Slovenske novice - Tina Horvat: ... jih je vzela šest
Pod plazom na Zelenici so umrli štirje dijaki in dva profesorja – Stanislav Lamovšek za las ušel, iz snega je odkopal mrtvega sošolca – Po nesreči prisiljen v lažno izjavo!
TRŽIČ, POLJANE NAD ŠKOFJO LOKO • Zeleniške bele strmine nad prelazom Ljubelj so že več kot stoletje tržiški smučarski raj in do zaprtja žičnic zibelka slovenskega alpskega smučanja. Na njih so se kalili že predvojni asi in državni prvaki, pozneje še Bojan Križaj, Andrej Jerman in Žan Košir. A pred 44 leti, 11. januarja 1977, je postala Zelenica kraj ene naših največjih tragedij. Gromozanski plaz z Begunjščice je vzel življenja štirih mladih, še ne polnoletnih fantov, dijakov prvega letnika Iskrinega šolskega centra v Kranju, in dveh njihovih profesorjev.
Usodna odločitev
Trije učitelji in 27 dijakov so se tega dne vračali z zimovanja v koči Iskra, sedanji planinski koči pri izviru Završnice. Na zgornji postaji so se hoteli usesti na sedežnico in se odpeljati v dolino. A žičničarji so jo zaradi slabega vremena in nevarnosti plazov že prejšnji dan zaprli, tega pa šolska skupina ni vedela. Vodji žičnice pred tem ni uspelo nikogar v koči priklicati na telefon. Takrat seveda mobilne telefonije ni bilo, v gorah so koče, žičnice in gorske reševalne postaje med seboj komunicirale s posebnimi induktorskimi telefoni. Menda naj bi se nesporazum zgodil tudi zato, ker so iz doma Iskra prek tega telefona klicali pred odhodom v obmejno karavlo na Ljubelju, kjer naj bi jim vojak dal napačno informacijo, da sedežnica dela.
Kdo ve, zakaj so se profesorji, čeprav je bilo povsem jasno, da žičnica ne obratuje zaradi nevarnosti plazov, vseeno odločili, da se bodo spustili v dolino. Ta odločitev je bila usodna. Po neuspešnem poskusu telefoniranja z zgornje postaje žičnice na srednjo postajo se je manjša skupina šestih dijakov pod vodstvom učiteljev Jožeta Povšeta in Ivana Stružnika na smučeh spustila v dolino, drugi so sestopali peš ob robu smučišča, nekateri so čakali zgoraj, da bi morebiti odprli žičnico, ko bi skupina prismučala v dolino. A to se ni nikoli zgodilo. Že po 150 metrih spusta so se srečali z belo smrtjo. Poleg obeh učiteljev so v plazu, ki se je utrgal v severnem ostenju Begunjščice, umrli še Emil Novak, Matjaž Kekec, Roman Kosec in Dušan Bešter. Vsi so bili dijaki prvega letnika orodjarstva šolskega centra Iskra. Stari so bili le 16 let.
Vodja smučišča ni kriv
Kdo je v resnici odgovoren za tragedijo, ne bo znano nikoli. Sprva je tožilstvo vložilo obtožnico zoper vodjo smučišča, češ da ni vztrajal pri vzpostavitvi komunikacije in ni opozoril vodij skupine, da je pot smrtno nevarna. A je vrhovno sodišče pozneje ugotovilo, da to ni bila njegova dolžnost, in ga razrešilo krivde. Nikoli tudi ni bilo znano, kdo je kljub slabi napovedi in znani nevarnosti plazov vztrajal pri tem, da morajo dijaki in profesorji v dolino čez Zelenico. Obstaja namreč veliko varnejša pot po dolini Završnice v Žirovnico. Kot je zapisal upokojeni novinar Slovenskih novic
Mirko Kunšič, ki je takrat še za časnik Delo od prvega dne spremljal tragedijo na Zelenici, so mu preživeli dijaki povedali, da so bili še v Iskrini koči večinoma vsi odločno proti temu, da se v takem vremenu podajo proti Ljubelju, a da je prišel ukaz in so se morali odpraviti. Zapisal je tudi, da toliko strahu v očeh preživelih, ki so ždeli v restavraciji in čakali na prevoz v dolino, še ni videl.
