Polet, Turna smuka - Marko Kern: O izkušnjah z osnovno turnosmučarsko opremo.
Moji uvodni turnosmučarski zavoji so bili narejeni z alpsko opremo, torej težki alpski pancerji, ki so romali v nahrbtnik, saj se z njimi izjemno neudobno hodi, gojzarje na noge in palice v roke, na nahrbtnik sem pritrdil s težkim okovjem opremljene 210 cm dolge »sulice«, kot smo ljubkovalno rekli navadnim smučem brez stranskega loka in z današnjega pogleda smešno širino 65 mm po vsej dolžini. A se je nato res krasno vijugalo z vrhov, le navzgor se je bilo treba s težko »kredenco« na hrbtu včasih izjemno namučiti, še posebno sredi zime, ko sneg ni predelan, in še posebno težko je šlo po predirajoči se skorji na kakšnem od položnih odsekov.
Generacije pred mano so smučale z usnjenimi čevlji, še prej z lesenimi smučmi brez robnikov ... in so prav tako uživali v beli opojnosti nedotaknjenih pobočij. Torej, turno smučati se da ne glede na opremo, ampak ... ampak včasih je bil tudi svet še »črno-bel«, dokler niso izumili barvnih fotoaparatov!
Po uvodnih sezonah sem se naveličal težke alpske opreme in si počasi kupil lažjo in predvsem bolj udobno turnosmučarsko opremo. Razlika je bila velika, tako navzgor kot tudi navzdol: vzpon je bil veliko bolj lahkoten, samo smučanje pa je bilo slabše, saj brez kompromisov žal ne gre.
Domače je, dobro je
Smuči z ekstremnimi loki zunaj smučišč ne pridejo v poštev, za trd sneg morajo biti tudi dovolj toge, in ko sem izbiral svoj prvi »ukrivljeni« par smuči, sem pogledal v Elan, ki je navsezadnje le izumitelj karvinga. Smuči 888 so sicer prave »freeride« smuči, kar pomeni, da so široke (88 mm pod pancerjem), toge in žal tudi težke –a pri smučanju so se povsod odlično izkazale.
Takrat se je Elan končno začel posvečati tudi razvoju turnih smuči, plod druge generacije so smuči Alaska (109/79/99 mm), ki sem jih imel priložnost voziti v lanski sezoni in ki sledijo trendu vse širših smuči. To so po mojih izkušnjah res univerzalne turne smuči z izjemno vodljivostjo in zanesljivostjo na vseh terenih, tudi najbolj strmih; priporočam jih vsakemu ljubitelju zasneženih pobočij. Za naslednjo sezono je Elan po zglede Alaske pripravil še širšo turno smučko, Himalaya, ki ima skoraj 10 cm pod pancerjem, torej je za vse lovce na pršič ustrezno lahka in z njo sem letos že urezal nekaj čudovitih zavojev.
Pancer ali copata?
V sezoni 2000/2001, takoj potem ko je Davo Karničar smučal z Everesta, smo si »vsi« kupili Lowa Strukturo. Po nekaj sezonah je bil pancer vse mehkejši in na koncu je bil le bolj copata, namenjena za sprehode na smučeh. Po tistem sem si kupil reklamirani univerzalni alpskoturni pancer Garmont Endrophin, ki je bil že po slabi sezoni le še bleda senca novega. Zdaj uporabljam »freeride« pancer Dynafit Titan, pri dolgi hoji z njim nimam nobenih težav, prvi vtisi pri smučanju so res odlični, več bom pa šele izkusil.
Za lahkoten občutek
Turne vezi so še najbolj poseben del opreme za smučanje zunaj smučišč. Pred leti je bilo pri nas malo modelov, kupovali smo predvsem Silvretto in Diamir, in med smučanjem na strmih terenih sta se mi polomila tako podhranjeni model Silvretta Easy Go kot robustni Diamir Freeride. Diamirju se je ob zelo močnem upogibu smučke lahko izpela os, pa tudi s smučmi si lahko med smučanjem nepričakovano odprl peto vezi. Današnji modeli teh težav nimajo več, ampak pri izbiri nove vezi sem tokrat upošteval tudi težo.
Dynafit namreč ponuja turne vezi, ki so še enkrat lažje od običajnih, tudi sam koncept vezi je precej drugačen od klasičnih in za vpenjanje zahtevajo posebne utore na pancerjih (kar pomeni, da nas čaka dvojni nakup). Nov model Radical FT ponujajo kot »freeride« vezi, katerih trdoto vzmeti se da nastaviti vse do 12 DIN, kar zagotavlja zaupanje v vez tudi na trdih strminah. Po nekaj pričakovanih začetnih težavah s povsem drugačnim vpenjanjem mi je stvar kmalu stekla, občutek na nogi pa je pri vzponu res lahkoten, pri smučanju pa tudi ne opazim kakšnega manka.
Pregovarjanje s psi
Kože za smuči nam lahko pošteno zagrenijo turo, nabiranje cokel je sicer klasična in odpravljiva težava, ampak če se psi nočejo ustrezno zalepiti na smuči, potem res ni pametne rešitve.
Težava nastane, ko na turi naredimo več vzponov in se psi vsakič teže nalepijo na smuči. Mokro lepilo pač ne prime dobro in psi se prej ali slej zmočijo. To je še posebno spomladi težava, ko je sneg južen. Tako je bilo pred nekaj leti res veliko presenečenje, ko so na trg prišle kože Gecko, ki delujejo na podlagi molekularne privlačnosti. Tako so na mah odpadle vse težave glede lepila, poleg tega so psi, ker so pač brez lepila, lažji.
