Večer: Kjer je pot edini spremljevalec / Zgodovina slovenskega alpinizma / Ob 60-letnici APZ Kozjak

Kjer je pot edini spremljevalec

Janez Mihovec: Vrh Korena je čudovit za turno smučanje in na dosegu roke

Zapadel je sneg in turni smučarji že izvlečemo smučke. Zakaj čakati doma, če lahko gremo v gore? Pa naj bo še tako mraz in vetrovno in čeprav se sneg pogosto spremeni v neko zavratno zadevo, imenovano kloža. Smučati se po njej komajda da, človeške teže ne nosi, pod kložo pa je moki podoben sneg, ki se udira, po njem pa se lahko komaj premikaš. Da bi človek preklel vse po vrsti. Bo že držalo: turno smučanje je predvsem obilica nekoristnega garanja, ki ga obilno poplača lepota krajev, po katerih se gibljemo.

Vrh Korena v Kamniško-Savinjskih Alpah je prav gotovo tisto pravo. Osnovni pristop je iz doline Kamniške Bistrice, kjer se peljemo lepo število kilometrov po stranski dolini Korošice, ki se začne točno pod vzpenjačo na Veliko planino. Vendar pa so zimske ceste bolj tako in nikoli ne veš, kje se že tako slaba pot konča na poledeneli strmini. Morda je precej bolje začeti z druge strani. V Cerkljah pod Krvavcem ignoriramo vse smerokaze, ki vodijo k smučišču, in se po dolgi in ovinkasti cesti dvignemo do sončnega Ambroža in nato nadaljujemo še nekaj kilometrov do Kriške planine. Tu so tudi najnižje krvavške vlečnice. Ponovno jih ignoriramo in pot nadaljujemo v ledeniško dolino med vrhom Korena in Kompotela. Vmes je treba prečkati precej zoprno prečko, a kljub vsemu ni prehudo.

Spustimo se dobrih sto višinskih metrov in po uri hoda nas pričaka nova koča na planini Koren. Na tem mestu bi se srečali s potjo iz doline Korošice, a verjemite, da smo si navkljub vsemu prihranili kup tavanja po strminah, poraslih z neprijetnim borovjem. Planina Koren je praktično že nad gozdno mejo na višini 1675 metrov. Pravzaprav ne bi moglo biti lepše. Dolina je široka, strmina ravno pravšnja. Za povrh pa je celotna dolina ves čas lepo na soncu. Po tistem, ko navsezgodaj zjutraj človek godrnja in se resno vpraša, zakaj je iz toplega domovanja res treba iti na mraz, tu prav gotovo najdemo odgovor.

Običajno se mrzel zimski zrak ponoči steče na dno dolin, zgoraj pa se ogreje takoj, ko se pokaže sonce. Vse postane kar naenkrat čudovitih barv in prijetno lepo za povrh. Torej godrnjanja ni več in sedaj gre vse lahko. Za planino je nekaj časa še sorazmerno položno, nato pa se dolina nekoliko bolj strmo dvigne in potrebno se je povzpeti čez nekakšen prag. Na drugi strani je planotast svet, ki ga omejuje vrh Korena na naši levi, vrh Kompotela v obliki nekakšnega grebena na koncu doline in Košutna na desni. Vsak izmed njih ima nekaj manj kot 2000 metrov višine. Lahko se povzpnemo na kateregakoli, čeprav je meni vrh Korena najbolj všeč. Še bolje pa je, če se povzpnemo kar na vse tri in naredimo krožno pot, ki nas spet popelje na izhodišče.

Kakorkoli že, v dolini ni posebnega razgleda, kar pa se spremeni, ko se povzpnemo na kateregakoli od teh vrhov. Kar naenkrat se zavemo, da smo v središču Kamniško-Savinjskih Alp. Tu vrhovi niso kopasto položni. Vsepovsod segajo v višino drzni vrhovi, eden lepši od drugega. Najbolj zanimivo pa je, da smo ves čas v neposredni bližini urejenega smučišča. Sedežnica na Velikem Zvohu je le kilometer proč. Res pa je, da se pozimi po izpostavljenem grebenu raje ne podamo. Ob vrnitvi nam ostane še tisto, zaradi česar smo se vse dopoldne vzpenjali po samotni dolini, kjer le z veliko sreče koga srečamo. Tam, kjer je bil pot naš edini spremljevalec. Kakršen koli sneg že pač je. Tam je zato, da se po njem smučamo. Smučke torej na noge in zavoji po deviškem pršiču nam pričarajo nasmeh na ustnice in veselje v srce. Bo že držalo. Za smučiščem na Krvavcu je krasna gorska dolina, prav gotovo ustvarjena, da turnemu smučarju izpolni dan.

