Spomladanska klasika v visokogorju.
Ob pol sedmih je ekipa zbrana in kolesa avtomobila se zavrte proti Gorenjski. Na avtocesti polno omejitev zaradi del in ko jo zapustimo, smo hitro v Mojstrani in že vozimo prvič v dolino Vrat po asfaltni prevleki vse do parkirišča pred Aljaževim domom, kjer ob nekaj avtomobilih ustavimo in smuči s smučarskimi čevlji pritrdimo na nahrbtnike, le te pa na naša ramena in prvi koraki današnje ture so tu.
Gremo mimo Šlajmerjevega doma preko travnika s pogledom na Triglav po blatu v gozd. Hodimo po označeni poti, se vzpenjamo in dosežemo grapo, kjer v nahrbtnike strpamo še zgornja oblačila, saj nam je vroče tako zaradi temperature zraka in sonca kot tudi zaradi težkega bremena, ki ga nosimo. Počasi se vzpenjamo in zagledamo prvi strjeni snežni jezik, ki sega do zatreba grape, kjer snežnica polzi po kamnitem skoku. Še pred snegom odvijemo v gozd, se vzpenjamo menjaje smeri in visoko odvijemo proti zahodu, da dosežemo razgledišče, ki ga nekateri poimenujejo Počivalo in tu naredimo menjavo obutve ter stopimo v smučarske čevlje. Lahka obutev bo počakala do našega povratka. Nahrbtnike s smučmi oprtamo, se malce spustimo pod strme stene in na prvi pas snegu, se povzpnemo in hodimo preko ostankov plazovine do strjenega in ojuženega snega. Stopimo na smuči in pričnemo hojo do bližnjega strmega pobočja, kjer prijatelj sname smuči in jih ponovno pritrdi na nahrbtnik ter se vzpenja peš, medtem ko ostala člana naše ekipe nadaljujeva hojo po snegu strme grape s številnimi prestopanji. Na vrhu grape se pobočje razširi, prijatelj še vztraja peš, se vgreza in višje vendarle stopi ponovno na smuči. Kljub temu, da koristimo smučarsko gaz, nam drsi na mokrem snegu in tako gre nekaj energije v prazno. Mimo nas švkne turni smučar. Le od kdaj je na poti, se vprašamo. Pred nami je ostenje Stenarja, mi pa odvijemo desno in prečimo pobočje. Hodim v sredini, prijatelj pred mano se oddaljuje, prijatelj za mano zaostaja in razdalja med nami se veča. Ko se rahlo spustim, prijatelja pred menoj ne vidim več, je že za naslednjo vzpetino in ko se še sam povzpnem, ga vidim, kako počiva na kopnini Češke plošče, kjer kot običajno vleče veter. Pridružim se mu in počakava na tretjega člana odprave. Privoščimo si oddih z okrepčilom in potešimo slo po tekočini ob pogledih na gore na nasprotni strani doline, nato pa se odpravimo dalje. Sneg postane bolj kompakten. Prijatelja se oddaljujeta, ko nam nasproti primučata naslednja turna smučarja. Tudi ta sta zgodaj vstala, me prešine misel, ko se ozrem za njima in vidim, da se vzpenja za nami še en smučar. Iz ostenja Stenarja rahlo plazi in nas opomni na previdnost. Nadaljujem vzpon po nekoliko blažji strmini, a se kljub temu večkrat ustavim, da prediham pljuča. Stopim za prijateljema na strmo pobočje in že vidim, kako gresta eden na smučeh, drugi pa ponovno peš direktno proti vrhu. Smučar za menoj me prehiti. Ni kaj, je pač hitrejši. Hodim po narejeni smučini, sem ter tja malce po svoje in prehitim prijatelja pešaka, ki nato na vrhu strmine le stopi na smuči. Hodimo po dolini pod Stenarjem, se bližamo pobočju pod Stenarskimi vraticami in odvijemo pod pobočje Križa s pogledom na Gubno in Dolkovo špico, za katero je oblak zakril vrh Škrlatice. Pred nami je položna razgibana dolina, ki se konča z vzponom na Rob Kriške stene, kjer se obrnemo levo in po širokem slemenu dosežemo drug za drugim Bovška vratca s pogledom na Pogačnikov dom na Kriških podih in vrhove nad dolino Soče. Nebo nad nami je polno oblakov, ki so zakrili bližnji Razor. Stopim za prijateljema, ki sta medtem na vršnjem grebenu v polzavetrju sestopila s smuči in se jima pridružim. V bližini je tudi turni smučar, ki nas je prehitel.
Sledi naprej do samega vrha Križa ni in ker se vreme kuja, sklenemo, da je vzpona dovolj. Vrha očaka ni videti, le nižje vrhove ne prekrivajo oblaki. Priletijo planinske kavke, ki dobijo svoj delež dobrot. Zaradi vetra smo hitro v toplejših oblačilih. Turni smučar odsmuča, mi pa se pripravimo na smučanje.
Prvi odsmučam in se ustavim nižje na slemenu, da v objektiv ujamem smučanje prijateljev. Sneg je odličen in smuka tudi. Skupaj smučamo po slemenu Kriške stene, se obrnemo proti Stenarju in se spustimo na široko smučarsko dolino pod Križem, s katerega prilete nekaj manjših plazovin. Dosežemo dolino pod Stenarjem in po strmem pobočju drsijo smuči iz zavoja v zavoj. S padanjem višine pada tudi kvaliteta snega in nižje že robimo po sprva rahlo, nato pa vse bolj mokri belini, ki nas pripelje nazaj do Češke plošče, pod katero naredimo zadnji malo daljši premor, da se odpočijemo pred zaključnim smučanjem.
Tudi tokrat nas veter odžene in spustimo se pod steno na pobočja pod Stenarjem. Smučamo po poti vzpona, drsimo po grapi in naredimo zadnje zavoje pred plazovino, kjer sestopimo s smuči.
Smuči romajo v roke in na nahrbtnike in že se spuščamo preko plazovine na kopno pot pod strmimi stenami, kjer le ugledamo prve liste in cvetove lepega jegliča, za kaj več bo poskrbela narava v naslednjih dneh. Dosežemo Počivališče in zamenjamo obutev ter obtežimo nahrbtnike. Pričnemo hojo, se spuščamo in dosežemo grapo, po kateri hodimo v toplem dnevu. Ob poti cvete nekaj zadnjih telohov in prvih jetrnikov ter volčin. Iz grape gremo v gozd in dosežemo osušen travnik v Vratih. Ozremo se na Triglav in domova ter zakorakamo na cesto in do parkirišča, kjer po skoraj osmih urah zaključimo osemnajstkilometrsko turo s tisočsedemsto višinskimi metri.
Pospravimo smučarsko opremo, sedemo v avtomobil in se odpeljemo do Peričnika. Ne gre brez pogleda na Spodnji slap s ceste in ker me zamika videti še Zgornjega, zapustim prijatelja in se povzpnem najprej k spodnjemu slapu, katerega vode padajo v tolmun in se pretočijo v strugo potoka. Naredim nekaj posnetkov in pohitim po dobro varovani poti do Zgornjega Peričnika, kjer stopim pod spodmol in sklonjen obidem slap, da v objektiv ujamem tudi to lepoto. Po isti poti se vrnem v dolino in odpeljemo se v Mojstrano na zasluženo pijačo in jedačo.