Veronika Foška Šaina: Grapa. Končno grapa, ki smo jo vsi čakali.
Vremenska napoved je bila odlična, čakal nas je lep sončen dan v hribih, večina tečajnikov je potrdila udeležbo na turi, vodji ture sta bila naša ravnateljica Vesna in Dinč. Odlično! Vsi smo komaj čakali na današnji dan.
Ob šestih smo se nabrali na Grudi, najprej smo preverili opremo, se razporedili po avtih in nato odpravili proti Ljubelju. Pred začetkom vzpona je Rok preveril še delovanje vseh žoln in potem smo končno štartali.
Takoj slečem puhovko, da bi pridobila malo časa, ko se bodo vsi začeli slačiti. Hitim, da bom vsaj na začetku še malo v skupini, saj vem, da jih bom hitro izgubila. Džabe, niti začetno zmrzovanje brez puhovke mi ni pomagalo. Za mano je težek teden, ampak nič ne de, kakor bi rekel Gregor Igličar, ni predaje. To bom zborbala do konca, si govorim.
Prisopiham do koče Vrtača, kjer smo se vsi zbrali in slišim Vesno »Kozorogova ...«. To bi jaz, koza trmasta po horoskopu, se navdušeno oglasim! »Ko boš velika,« mi odgovori nekdo iz ekipe. Aha, to je neki zajebanega, ob tem pomislim. Ok, kam pa gremo mi danes? Razdelili smo se v dve skupini in ker sem bila že dvakrat v Centralni grapi, jim povem, da bi rada šla v kakšno drugo. Lenuhova, rečejo. Super, pomislim, pri čemer nisem imela pojma v kaj se spuščam. In, ja, priznam, nisem si prebrala opisa grap, ki nam ga je poslal Dinč, ker sem med tednom bila povsem zakopana v drugo delo. Fotra – Grega in Roko, Aleks, Domen Alič, Musto (Tomaž) in moja malenkost, Vesna Iršič in Matjaž Weiss pa sta nas vodili. Nadenemo si plezalne pase in dereze, palice zamenjamo s cepini in štartamo proti grapi. Kmalu po začetku ugotovim, kaj za vraga Foška, pridružila si se skupini najmočnejših fantov, vsi so v brutalni kondiciji, eden izmed njih je gorski tekač, ki na teden preteče in prekolesari nevemkoliko km. Super! Bravo! Aleks me je še poskušal spodbujati po vojaško, ampak zelo kmalu je tudi zanj moj tempo postal prepočasen. Teren je postajal vse bolj strm, moje baterije pa bi že potrebovale recharge. Fu*k! Vesna je potrpežljivo hodila za mano, jaz sem se ji ves čas opravičevala, ker sem tako počasna. Počasi in to dobesedno počasi, sva se spoznavali. Prijetna punca, si mislim. Komaj sem prilezla do vstopa v grapo in me že malo stisne, ker sem totalno zmatrana. Kako bom zdržala še celo grapo?
Pred vstopom se prisilim, da na glas povem, da me je malo strah. Malodušno izgovorim, da bi se vseeno privezala in da bi rada, da za mano, poleg Vesne, ostane še en fant. Takoj se je javil Tomaž. Weiss je šel prvi, za njim pa so kot gamsi hitro začeli grabiti ostali fantje. Jaz, Vesna in Tomaž smo počakali, da je Weiss naredil sidrišče. Bila sem že malo neučakana, rada bi čim prej vstopila v grapo, kajti vsi so že bili na sidrišču. Aleks se je pohecal: »Gora počaka, čakamo tudi mi«. Zasmejala sem se in pomislila, kako sem lahko srečna in hvaležna, da sem spoznala tako fajn ekipo. Veselje se je začelo vračati, skrbi so bile navidezno pozabljene, it's happening. Sej bo, si mislim! »Varujem,« je od zgoraj zakričal Weiss. Končno sem se privezala in začela plezati. Grapa in cepini, yes! Dobro se počutim, uživam, to je to, saj gre. Nekako bo šlo, razmišljam med plezanjem. Potem pa nove težave. Hitro me je začelo zmanjkovati, teren je postajal vse bolj navpičen, potem pa še ta prekleta nesrečna čelada in prevelik nahrbtnik, ki mi spet nagajata. Še ta teden si bom kupila novo čelado, živčno sikam v mislih. Sneg mi ni najbolj všeč, tole nič ne drži, razmišljam. Kmalu zatem so fantje in Weiss izginili, saj je to bila zanje mala malica. Mene pa sta vse bolj začeli premagovati utrujenost in negativne misli. Resno me je začelo postajati strah, nisem našla moči, da bi se umirila in sprostila. A po navadi vedno pogumna in v dobri kondiciji, nikoli mi nič ni bilo problem. Predvsem zaradi grape, navdušenja in veselja, ki sem ga začutila, ko sem prvič vstopila v grapo, to je tudi razlog, da sem se vpisala v alpinistično šolo. Zima, sneg, led, plezanje. To mi dogaja.To bi počela jaz.
