Nejc Kuhar: Današnja nedelja zagotovo ni ravno moj nasrečnejši dan ...
Začel se je sicer s polno optimizma in dobrim počutjem pred tekmo, ki pa se je zame končala na prvem spustu in z bergljami iz bolnice.
Naj razložim bolj podrobno.
Že v soboto na ogledu proge sem vedel, da bo to ena najlepših tekem v tej sezoni. Obilica pršiča, celotna trasa proge po idilični gorski pokrajini nad dolino Val Martello in prekrasno vreme, so napovedovali spektakularno tekmo. Pred štartom je bilo počutje odlično in trdno sem bil odločen, da prvič posežem med najboljših deset tudi v svetovnem pokalu. Ko sem na vrh prvega vzpona prišel znotraj deseterice, sem bil prepričan, da mi jo ne more vzeti nihče več, saj sem v vzpon dobesedno 'letel'. Spust smo peljali hitro kot ponavadi, v pršiču to pomeni bolj ali manj naravnost. Trenutek nezbranosti v srednjem delu spusta pa me je stal najhujšega padca, kar sem jih doživel na turnih smučah. Na strmem pobočju sem v trenutku naredil nekaj premetov in takoj začutil močno bolečino v kolenu. Ko sem se postavil na noge, sem vedel, da je tekma zame končana. Ker je bila druga noga zdrava, sem 200 višinskih metrov do cilja odsmučal sam, brez pomoči reševalcev. Od čustev sem se teh nekaj minut ves tresel in razmišljal o vseh mogočih scenarijih. Že zdravnik v cilju me je potolažil, da so križne vezi najbrž cele. Kot da nisem bil že dovolj 'uničen', sem bil določen še za doping kontorolo, ki sem jo sicer pričakoval, vendar ne v takem primeru.
Sledila je dolga vožnja domov, direktno na Jesenice v Klinični center, na rentgen kolena. Pokazal je rahlo nategnjene notranje kolenske vezi, terapija pa nekaj dni uporabe bergel, nato pa normalen potek sezone naprej. Seveda sem si močno oddahnil, saj me čaka še nekaj zelo pomembnih tekem.
Razmišljati nazaj 'kaj bi bilo če ...' je nesmiselno, saj bodo prišle nove tekme. Šport je šport, tokrat sem imel srečo v nesreči in na koncu moram biti vesel, da je tako.