Tekst in foto: Janez Mihovec

Zgodovina slovenskega alpinizma

Boris Strmšek: Da boste vedeli, po čigavi poti hodite

Slovenci smo relativno majhen narod v primerjavi z drugimi alpskimi narodi, vsekakor pa naša gorniška zgodovina ni tako majhna. Pestro gorniško zgodovino je zelo težko zajeti v eni knjigi, kaj takšnega do sedaj ni uspelo niti drugim alpskim narodom. A Slovenci smo pred kratkim dobili spisano svojo alpinistično zgodovino. Za avtorjema Petrom Mikšo in Urbanom Golobom je izredno zahtevno delo, pravcati izziv, ki sta ga že navajena iz svojega plezalskega udejstvovanja. Svoj "prvenstveni vzpon” sta zaključila konec minulega leta, predstavljen pa je na dobrih 230 straneh s prav toliko fotografijami, nekatere so prvič objavljene. Seveda tale vzpon še ni popoln in dokončen, imamo pa zajete vse pomembnejše zgodbe, ki so jih spisali slovenski alpinisti, v enem knjižnem delu. V uvodu sta zapisala: "Ker je bistvo alpinizma zgodba, sva tudi midva zastavila pričujočo monografijo kot zgodbo, ki je sestavljena iz veliko manjših zelo pomembnih zgodb, ki bi si v kakšnem drugem kontekstu in obsegu zaslužile mnogo več napisanega.” Res je težko zbrati tako pestro paleto zgodb in iz njih izluščiti tiste, ki so pomenile novo poglavje ali stopnico v našem alpinizmu ali dodale pomemben kamen v zgradbi slovenskega alpinizma. Vendar je to zahtevno delo zelo dobro opravljeno, še posebej, ker sta jo pisala sociolog in zgodovinar, monografija pa je napisana berljivo in je kljub nekaterim anekdotam in hudomušnim vložkom spisana znanstveno zanesljivo. Temelji namreč na novejšem zgodovinskem gradivu, poleg tega tudi časovni odmik zagotavlja bolj objektivno gledanje na posamezne dogodke. Monografija zajema čas med srednjim vekom, ko se pojavljajo v literaturi poročila ali omembe o vzponih na posamezne vrhove, pa vse do začetka 21. stoletja, natančneje do leta 2005. Seveda posežeta avtorja tudi v prazgodovino, jedro dogajanj oziroma zgodb pa je iz zadnjih obdobij, predvsem od začetka 20. stoletja, ko se je alpinizem pričel tako v tehničnem smislu kot tudi sociološko izredno razvijati. Ne nazadnje lahko skozi alpinizem začutimo družbene spremembe in gibanja, saj smo v zadnjem stoletju doživeli dve svetovni vojni in vrsto manjših, gradile in podirale so se meje med narodi in državami, priča smo bili tudi izrednemu tehnološkemu napredku. Vse to se je odražalo v razvoju alpinizma in gorništva.

Knjiga Zgodovina slovenskega alpinizma je večplastna. Avtorja sta delila alpinistično zgodovino po časovnih obdobjih. Najprej do prve svetovne vojne, sledi medvojni alpinizem, po drugi svetovni vojni so poglavja razdeljena po desetletjih. Dodatno sta avtorja izluščila iz številnih imen, pomembnih v slovenskem alpinizmu, 37 tako imenovanih "stebrov slovenskega alpinizma”. Med njimi so ljudje, ki so tako ali drugače pustili pomemben pečat na razvoju alpinizma ali s svojimi dosežki postavljali nove mejnike. Tako si "stebri” sledijo od našega "prvega turista” Valentina Staniča preko medvojnih generacij z Jugom in Čopom, sledijo jim povojne generacije, ki so se trudile "teči hitreje od vlaka” in posegle končno tudi v Himalajo (Kunaver, Škarja, Zaplotnik, Štremfelj, Belak), ne smemo mimo izredne generacije v osemdesetih in devetdesetih (Knez, Karo, Jeglič, Svetičič, Kozjek, Česen), pa vse do tistih, ki so ali še vedno premikajo meje mogočega v zadnjem obdobju (Prezelj, Grmovšek, Humar, Jakofčič, Karničar). Med pretežno moško druščino so štiri alpinistke - Mira Marko Debelak in Pavla Jesih iz medvojne generacije, v novejšem času pa ne gre mimo himalajke Marije Štremfelj in vsestranske Tine di Batista. Ob teh izpostavljenih imenih so tukaj še številne zgodbe drugih alpinistk in alpinistov, ki so dodali svoj kamenček v mozaik slovenskih alpinističnih uspehov.