Lahke in varne
Že več let uporabljam dvodelne turnosmučarske palice slovenskega podjetja Tehnomat in doslej nisem še nobenih polomil. Spodnji del je posebno okrepljen, tudi velika krpljica je v celcu prednost, a se seveda pozna pri teži.
MARKOVE NAJLJUBŠE TURE
Poliški Špiki
Takoj čez mejo, v zahodnem delu Julijskih Alp, nad sedlom Sella Nevea (staro slovensko ime je V Žlebeh, 1190 m) se nam ponuja cela vrsta turnih smukov, ki smo jih Slovenci bolj množično začeli spoznavati šele zadnja leta. V mrzli zimi so posebno aktualna in meni ljuba sončna pobočja celotne verige Poliških Špikov, od najvišjega Montaža (2753 m) na zahodni strani do najmanjšega v skupini na vzhodni strani: Vrh Krnega dola. Izbira za ture je res pestra, od najlažjih turnih smukov s številnih sedel, do najbolj zahtevnih alpinističnih spustov z glavnih vrhov. Prav tako je smučarske ture možno poljubno kombinirati s pristopi na vrhove ali pa se iz čistega veselja po raziskovanju lahko proti vrhovom zapodimo po kakšnem od številnih žlebov, ki se nam včasih odpirajo dobesedno pred nosom. Z izhodišča (Sella Nevea) s smučmi po zasneženi cesti glede na naš cilj ali na planino Pecol ali na planino Krni dol, odkoder se smučarji zatem najbolj množično usmerijo na Škrbino vrh Strmali, Škrbino nad Cijanerico ali na Škrbino v Krni dol (manj znano slovensko ime za Forca de la Val), ki vse ponujajo prostrano smuko, kjer si smer spusta glede na razmere poljubno izbiramo sami. Med zelo zahtevnimi turnimi smuki sta priporočljiva spusta s Škrbine nad Tratico, še posebej pa je lepo smučanje s prostranega sedla Planja med Špikom nad Nosom in Špikom nad Špranjo, kjer pod strmim vršnim delo nadaljujemo naravnost navzdol po manj smučani krnici Livinal del Buinz. Od alpinističnih spustov priporočam strmo smučanje z Vrh Brda, s Špika nad Plazom in s Špika Hude police. Dosedaj je bilo presmučanih tudi nekaj res izjemno zahtevnih smeri, z najvišjega Montaža celo dve: Findeneggov žleb in južna stena.
Coglians
V osrčju Karnijskih Alp, prav z najvišjega vrha, s Cogliansa (Hohe Warte, 2780 m), poteka glede na moja merila eden najlepših turnih smukov v naši okolici. Premore slikovit ambient in čudovite terene za smučanje: številne prelomnice, strmine vseh sort in široka pobočja, tako da je povsod možnih več linij, ki jih izbiramo po navdihu. Vršna vesina je sicer precej strma in zračna, zato večina »turašev« zadnjih 100 m opravi z derezami in cepinom ter brez smuči, nižje pa je smučarija v okviru običajnih težav turnega smučanja. Izhodišče za turo je zavetišče Tolazzi (1350 m, nad naseljem Forni Avoltri), do kamor je cesta običajno splužena. Po cesti do planine Morareet, kjer sledimo nadaljevanju ceste ostro v levo do desnega ovinka, zatem pa več ali manj naravnost navzgor preko prelomnic do vrha.
Staller wölla
Osrednji del skupine Kreuzeck-a na avstrijskem Koroškem, v zimskih razmerah idilična planina Staller Wölla, ponuja nekaj res lepih turnosmuških ciljev. Posebno po novozapadlem snegu so pobočja idealna za smučarsko »pršičarjenje«. Iz doline Mölltal se pred krajem Stall odcepi cesta v dolino Wöllatal, ki je pozimi plužena vsaj do elektrarne (1225 m), sicer se da pripeljati do konca ceste (1540 m). V okviru letne poti nadaljujemo do planine Staller Wölla (2033 m).
Hochkreuz (2709 m) leži južno od planine, nanj se povzpnemo skozi krnico Staller Weissen. Tereni so položno zaobljeni, čez bolj strmo vršno pobočje pa se lahko povzpnemo tako z leve kot z desne. Za spust je najbolje, da z vrha odsmučamo levo od vpadnice, na planino pa se spustimo po desni varianti. Prav tako je z zahodnega predvrha (Schwarzwandkopf) zelo lep in nekaj težji spust po izraziti rampi v krnico, večkrat je presmučan tudi Weissenkopf zahodno nad krnico.
Za Kreuzeck (2701 m) se moramo s planine usmeriti vzhodno, pociljamo na škrbino Wöllatörl in v okviru grebena (pod njim) nadaljujemo desno do križa na vrhu. Če so razmere ugodne, je z vrha najlepše odsmučati po obsežni vršni vesini naravnost navzdol do široke grape, ki nas v levo privede do jezer, odkoder ujamemo pristopne smučine. Z vrha je v ugodnih razmerah možno odsmučati tudi v severni smeri proti Schwarzsee (spust meji na alpinističnega), seveda nas potem čaka vzpon nazaj na sedlo Wöllatörl. Prav tako je južno nad jezeri Feldsee nekaj zanimivih smučarskih pobočij.
Besedilo in foto Marko Kern