Kmalu po tragediji je vse potihnilo. Izpovedi preživelih dijakov ni bilo. Nihče od očividcev ni hotel spregovoriti o tem, kaj se je takrat v resnici dogajalo, ostajalo je le vprašanje brez odgovora – zakaj? Svojci žrtev so bili prepuščeni vsak sebi in le še občasno se je kdo spomnil na tisti strašni dan. Življenje je teklo dalje, vse skupaj je počasi začelo toniti v pozabo.
Nikjer žive duše
Skoraj pol stoletja pozneje nam je vendarle uspelo najti očividca, ki je bil pripravljen spregovoriti. Stanislav Lamovšek, upokojeni orodjar iz sončne vasice Dolenčice nad Poljanami nad Škofjo Loko je nedavno praznoval svoj 60. rojstni dan. Poklicno je deloval kot strojnik za kovine, njegov hobi pa je izdelovanje prelepih izdelkov iz lesa in pri tem velja za enega najboljših strugarjev pri nas.
Kljub temu da je od nesreče minilo že 44 let, so se Stanetu, kot mu rečejo prijatelji, nekatere podrobnosti od takrat močno vtisnile v spomin. Smrtne groze, ki so jo doživljali mladi fantje, se verjetno ne da nikdar pozabiti. »Tistega dne je bilo vreme še kar dobro, vsaj takrat, ko smo prišli do zgornje postaje žičnice. Za pot smo potrebovali kakšno uro. Tam ni bilo žive duše, čeprav sta bili šola in žičnica dogovorjeni, da se bomo s sedežnico odpeljali v dolino. Nihče od nas ni imel pojma, zakaj nič ni delalo. Stali smo tam gor, eni so poskušali po tistem telefonu od žičničarjev poklicati na srednjo postajo. Kakšni dve uri smo stali tam gor in nismo vedeli, kaj bi. Potem sta se profesorja odločila, da bosta odsmučala v dolino in obvestila žičničarje, naj zaženejo sedežnico, šest sošolcev se je odpeljalo z njima. Mi, ki nismo imeli smuči, smo ostali gor,« pripoveduje.
Z odločitvami odraslih je bilo tega dne nekaj močno narobe. Stane in sošolec sta se namreč odločila, da bosta odšla v dolino kar peš, in nihče jima tega ni preprečil. »Smučarji so se zapeljali dol, midva sva hodila ob robu in tedaj je zagrmelo. Madona, kako je zabobnelo! Najhujši je bil tisti piš vetra, pomešanega s snegom, ki ga je s sabo prinesel plaz, ki so ga prerezali smučarji. Kar naenkrat sva se znašla v pravem viharju, začelo naju je dušiti in bundi sva si dala pred nosova, da sva sploh lahko dihala. Grozno me je bilo strah, takrat sploh nisem vedel, kaj se dogaja in ali me čaka le še smrt,« se spominja.
Izkopali so mrtvega sošolca
Staneta in sošolca je plazovni piš zasul do kolen, tako da sta samo stopila iz snega. Ampak potem se je začelo tisto najhujše. Kje so njuni sošolci? Kaj je z njimi? Jih je zasulo ali so ušli plazu? Spustila sta se do konca plazovine in nikjer nobene sledi, nobene smučarske špure. Potem sta zagledala enega fanta, ki ga je zasulo do vratu in mu je izpod snega gledal le vrh glave. »Opletal je z glavo in kričal, komaj sva ga rešila ven, saj je bil sneg trd kot kamen, v njem je bil kot zabetoniran. Nismo imeli nobene lopate, nič. Potem smo videli še enega, ki je bil zasut samo po nogah in se je sam rešil. A nobenega drugega ni bilo ...«
Medtem so se jima pridružili še preostali iz skupine. Eden od njih je zdrsnil, ko je stopil na nekaj čudnega. Bil je pancer enega od zasutih. Plaz ga je obrnil z glavo navzdol. Trudili so se ga odkopati z golimi rokami, saj drugega ni bilo, a ko jim je uspelo, so lahko le žalostno ugotovili, da je njihov sošolec mrtev. »Bil je ves polomljen. Potem nismo nikogar več našli. Iskali smo in iskali, a nič. Odšli smo do srednje postaje in tam počakali, da so zagnali žičnico in nas odpeljali v dolino. Do takrat sem še zdržal, potem pa se ne spomnim ničesar več. Ne vem, kako smo prišli domov, kdo nas je peljal in kdo me je prišel kam iskat. Kot da so se mi vse slike izbrisale,« opiše še dogajanje takoj po sprožitvi plazu.
