo, ko pride čas za glavno jed #foto 2
Ste se odzvali na pisanje Janje Garnbret, ki je po tekmi v Chamonixu, kjer smo v ženskem finalu videli kar štiri vrhove, na družbenih omrežjih okrcala postavljavce smeri, češ da nekateri postavljajo prelahke smeri? Ste se s tem strinjali?
Tega si tudi sam želim. Da ima tekmovalec smer, v kateri se mora boriti. Všeč mi je, da si želi izziva. Tudi za sam šport je dobro, da je tudi za Janjo tekma izziv, da se mora boriti.
SPORTALČeprav zmaguje kot po tekočem traku, ni stroj. Tudi Janja Garnbret se kdaj utrudi.
Ali obstajajo velike razlike v težavnosti med smermi za plezalce in plezalke?
Zelo težko je ocenjevati raven zahtevnosti. Veliko je odvisno od stila plezanja. Morda je razlika v tem, da na primer segmenti, kjer gre bolj za moč, v ženski konkurenci niso tako dolgi kot v moški, ali pa je raven intenzivnosti delov, ki so bolj fizični, nižja, a daljša. Težko je reči. Zanimivo bi bilo videti, kako bi se moški znašli v ženski smeri letošnje tekme v Innsbrucku. Razlika je, a je ta zelo mala. Ne vem pa, ali je razlika v stilu plezanja ali v zahtevnosti plezanja.
Nekdanja alpska smučarka Lindsey Vonn si je želela, da bi lahko odpeljala moški smuk. Mislite, da bi se tudi Janja Garnbret lahko enakovredno kosala z moško konkurenco?
Stoodstotno sem prepričan, da bi Janja lahko tekmovala z moškimi, ne vem pa, kakšen bi bil rezultat. Prepričan sem, da bi tudi številne druge plezalke lahko tekmovale z moškimi tekmovalci, a kot rečeno, ne vem, kakšen bi bil rezultat.