Janez Pikon: Pozorno opazujem v smeri zasneženega brezpotja, tja me vodi in hrabri lastna smučina, na visokogorski pašnik, jugozahodno ob Voglovi Jelovici. 
Brezpotja skrivajo v mirnih kotičkih marsikaj pozabljenih, že skoraj skrivnostnih dogajanj iz bližnje in daljne preteklosti. Zasnežena so širna pobočja ob gorskemu pašniku Konjska Ravan (Konjska Raván, Konjske Ravne, 1346 m), zahodno ob Smučarskem centru Vogel in Voglovi Jelovici, kjer je opaziti številne sledi divjadi v smeri planine Zadnji Vogel, ter višje pod sedlom Globoko. Poleg smučarskih pohodov se mi je trajno vtisnilo v spomin marsikaj zanimivega dogajanja tudi v poletnih dneh, ostanki vojaških sledi z razpadajočo mulatjero in kamnite utrdbe na širnem in poraščenem pobočju, še vedno skrbno hrani posamezne dele z dragocenimi sledmi iz preteklosti. Nadaljevanje me pripelje na sredino gorskega pašnika Konjska Ravan, tukaj poraščenost počasi izginja, razgled po dolini je vedno boljši.
Pozorno opazujem po okolici, kamor me po brezpotju vodi in hrabri lastna sled v snegu, kajti nemogoče je, da bi zašel v oddaljenem brezpotju jugozahodno ob Voglovi Jelovici, vedno se lahko vrnem po vidni sledi v snegu na urejeno smučišče. Brezskrbno nadaljujem in prečkam zasnežene gozdne predele z globeljo, kjer je marsikje opaziti tudi kakšno ožje brezno, ki se prikaže v visokem snegu. Zadržim se dlje časa zahodno na območju gorskega pašnika Konjska Ravan, ki je neporaščen in razvlečen v smeri severozahoda in je vidljivost dokaj dobra, vendar samo severno v smeri Julijskih Alp, Karavank in Gorenjske. Počasi nadaljujem po delno zasneženem pobočju vzhodno na gorski pašnik Konjska Ravan, kjer sledi divjadi vodijo po gozdu, kamor sledim ji v isto smer, drevje se redči in že vstopam na goličavo.
Dolina je že globoko pod menoj, tudi meglice sem ne sežejo več, saj blagi nižinski zrak včasih poženejo ostrejše sape. Nižje pod menoj v senčni vrtači dosežem in opazim zasneženo mulatjero, ter višje na predelu in gozdnem vrhu sem se večkrat prepustil brezskrbnemu potepanju in iskanju že omenjenih tujkov, ki nekako ne sodijo v naravno okolje. Zahodno pobočje se s strmino izgublja, spustim se na južni in najvišji rob nad zasneženim predelom, odkoder mi pogled seže nižje do Voglove Jelovice v Ukanc in višje na greben gora zahodno od vrha Šije, ta se spusti v najglobljo škrbino Vratca (Bohinjska Vratca), zatem se v silovitem vzponu požene proti najvišjim dvatisočakom. Znanilka tega zaleta je lepa piramida Vogla, po njej se imenuje Smučarski center Vogel.
Nad Voglovo Jelovico in gorski pašnik Konjska Ravan me vse do planine Zadnji Vogel spremlja zaradi nizkih temperatur tudi slana, ki se je topila šele s soncem na pobočju v smeri Komne na planino Kal (1346 m) še ni posijalo, toda višje na pobočju Konjskega vrha (1739 m) že prijetno greje. Dobra vidljivost danes pričara lepe poglede po okolici in višje v globel (1486 m) pod Konjskim vrhom z manjšo mlako gosti dva gamsa, toda ob mojem prihodu na manjše sedlo pred globeljo, zbežita v smeri rušnatega pobočja proti sedlu med Konjskim vrhom in Bohinjskim Migovcem (1901 m).
Spodbujajo nas različne želje, prav gotovo pa vse druži želja po gorskem svetu. Lepota gorske narave je pojem, ki nima prav dolge zgodovine. Znano je, da naši davni predniki precej višje v gorskem svetu niso videli ničesar takega, saj je v tistih davnih časih po večini veljal za nekoristni svet, za nevarne steze. Vpliv tihe prirode me je v zanosu vodil kot poznani efekt množice (vpliv možice), to-je, ko zaznamo prijetno dogajanje okrog sebe, ko se nam razblini občutek za čas, to-je takrat, ko ne zaznavamo časovnega vpliva na dogajanje, najlažje in verjetno povsem naključno zaznamo iskano.
Povzpnem se v smeri prevala Globoko (1828 m), nadaljevanje je en sam užitek, kajti prečenje številnih vrhov, (1923 m), Rušnati vrh (1915 m), Vrh Planje (Snežni vrh, 1863 m) opravim mimogrede brez večjega napora in že sem na prevalu Globoko, kjer si ogledam ruševine in ostanke obeh vojaških objektov iz preteklosti, na območju predela. Proti Voglu (1922 m) nadaljujem bolj po grebenu, kot po označeni stezi nižje. Pred Vrhom Krnic (1896 m) se zopet povzpnem na zobati greben in nadaljujem vse do vrha Vogla. Spustim se nižje pod Bohinjska Vratca (Vratca, 1725 m), kjer po zgornji stezi zopet po grebenu v smeri vrh Dlani (1862 m) in Šije (1880 m), zaključim današnjo razgledno in razgibano potepanje. Za Visokim Orlovim robom (1800 m) se spustim mimo smučišča Šija na Orlove glave do Rjave skale in se vrnem v dolino.
Janez Pikon