Milan Valant: ... AO Kranj in Jesenice v Centralne Alpe - Cilj: Preplezati greben Peuterey - 1962
POROČILO ALPINISTIČNE 0DPRAVE
AO KRANJ IN JESENICE V CENTRALNE ALPE
Uvod
Dnevnik odprave
Oprema, hrana in seznam stroškov
UDELEŽENCI: Travnik Srečo (AO Kranj), Ekar Franc (AO Kranj), Ažman Tomaž (AO Jesenice), Valant Milan (AO Jesenice)
CILJ ODPRAVE: Preplezati greben Peuterey v skupini Mt. Blanca.
V maju 1962 sva se z Ažmanom domenila, da v tej plezalni sezoni opraviva težaven vzpon preko Peutereya na Mt. Blanc. Ker pa je odprava AO Kranj propadla, sta se nama pridružila še člana tega odseka in skupno smo pričeli pripravljati finančna sredstva in material, kar pa v današnjih razmerah ni lahko. Naleteli smo na izredne težave finančnega značaja in kazalo je, da bomo ostali lepo doma. Iz teh težav nas je deloma rešil kranjski alpinistični odsek, ki je svojima članoma dodelil stotisoč dinarjev podpore in tov. Franci Debeljak, ki nam je posodil še 50.000.- To vsoto smo bratsko razdelili na vse štiri člane, kar kaže na solidarnost kranjskih alpinistov. Ostala sredstva smo pritaknili po svojih skromnih možnosti, pripomniti pa moram, da je Ažman partizanska sirota in študent in je tvegal za odpravo do zadnjega dinarja svoje štipendije.
Kljub vsemu pa nam je uspelo zbrati opremo in ostala sredstva, tako da smo v Alpah samostojno delovali in nismo bili vezani na drage usluge italijanskih gostincev. Kupovali smo le kruh in zelenjavo, kar je za obdržanje splošnega telesnega in duševnega blagostanja nujno potrebno. Moralno, kakor tudi zdravstveno stanje odprave je bilo ves čas na višku in tudi značajno smo se zlagali, kar je za delovanje v velikih višinah in težkih klimatskih pogojih bistvenega značaja za dosego postavljenih ciljev.
V pet kilometrov dolg montblanški greben okovan v led in sneg, smo se namenili z jasno sliko in polno zavestjo o težavah, ki so nas čakale. Čeprav so nas nekateri odgovorni možje, pri katerih smo iskali podpore le pomilovalno gledali in se nam še bolj pomilovalno nasmehnili smo kljub temu opravili ture in vzpone, ki so našli priznanja v slovenski planinski in alpinistični javnosti ter s tem dvignili ugled gorenjskega alpinizma.
Posebno se zahvaljujemo:
AO Kranj in tov. Debeljak Francu za finančno pomoč, postaji GRS Jesenice za materialno in tov. Janezu Krušicu za moralno podporo in kupico dragocenih nasvetov ter vsem tovarišem alpinistom, ki so nam na kakršenkoli način pomagali.
Radovljica, novembra 1962
Poročilo sestavil:
Milan Valant
DNEVNIK ODPRAVE
Na pot smo se odpravili v sredo dne 1. avgusta 1962. Iz Ljubljane smo se odpeljali ob 13.23 z brzovlakom proti Trstu, Benetkam do Milana.
Četrtek 2. 8. 1962
Iz Milana smo nadaljevali vožnjo proti Chivassu od tam pa do končne postaje v dolini Aoste-Pre-St. Didier. Od tu dalje smo se odpeljali z avtobusom do Courmayeurja, kjer smo nakupili najnujnejšo opremo (dereze Grivel in aluminijaste vponke ter kruh in zelenjavo). Še isti dan smo nadaljevali z avtobusom do šest kilometrov oddaljene doline Val Veni, kjer smo zasilno postavili šotore na travniku poleg poti, ki vodi na kočo Gamba.
Petek 3. 8. 1962
Uredili smo šotore. Dopoldne je prišel lastnik travnika, vendar nismo imeli nikakih problemov zaradi kampiranja. Po izdatnem kosilu smo se odpravili na moreno ledenika Miage, kjer smo preizkusili nove dereze.
Sobota 4. 8. 1962
Kljub slabim izgledom smo se odpravili na oglede do koče Gamba, dalje do Col Innominata, se spustili na izredno divje razbit ledenik Freney ter iskali pot preko do podnožja Dames Anglaises. Zaradi izredno slabega vremena smo se morali še isti dan vrniti v dolino. Ta dan nismo imeli nobenih težav glede višine.