Preživele zasliševali kot kriminalce
Stane nikogar ne obsoja in ni na nikogar jezen. Prepričan je, da se včasih kaj zgodi zaradi spleta nesrečnih okoliščin in da profesorja, ki sta oba umrla v plazu, nista nikogar nalašč peljala v smrt, ampak sta jih samo hotela rešiti iz tistega položaja.
Nekoliko več grenkobe in razočaranja pa začuti ob nadaljnjem dogajanju. »Kmalu po dogodku so nam v šoli dali podpisati neki papir, a se ne spomnim natanko, kaj je bilo. Morda izjava, da smo se na lastno odgovornost odločili za sestop v dolino. Res ne vem, papir so nam pomolili profesorji pod nos in vsi smo ga podpisali. Seveda smo se bali, da ne bi pri profesorjih bili slabo zapisani, če ne bi podpisali. Potem so nas klicali na sodišče in meni, na primer, na zaslišanju dejali, da govorim drugače, kot je bilo napisano v izjavi. Jaz sem povedal samo po resnici, oni so me pa vlekli za besede. Madona, skoraj bi umrl tam pod plazom, pa so me zasliševali kot kriminalca,« je jezen naš sogovornik.
Pa še nekaj ga muči, nam pove. Sošolci so se potem raztepli po Sloveniji in Stane je z njimi ohranil le malo stikov. A kljub temu bi lahko, vsaj tako je prepričan, takratno podjetje Iskra, ki je večkrat pripravilo spominsko slovesnost ob žalostni obletnici, nanjo povabilo vsaj udeležence. »Mene nikoli niso povabili na komemoracijo, in kot vem, tudi nikogar drugega. To se mi ne zdi prav,« še konča svojo pripoved.
Izbrali so najslabšo rešitev
Po zeleniški tragediji se je oglasil eden največjih poznavalcev plazov, zdaj že pokojni gorski reševalec Pavle Šegula. V Delovi Sobotni prilogi je med drugim razmišljal: »Žal moram očitati levji delež krivde za nesrečo prav prizadeti skupini sami. V kritičnih dneh je služba, ki se v Meteorološkem zavodu SRS ukvarja s snežnimi plazovi, opozarjala in svarila pred nevarnostjo plazov. Mar opozoril ni nihče poslušal in upošteval, da utegne biti nevarno tudi na Zelenici? Za skupino, ki se mudi na šolanju v naravi, bi bilo kaj takega samo po sebi umevno in nujno. Ob opusteli gornji postaji sedežnice bi se skupina ali vsaj njeni voditelji morali najprej vprašati, zakaj naprave ne delujejo, zakaj sedežnica miruje? Če bi se vsaj malo zamislili, bi odvrnili od sebe veliko nevarnost, veliko tragedijo, ohranjenih bi bilo šest življenj. Tako pa vemo, da so izbrali najslabšo možno rešitev – sestop v dolino.«
Opletal je z glavo in kričal, komaj sva ga rešila ven, saj je bil sneg trd kot kamen, v njem je bil kot zabetoniran.
Madona, kako je zabobnelo! Kar naenkrat sva se znašla v pravem viharju, začelo naju je dušiti in bundi sva si dala pred nosova, da sva sploh lahko dihala.
Trudili so se ga odkopati z golimi rokami, saj drugega ni bilo, a ko jim je uspelo, so lahko le žalostno ugotovili, da je njihov sošolec mrtev.