Mateja Jovanović: Medtem ko se je glavnina odseka odpravila v dalmatinske kraje za plezalske užitke,
... sva se midva z Rokom odločila, da ne greva tako daleč na jug in izbrala enako destinacijo kot verjetno polovica Slovenije – Krk.
Sama tam še nikoli nisem plezala, Roku je bilo poznano plezališče Portafortuna, preostanek Krka pa še neraziskan. Tako se je Rok lotil malo poizvedovanja in našel tudi večraztežajko z menda čudovitim razgledom na Baško.
Po sobotnem začetnem ogrevanju v prepolni Portafortuni, sva se naslednji dan popoldan podala proti Baški. Že z obale se lepo vidi skalnati X sredi stene, kakor da označuje tvoj cilj. Žal pa pot do cilja ni tako jasna, vključuje dosti misli kot so: »A je to še pot?«, »Sej če zarineva v klanec se bo stena že našla.« in »A smo že tam?«. Po prebijanju skozi gozd sva prišla pod smer, katere začetek je označen z vrvjo na osamljenem drevescu in prvim svedrovcem za njim.
Začetek smeri je najtežji del cele smeri, ves detajl je v prvih par metrih, ki jih neugodno krasi tudi nekaj robide in zelenih vitic. Toda nato se rastlinje umakne skali, ki je ostra in zelo strukturirana. Kamorkoli stopiš, drži. Če morda misliš, da nimaš dovolj oprijema z rokami, pa se tudi majica in hlače z lahkoto oprimejo skale. Večina štantov ima samo en svedrovec, zato je Rok plezanje izkoristil tudi za pridobivanje izkušenj s postavljanjem frendov (in jaz z bzanjem le-teh iz preostrih razpok).
Drugi raztežaj je ponudil precej lepo plezanje. Rok si je izbral pot kar naravnost navzgor, po različnih poličkah, sama sem raje izkoristila še desno stran skale, ki je ponudila malo »kaminčkanja«. Zadnja dva raztežaja sva združila kar v enega. Tu je bilo plezanje lažje, a je močan veter dajal občutek večje izpostavljenosti. Že pobiranje kompletov po poti navzgor je predstavljalo izziv, saj so jih sunki vetra nemalokrat hoteli iztrgati iz rok. A vseeno je bilo užitek priplezati do vrha, ko se je sonce ravno poslovilo za vrhove in sva v sončnem zahodu lahko uživala razgled.
Zgornjo polovico smeri sva se odločila spustiti po vrvi, ki je sicer raje plavala v vetru kot sodelovala pri Rokovem abzajlu, a s precejšnjo mero iznajdljivosti mu je uspelo priti na teraso. S slednje sva se nato spustila po melišču do začetka smeri in nato vse nazaj do morja.
Smer morda ni ena najlepših, a vsekakor ponudi nekaj lepega plezanja, kakšno dogodivščino, lepe razglede in strgan izgovor ali dva za nove hlače.
Plezala sva Rok Kogoj in Mateja Jovanović