Nedelja 5. 8. 1962
Izredno slabo vreme nas je pridržalo v šotorih ves dan. Proti večeru se zjasni.
Ponedeljek 6. 8. 1962
Ponovno se odpravimo proti Gambi, preko Col Innominata in Freneja ter proti večeru po strmem žlebu dospemo v škrbino Dames Anglaises, kjer stoji bivak Piero Craveri (3496 m). Tam smo našli avstrijskega študenta filozofije in samohodca Gernota Uršlerja.
Torek 7. 8. 1962
Že ponoči je pričelo močno snežiti, ter deževati in ni prenehalo ves naslednji dan. Ostali smo v bivaku kot ujetniki mogočne gore. Odpočili smo se in malo navadili na višino. Proti večerni smo z veselim srcem spremljali razjasnitev.
Sreda 8.8.1962
Čudovito jasno jutro. Krenemo ob petih ter prečimo iz škrbine proti Aig. Blanche de Peuterey (4112 m), ga prečimo in se ob vrvi spustimo na Col Peuterey (3934 m). Od tu dalje plezamo po robu Grand Pilier d'Angle (4244 m)t nato po njegovem grebenu v steno Mt. Blanc de Courmaatur in na vrh 4748 m. Od tu dosežemo Mt. Blanc (48o7 m) ter se proti večeru spustimo na Rif. Vallot. Gernot je bil vseskozi z nami.
Četrtek 9. 8. 1962
Sestopamo čez Dome de Gouter (4304 m) preko Col Bionnassay, Dome ledenika ter koče Dome (371 m) in ledenika Miage v Val Veni.
Petek 10. 8. 1962
Zbudimo se Šele okrog osmih. Zaslužili smo dan počitka. Urejujemo stvari, Tomaž ugotavlja stopnjo zmrznjenja Srečovih palcev na nogi.
Sobota 11. 8. 1962
Smo že zopet nemirni. Vremo lepo kaže in vse dopoldne porabimo za temeljite priprave za naskok Aig. Noire de Peuterey. Popoldne gremo vsi, razen Srečota, ki ne more obuti čevljev na Rif. Noire.
Nedelja 12. 8. 1962
Zbudimo se zgodaj, toda zdi se nam, da je oblačno, ležemo nazaj in zaležimo. Vstopimo zelo pozno v južni greben Aig. Noire. Ker nam plezarija nikakor ne gre od rok predlagam, da se umaknemo. Ker pa bi bil sestop tudi težak poizkusimo raje naprej in do večera dosežemo vrh Welzenbach (3355 m), kjer bivakiramo na prostem vendar udobno.
Ponedeljek 13. 8. 1962
Ta dan preplezamo še ostalo zelo težko smer do vrha Aig. Noire (3773 m) in to preko vrhov Brendel in Bich ter drugič bivakiramo na višini 3200 m in sicer na vzhodnem grebenu Aig. Noire.
Torek 14. 8. 1962
Sestopamo po grebenu na Rif. Noire, od tu pa nazaj v Val Veni. Na smrt smo utrujeni in vendar zadovoljni, da smo uspeli. Srečo je bil med tem časom v Courmayeurju in nam prinesel razglednice, na svež kruh in solato pa je pozabil.
Sreda 15. 8. 1962
Pospravimo šotore in se z avtobusom odpeljemo nazaj v Courmayeur, kjer nabavimo provijant, nato pa se v zelo slabem vremenu povzpnemo z žičnico na Col du Gent, kjer ponovno napravimo tabor (3370 m).
Četrtek 16. 8. 1962
Takoj naslednji dan se odpravimo na Dent du Geant (40l4 m) in plezamo po normalni smeri nenavezani, v splošno začudenje ostalih uživalcev omamljivih višin. Francelj je ostal pri vstopu, ker se ni počutil najbolje. Opazoval je navezo v južni steni, prvi je trikrat padel.
Petek 17. 8. 1962
Tomaž in Francelj se odpravita po normalni smeri na Tour Ronde, midva s Srečotom pa v zelo dobrem času preplezala previsno zelo težko južno steno Dent du Geant.
