Pot na kopasti vrh med Brdi in Debelo pečjo.
Sredi dopoldneva pripeljemo do križišča za Goreljek in za čudo na skoraj prazno parkirišče ob cesti pri minus petih stopinjah in s tem na izhodišče današnje ture.
Opravimo obvezno preobuvanje, oprtanje nahrbtnikov in s smučmi v rokah prekoračimo cesto, da na drugi strani stopimo na smuči in pričnemo hojo nad cesto do zaprte gozdne ceste za planino Zajavornik. Dolga pot skozi pokljuške gozdove nam hitro mine in z vzponom na klanec med hriboma Petkovec in Lipenšči vrh smo nad planino Zajavornik, kamor se spustimo po poledenelem snegu. Ničkolikokrat videna a vedno lepa in občudovanja vredna planina ne sameva. Po urejenih progah se poganjajo tekači in dimniki nekaterih bajt oznanjajo, da je živo na planini. S sprehodom preko planine se odpira obzorje na vse več vrhov gora, ki se pnejo nad gozdovi Pokljuke in za njimi vidimo tudi Triglav in Rjavino. Pogled na verigo vrhov od Mrežc do Klečice razkrije snežne razmere in po premisleku se odločimo za obisk Okrogleža, a do tja bo treba prehoditi dolgo pot v iskanju idealnega pristopa.
Zapustimo planino, prekoračimo nepluženo cesto in po dobro uhojeni poti po pomrzjenem snegu nadaljujemo hojo skozi pokljuške gozdove, kjer ponekod že gleda kamenje in trava iz snega, se povzpnemo do stičišča poti iz Rup in po zelo skromni snežni odeji z nekaj kopnin hodimo do dolinice pod Lipanco. Pot je zasnežena, a na pobočju nad njo že primanjkuje snega. Pridemo na planino, kjer je sonce pobralo sneg na desnem bregu, kamor se prijatelja povzpneta po travah, medtem ko sam s smučmi v rokah prehodim nekaj deset metrov. Naredimo kratek predah in osvežimo suha grla in si ogledamo snežne razmere na pobočjih nad kočami. Običajni prečni vzpon preko strmega dela na Spodnja Brda nas ne mika in odločimo se za prehod na opuščeno planino kamor vodi ozka stezica nad strmim gozdnatem pobočjem. Snega ni veliko, a vztrajamo ob in na stezici. Previdno prečimo strmino toda nato pride neizogibno. Snega ni in potrebno je sestopiti s smuči in prehoditi nekaj metrov, da lahko nadaljujemo ponovno na smučeh in se povzpnemo mimo podrtije lovske koče in višje mimo novejšega stanu preko še lepo zasnežene poljane in skozi gozd na vrh Spodnjih Brd s čudovitimi razgledi od Viševnika do Okrogleža, Klečice, Karavank in pokljuških gozdov s planino Zajavornik.
Pod nami hodi nekaj pohodnikov in z vrha se spustimo v dolinico ter pričnemo dolg vzpon med redkimi smrekami in macesni, kjer nam ponagaja veter, ki nas hladi, a ko preneha pihati, nam je hitro pretoplo. V njegovi spremljavi premagujemo strmino in z menjavo smeri dosežemo vrh pobočja, od koder vidimo pred seboj vršnje pobočje našega cilja. Odpre pa se tudi pogled na bližnji vrh Brd in za njim gore nad dolino Krme.
Lepo je in fotografija sledi fotografiji, da nato le naredimo še zadnji vzpon in pridemo na 1965 m visoki vrh Okrogleža, kjer sledi daljši počitek in okrepčilo iz nahrbtnikov. Prijetno je na vrhu ki ga na svoji poti na Debelo peč obiščejo pohodniki, ki pa ni tako prijazna do smučarjev. Velik del pobočja je brez snega, kar smo videli že z Zajavornika in zato na Okrogležu zaključimo naš vzpon. Na nebu je že veliko koprene in veter nosi oblake, ki občasno zakrijejo Triglav in Rjavino in prete priti preko Krme do našega vrha.
Čas je za odhod. Pripravimo vse potrebno za smučanje in odrinemo. Z vrha smučamo po rahlo odjenjanem snegu in uživamo v zavojih. Vzhodno pobočje je pomrzjeno, južno in zahodno pa ravno prav odjenjano in tako smučamo v naše zadovoljstvo na Spodnja Brda, kjer se prijatelja povzpneta na vrh, sam pa prečim in obidem zahodno pobočje, da nato skupaj smučamo po južnem pobočju do stanu in mimo podrtije naravnost v strm gozd isšoč primerno strmino in prehode. Z nekaj iznadljivosti in orientacije prismučamo na pot z Medvedove konte, nadaljujemo prečenje in spust po zelo skromni snežni odeji izogibajoč se kamnitim minam skozi gozd ter prismučamo do stičišča poti z Lipance in od Rup. Prehitimo nekaj pohodnikov in smučamo v smeri Zajavornika.
Kljub le rahlem naklonu je smučanje po pomrzjenem snegu na poti hitro in kot bi trenil smo na planini, nad katero prevladuje sivo nebo in kjer je še vedno veliko tekačev in pohodnikov. Prijatelja gresta preko planine na smučeh, jaz pa s smučmi v rokah stopam za skupino pohodnikov. Prečimo planino, se povzpnemo na greben Lipanšči hriba in odsmučamo navzdol na peš pot. Po poledeneli gazi gre smučanje hitro čeprav je potrebno kar nekaj odrivov s palicami in tako prispemo do ceste.
Le še nekaj korakov na smučeh naredimo in nato sestopimo in prestopimo cesto, da odložimo smučarsko opremo v avtomobil na polnem parkirišču. Po prehojenih in presmučanih skoraj enaindvajset kilometrih s sedemstošestdesetih metrih vzpona smo po slabih petih urah in pol zaključili turnosmučarski pohod in do naslednjič kličemo Pokljuki: Na svidenje!