Vesna in Tomaž sta mi bila izjemna podpora in tega jima nikoli ne bom pozabila. Ob prvi resnejši krizi v hribih si ne bi si mogla želeti boljše podpore. Tomaž mi je dajal svoj cepin pod nogo, delil čokoladice, mi nudil pijačo, popravljal dereze, cepine in me skupaj z Vesno neutrudno do vrha spodbujal – »Super ti gre, Foška«, sta me ves čas plezanja bodrila.
»Vesna, mene je spet stisnilo,« nesrečno izjavim, ko sem začela grabiti proti zelo navpičnemu in izpostavljenemu delu, pol metra od mene pa sta bila spihan sneg in luknja. »Sej bo, sej bo, ti samo lepo počasi«, sta me ves čas spodbujala. Maham s temi cepini, a nič ne prime, jebemumater, noga mi drsi, meča me pečejo, roke bolijo. Konec je zajebancije. Zdaj je dovolj ena napačna poteza in je konec s tabo in tvojima soplezalcema, sem ves čas razmišljala. Ne smeš si tega dovoliti. S solzami v očeh sem vseeno še naprej previdno grabila proti vrhu, ker druge izbire nisem imela. Nekako nam je uspelo zlesti ven iz tega in na tej točki nam ni bilo čisto jasno, kam moramo iti naprej. V daljavi smo zagledali Domna, ki je sekundo kasneje poklical Tomaža in mu razložil, po kateri poti moramo iti naprej. Odločili smo se, da ne bomo šli po grebenu, ampak da bomo raje prečili snežišče. Kdaj bo že konec tega stresa, kje je ta vrh, a mi lahko prosim, kdo pove, da je to to, ker ne zmorem več, si mislim. Poleg vsega, kar sem sama v sebi doživljala, me je še obremenjevalo, kako bodo ubogi fantje na vrhu čisto zamrznili, preden se jaz ne privlečem do njega. Strumi gamsi bi lahko verjetno že sestopali, ampak ne, čakali so mene. Grozno.
Končno stopim na vrh in s solznimi očmi objemam Vesno in Tomaža in se jima že stotič zahvaljujem za vso podporo. Malo mi je odleglo, ker sem videla, da fantje niso zamrznili, ampak jih je lepo grel sonček, medtem ko so me čakali. Vsaj nekaj. Tako sem bila utrujena, da niti celega sendviča nisem mogla pojesti, nisem se zmogla preobleči v suha oblačila, nisem uživala v razgledu, Vesna mi je nekaj razlagala, vendar je sploh nisem slišala, ker sem bila žalostna in povsem razočarana sama nad sabo. Povrh vsega sem ugotovila, da nisem bila niti na vrhu Begunjščice, ampak na Begunjski vrtači, še ta udarec. Niti do cilja mi ni uspelo priti. Krasno. Kako bom ta neuspeh prebolela, še ne vem. Rada bi še kdaj kam šla z mojimi gamsi, ampak se zavedam, da jim še nisem kos. Rada bi, ampak bo treba zmanjšati plezanje v PCL in Balvaniji in parkrat na teden riniti kam v hrib, ker takole ne bo šlo naprej.