Sobota 18. 8. 1962
Preko noči je zapadel nov sneg in tudi ves dan je bilo zelo megleno in mrzlo. Stiskali smo se v šotorih in se razen Tomažu nikomur ni ljubilo kuhati. Proti večeru so se megle razkadile in pripravilo smo opremo za naslednji dan. Vsi smo se zelo dobro počutili, razen Ekarja, ki ga je bolel zob tako močno, da je vso noč bedel.
Nedelja 19. 8. 1962
Nekako ob treh se odpravimo čez ledenik Geant v krnico Maudit. Noč je bila tako jasna in čudovita, saj nam ni bilo treba rabiti baterij. Namenjeni smo bili v greben Aiguilles du Diable. Ekar je pod vstopom odstopil, ker je bil bolan. Ostali trije smo greben preplezali in izstopili na Mt. Blanc du Tacul (4248 m). Sestopili smo na Col Midi in preko Valle Blanche do šotorov.
Ponedeljek 20. 8. 1962
Zgubimo dan s pripravami za odhod in počivanje. Dovolj je mraza in komaj čakamo, da se vrnemo v dolino. To noč prespita pri nas tudi Sazon in Pretnar, ki sta prišla z Mt. Blanca.
Torek 21. 8. 1962
Z žičnico smo se spustili v Entreves. Nato smo se potikali po Courmayeurju in trošili zadnje lire za drobne neumnosti. Z nekoliko sreče in spretnosti smo se še ta dan pripeljali v Benetke.
Sreda 22. 8. 1962
Shranili smo opremo na postaji v garderobi, nakupili kruh, zelenjavo in mleko ter se z vodnim avtobusom peljali po kanalu Grande na Lido, kjer namakamo svoja umazana telesa v morju. Prespali smo kar na plaži.
Četrtek 23. 8. 1962
Ves dan smo se kopali in uživali na Lidu, pozno popoldne pa si ogledamo še Benetke in ob 9.35 krenemo proti domu.
V petek dne 24. 8. 1962 smo srečni in utrujeni prispeli na svoja ljubljena domača tla.
OPREMA
1. Osebna oprema.
Zaradi pomanjkanja nismo imeli posebne opreme, kakršna bi bila potrebna za uspešno delovanje v snegu in višinah. V glavnem smo uporabljali obleko in obutev kakršno nosimo tudi doma. To nam zgovorno pričajo zmrznjeni prsti Travnika. Imeli pa smo s seboj puhaste jopiče, ki so nam zelo dobro služili. Nekoliko bolje pa je bilo s tehnično opremo, saj smo imeli vse, kar smo potrebovali.
2. Skupna oprema.
Višinske šotore so nam posodili alpinistični odseki, spalne vreče pa delno AO in GRS. Pripomnim naj, da je bil šotor last AO Kranj precej boljši, kjer je bil namesto gumbov za zapenjanje kar avtomatične zadrge. Kuhali smo na butan, kuhalnikih "Super Bluet", ki so nam vseskozi dobro delovali. Zdravstveni material je priskrbel Tomaž, ki nas je tudi uspešno zdravil raznih zobobolov, angine, domotožja itd.
3. Hrana.
Iz dobrih izkušenj prejšnjih let smo letos nakupili izredno dobro in okusno hrano. V našem jedilniku ni manjkalo ne modnih nasitnih jedi ne lahke prebavljive in enostavne hrane. Dejstvo je, da človek v velikih višinah le težko uživa suho in mastno hrano, zato smo vzeli s seboj precej juh, še najbolj pa smo bili veseli mareličnega kompota, ko smo se utrujeni vračali s tur. Vseskozi smo imeli odličen apetit in smo pospravili vse do zadnje konzerve in prispeli domov precej lačni, ker nam je zmanjkalo denarja, da bi hrano kupili.
PREGLED FINANČNIH STROŠKOV
NA ENEGA ČLANA ODPRAVE
jugoslovanska viza 3.380.-
italijanska viza 4.700.-
vožnja z železnico II. raz. 14.960.-
devize 23.500.-
hrana 20.000.-
avtobusi in ostali stroški 2.500.-
S k u p a j Din 69.040.-
To pa je samo groba preglednica, saj tu niso vračunani stroški opreme, obleke in obutve in če računamo, da samo volnen pulover stane Din l0.000.- lahko zaključimo, da cena celotne odprave le ni tako nedolžna, kot se nam zdi na prvi pogled. Je pa tudi sramota, da bi se ravno Gorenjci klatili okrog najbolj strgani in revni.