Vesna Markoč: ... za nas inPlanince,
Prav poseben dan za nas inPlanince, saj smo se udeležili večernega tradicionalnega pohoda po Poti treh zvonov v Žiganji vasi. Pohod smo pričeli pri cerkvi sv. Urha, kjer smo lahko videli tudi najstarejšo lipo, staro več kot 500 let. Na poti smo si ogledovali lepo okrašene hiše. Zelo všeč nam je bilo, da je imelo veliko hiš zunaj postavljene jaslice, tako da smo si jih na poti slepi in slabovidni lahko veliko pretipali, ker nas je to zelo zanimalo, iz katerega materiala so bile narejene. Sicer smo zaradi tega posamezniki malo zaostali za večjo skupino, a nič ne de, ker tako lepe okrašene vasi še nismo imeli priložnost videti.
Najprej smo nekaj časa hodili po asfaltirani poti, potem pa zavili v gozd. Ko smo prišli iz gozda, smo preko mostička čez seničanski potok Parovnica zakoračili med travnike pod vasjo Senično. Razgled na pobočja Kriške gore, Tolstega vrha in Storžiča se nam je zakril v temo, samo na nekaterih delih je bilo čisto malo osvetljeno, ker se sonce še ni dobro skrilo. Čez gozdne površine v daljavi in omenjenih hribov se je vlekla meglica. Mrzlo ni bilo, ker smo bili po predhodnem opozorilu dobro toplo oblečeni.
Pot treh zvonov je dobila ime po zvonovih, mimo katerih smo šli in v na vse tri smo z veseljem pozvonili. Na drugem zvonu v Novakih nas je čakala okrepčevalna postaja s toplimi napitki in sladkimi dobrotami. Pot se je naprej vila po kolovozni poti večinoma po gozdu, včasih je prečila travnike, in nas popeljala naprej po krožni in nezahtevni poti nazaj do cerkve sv. Urha. Tam so nas pričakali domačini z okrašenimi hišami, bogatimi stojnicami in božično zgodbo, ki se je odvijala pred omenjeno cerkvijo.
Na poti so nas spremljali otroci, ki smo jim dali bakle, tako da so nas lepo pospremili nazaj do vasi, in nam osvetljevali vsak naš korak. Nekateri smo imeli naglavne svetilke in si prav tako pomagali osvetljevati pot. Vaški otroci so pred cerkvijo zapeli božično pesem. Počakali smo Božička, ki je obdaril otroke. Zabavni program se je odvijal sproščeno in vzdušje je bilo super.
Stojnice so bile bogate s toplimi napitki, sladkimi dobrotami in srečelov ni manjkal. Imeli so tudi tople jedi, tako da si je vsak lahko privoščil, kar se mu je zahotelo. Slepi in slabovidni smo si lahko ogledali, potipali cerkev sv. Urha. Na travi pred cerkvijo so se v ograjenem prostoru pasle tri ovce in en osliček, ki je bil prav posebno dobre volje danes in se je pustil čohati, prigovarjati, ljubkovati in dotikati, dočim so bile ovce bolj sramežljive in so se temu primerno umikale, se sramežljivo spogledovale in hodile v krogu. Jaz sem z osličkom spregovorila nekaj besed, mu povedala krajšo pravljico in je prav z zanimanjem migetal z ušesi. Ko sem se umaknila stran, se je v določenem trenutku oglasil, da sem se morala vrniti nazaj in mu pravljico ponovno povedati. Zelo zabavno se mi je zdelo.
Otrokom je bilo lepo, Kris je povedal: »Smo se zabavali, jedli sladkarije, mami mi je dovolila, da kupim srečko, Božiček je prišel, pa lovili smo se. Še bom šel zraven in pripeljal bom brata.«
Miha je vsak pohod z nami: »Kar se mene tiče je bilo danes po treh tednih, saj ne vem niti, koliko je bilo pavze, da je bil spet en tak lušten sprehod. Res se nismo kaj preveč namatral. Lih teh par 10 km je bilo čisto luštnih po tako lepi poti, brez težav, brez ovir, tudi tipali nismo pri kakšni korakih, kam boš stopil. Tako, da je bilo luštno malo za sprostitev. Vmes so poplesovale snežinke in na koncu je nekaj rosilo. Nič me ni zeblo, mene težko zebe. Peli smo zelo, plesali pa so nekateri, osebno jaz pa nisem plesal. Taka luštna družba spet, fajn je bilo luštno smo se imeli pa za naše nogce je bil en tak lušten sprehod za jutri ogrevanje, ko gremo na zasneženo Uršljo goro.«
Med predvajanjem glasbe smo slepi in slabovidni zapeti našo najljubšo himno Odločen korak, avtorjev Mihe in Simone Jakopin. In to celo dvakrat. Na koncu smo tudi zaplesali, a smo morali kmalu zaključiti, ker nas je avtobus že čakal.
Ob tej priložnosti se iskreno zahvaljujemo domačinom iz Žiganje vasi in njenim okoliškim znancem, organizatorjem tradicionalnega pohoda po Poti treh zvonov, ki je bil letos z našo udeležbo najštevilčnejši. Zahvajujem se vsem spremljevalcem, ki ste nas pospremili po tej poti. Upamo in si želimo, da bi vsako leto obeležili ta dogodek in ga podelili z nami. Človek človeku lahko ogromno da, če si le dovolimo učiti se drug od drugega.
Vesna Markoč