Tretji segment knjige je zgodovina plezanja v triglavski severni steni, ki jo je sestavil Aleš Bjelčevič. Severna triglavska stena je nekak pojem med slovenskimi stenami in že zaradi zgodovinskega vidika predstavlja pomemben del slovenske alpinistične zgodovine, poleg tega so tam potekala občasno prava mednacionalna tekmovanja. Rezultat so bile prvenstvene smeri, prvi zimski vzponi in podobno, kar je posledično vodilo tudi k napredku. Knjiga je lahko učbenik in služi alpinistom k splošni izobrazbi ter poznavanju, brez katerega je težko ustvariti primeren odnos do dejavnosti, kot je alpinizem. V alpinizmu smo ves čas povezani z zgodovino, predvsem ko plezamo smeri, ki so jih nekoč prvi preplezali alpinisti minulih generacij.

Bogato opremljena monografija ima tudi kakšno pomanjkljivost, predvsem pri lektoriranju je opaziti veliko napak, vzrok je bil verjetno rok izida, ki so si ga zastavili avtorji in založnik. Nekoliko bomo morali tudi "skakati” sem ter tja med vodilnim tekstom in zgodovino plezanja v triglavski steni, nekatera dejstva so navedena večkrat, tako v opisih "stebrov alpinizma”, vodilnem tekstu ter tudi v zgodovini plezanja v severni steni Triglava. Namesto ponavljajočih dejstev bi bilo mogoče prihraniti nekaj prostora oziroma uvrstiti v knjigo še kakšno zanimivost. Vsekakor je še nekaj dela za naslednjo izdajo, ki bo verjetno prinesla tudi kakšen dodatek za zadnje desetletje, ko naši alpinisti tudi niso počivali. Zagotovo pa bi si knjiga zaslužila prevod v tuj jezik, da svojo pestro zgodovino lažje predstavimo svetovni alpinistični javnosti. Vsekakor gre za knjigo, ki sodi na knjižno polico vsakega alpinista, 27 evrov pa za nakup tako bogate monografije ni veliko. Če vas zanima, po čigavih poteh hodite in smereh plezate, knjigo le dodajte v svojo zbirko.

Boris Strmšek

Ob 60-letnici APZ Kozjak

V Univerzitetni knjižnici Maribor bo 13. marca ob 18. uri otvoritev razstave, ki so jo pripravili člani APD Kozjak ob 60. obletnici ustanovitve. Razstava bo sestavljena iz dveh delov. Prvi del bo fotografski, kjer bodo predstavili svoja gorniška popotovanja in zgodbe skozi fotografije, drugi del pa bo sestavljen iz različnega materiala, ki se je nabral v zadnjem obdobju - članki iz medijev, oprema, dokumenti, spominki z odprav in podobno. Razstava bo na ogled do 10. aprila 2014. V počastitev jubileja društva pa "kozjaški" planinci in alpinisti organizirajo v letošnjem letu tudi vrsto predavanj, ki bodo potekala v Zavodu Udarnik v Mariboru. 21. marca ob 18. uri nas bosta popeljala v sliki in besedi skozi gorski svet Tanja in Andrej Grmovšek s predavanjem "Raziskovanje veličastnega planeta v najboljši družbi". Alpinistični odsek pa organizira alpinistično šolo, ki se bo pričela v torek, 11. marca ob 18. uri v prostorih društva na Koroški 18, Maribor (vhod z dvorišča). Alpinistična šola bo trajala približno tri mesece, zvrstila pa se bodo številna teoretična in praktična predavanja, vaje na terenu, plezanja na umetnih in naravnih stenah, skupne ture v plezališča in višje stene, tudi orientacijske ture ter skupni plezalni tabor. Po zaključeni alpinistični šoli čakajo tečajnike vzponi z izkušenimi alpinisti ter inštruktorji v visokogorju slovenskih Alp, Dolomitov in še kje. Letošnjo alpinistično šolo bo vodil alpinistični inštruktor Boris Strmšek, več informacij pa lahko interesenti najdejo na spletni strani http://www.kozjak.org. Alpinistična šola je namenjena vsem, ki bi jih veselile pustolovščine v gorskih vertikalah in želijo izpopolniti svoje znanje ter izkušnje z različnih področij gorništva. (bs)