Med tem, ko so gamsi odhiteli še na vrh Begunjščice, smo jih jaz, Vesna in Weiss počakali na vrhu Šentanskega plazu. Demotivirano sem sedela na snegu, pila čaj in premlevala, kaj se mi je danes zgodilo. Totalno razočaranje. Ko sva z Vesno zagledali gamse, sva začeli sestopati, da bova le malo pridobili na času. Itak so naju takoj ulovili in tudi prehiteli. Sledilo je mučno in počasno sestopanje. Tomaž je ostal z nama, skušala sem se vključiti v pogovore, vendar so mi misli begale nazaj v grapo. Kakorkoli, stresa je bilo končno konec, sedaj moram samo še preboleti današnji dan.
Nekje pred kočo Vrtača smo zagledali Jureta in Gregorja Igličarja, kmalu za tem še Pipija in Melhijada (Domen Hauko in Jakob). Vesela sem bila, da nisem zadnja. Še nekdo je ostal tukaj, niso še vsi na poti domov. Pri koči smo si sneli dereze in pasove, pospravili smo cepine in se vsi skupaj odpravili proti dolini. Aleks, Alenka in Melhijad (Jakob) so fasali še vzgojno, ker so pri koči vzeli lopato in sanke. Dinč jima je naročil, da naj ju vrneta tja, kjer sta ju dobila. Opasan je tale Dinč, se je govorilo.
Fotra sta mogla it domov k družinam, jaz, Aleks, Tomaž, Jure in Jakob pa smo šli še na pico in 4 urno analizo ture. Smeh do solz in moji zlati fantje so me spravili v boljše počutje in dramatična sobota se je na koncu lepo zaključila. Po navadi rečem, da spet komaj čakam spet, sedaj pa najprej potrebujem nekaj, da mi malo dvigne moralo in da čimprej pozabim na ta sobotni (osebni) poraz.
Vidov prispevek, Y grapa
Ker je bila prva zimska tura skrajšana smo tečajniki na našo srečo dobili še eno zimsko turo in sicer plezanje grap nad Zelenico. Ura je bila kar zgodnja. Dobili smo se na parkirišču Gruda, kjer smo se razporedili po avtomobilih in se odpeljali proti Ljubelju. Tam smo se opremili, plačali parkirnino (vsaj nekateri), preverili lavinsko opremo in krenili v hrib. Po parih stotih metrih so se začele tvoriti dve skupine. Ena je odšla proti lenuhovi smeri, drugi pa smo poromali še nekaj časa po ratrakirani smeri saj smo se odločili za grapo Y. Nekaj metrov pod kočo smo si nadeli dereze in iz nahrbtnikov vzeli cepine in začeli pot proti Begunjščici. Družbo nam je nekaj časa delalo par turnih smučarjev, dokler nismo zavili levo v smer. Sedaj se je začela kalvarija. Po vseh kletvicah in pekočega občutka v mečih smo še skrenili s poti in smo morali obrniti (seveda ne proti dolini ampak samo za kakšnih 25 metrov). Končno na pravi poti smo fajtali proti vrhu. Kljub vsem kletvicam, ki sem jih pljuval po poti je bilo počutje dobro in na vrhu smo vsi malo zavriskali. Podali smo si roke in pohiteli še do vrha Begunjščice, ki je bil še kakšnih 15 min naprej. Tam smo pa še počakali drugo skupino, ki pa ni prišla dovolj hitro, zato smo odšli v dolino (z nekaterimi iz druge skupino smo se zgrešili le za kakšnih pet minut). Za sestop smo si pa izbrali Centralno grapo. Ta je bila nekoliko lažja. Pri sestopu smo imeli še veliko časa zato smo na željo nekaterih tečajnikov naredili še prerez. Ravnateljica nas je vmes zapustila zaradi drugih načrtov. Na koncu smo naredili še ustavljanje s cepinom, ki pa je bilo pri malo večjem naklonu kar uspešno. Združili smo se še z drugo skupino, pospravili opremo in odsankali v dolino.