Primož Blaha: Zima 2.0 na prvi pomladni dan.
Že dolgo nas ni tako zeblo, a danes je bilo vredno stisniti zobe za krasno turo v vedno čudovitem okolju – da o naravnost enkratni smuki sploh ne govorim! Pestra zasedba se nas je zbrala malo pod kmetijo Ancelj in brez odlašanja smo v polni zimski opravi zastavili hiter tempo, da bi se ogreli. V globoki dolini smo seveda še dolgo hodili v senci, greli pa so nas razgledi na mogočne stene nad nami in sveže zasnežena idila vse naokoli.
Pod Žrelom so ogromne plazovine, zato smo se usmerili proti lovski poti. Tam smo se odločili, da nadaljujemo v strašljivo sotesko in prečimo čez rob do lovske, s čimer bi se izognili začetnemu skoku. Spodaj čez ledene plazovine, prekrite z 10 cm pršiča, že kmalu nato je šlo lažje, pred nami pa so trije zgazili grapo naravnost navzgor. Zato smo nadaljevali mimo prehoda desno proti lovski in precej visoko prišli na smučeh. Ko je vendarle postalo bolj strmo, smo prestavili smuči na hrbet in po gazi predhodnikov brez težav naprej. Višje je en zoprn skok, kjer sem pred leti že obračal (takrat je bil kopen, tokrat leden), in nad njim še nekaj strmega vzpona v dokaj trdem snegu.
Za robom smo se znašli na Ledinah – da ne rečem v nebesih. Preko širnih nedotaknjenih pobočij smo, ponovno na smučeh, nadaljevali proti vrhu, navdušeni nad lepotami na vsakem koraku. Novega snega je bilo zgoraj bistveno več od pričakovanj: če napišem 20 cm, mi nihče ne bo verjel, v resnici ga je bilo vsaj 30 cm! Z Maretom sva zaključila na sedlu tik pod vrhom, ostali so z vrha odsmučali ob grebenu, nato pa skupaj navzdol… no, kaj naj rečem, težko bi bilo bolje! Pod kočo smo nadaljevali v okviru lovske poti in tudi tam je šlo super vse do skoka. Sestop preko strme stopnje je bil gotovo najbolj zoprn del ture, a že kmalu smo bili spodaj in še vedno po pršiču odvijugali vse do ceste. Vsakič znova sem navdušen nad to turo, a tako dobro še nisem smučal. Torej se že veselim naslednjega obiska!