Maruša Jelenc: Po dolgem pričakovanju potovanja, zbiranju in urejanju smučarske opreme ter vseh ostalih pripravah smo ga le dočakali,
... 5. april, dan odhoda na Lofote, otočje na severu Norveške, na robu arktičnega kroga. V času našega bivanja se je dan pričel delati okoli pol 5. ure zjutraj, stemnilo pa se je malo pred 22. uro zvečer, tako da kakih večjih težav s prilagajanjem na okolje nismo imeli.
Po začetnem šoku zaradi nižjih temperatur na Švedskem, kjer smo pristali, je sledil prevzem dveh avtomobilov, vseeno pa smo ostali brez naročenih kovčkov za smuči na avtih. In tako se je osem odraslih, z vso prtljago in smučmi, čemur se je takoj pridružilo še nekaj ogromnih nakupovalnih vreč hrane, odpeljalo na pet ur trajajočo pot po ovinkasti cesti iz Švedske na Lofote. Že takoj smo imeli priložnost preizkusiti ježevke, saj je bila cesta na Švedskem zasnežena. Med vožnjo po Lofotih do Svolvaerja, kraja, v katerem smo bivali, so se nam odpirali nam povsem neobičajni razgledi – številni, v obalo ostro zarezani fjordi, iz morja pa dvigajoče se strme, granitne, sveže pobeljene stene , ki nosijo neskončno grap in flank, polnih žametne nedotaknjene beline, ki je kar klicala po smučanju. Prvi vtis enkraten, vreme in razmere naslednje dni pa še bolj.
Prve tri dni smo imeli prave presežke od vremena in razmer, bilo je že skoraj kičasto. Sama šajba in sam pršič na deviško belih, nedotaknjenih flankah.Tako smo prvi dan osvojili našo najvišjo destinacijo – 1085 metrov visok Geitgaljetind. Lojz, Pribo in jaz smo šli iz sedla na vrh peš, Rok, Blaž, Gašper in Jože pa so tudi z vrha suvereno odsmučali. Na vrhu smo bili nagrajeni z enkratno panoramo. Do koder seže pogled, beli vrhovi in zaviti fjordi, prav na vse strani, močni kontrasti med snežnobelimi flankami in temnomodrim nebom in morjem, ob vsem tem pa še svež, oster zrak z občasnim pridihom morja in občutek neskončnosti, svobode in notranje radosti ob tem prečudovitem razgledu.
Odsmučali smo na drugo stran, do Teepee-ja in nato peš ob obali v Lillandsdalen, kjer nas je čakala Petra z avti. Smuka je bila ... ni besed, svilen puhec, skozi katerega ne samo drsiš, ampak enostavno lebdiš in vriskaš in občutiš to svobodo na vsakem zavoju. Vsak v svojem slogu, eni bolj počasi, drugi old school, spet tretji pa F-16 style, vsi pa z užitkom in usti do ušes. Najbolj fascinantno ta dan pa je bilo, da smo se prismučali direktno na plažo, ali kot piše v vodničku: »... You could literally ski straight into the ocean ...«. Ko po snegu privijugaš na plažo, en meter pred seboj pa vidiš že morje, med kamni školjkice in rakove klešče, v nos pa udari pravi vonj morja in rib ... takrat ti ni nič več jasno. Je pa več kot fenomenalno doživetje, sploh pa taki turi, kot smo jo imeli ta dan.
Tudi drugi dan čista šajba, ob kateri je težko ostati ravnodušen, poleg tega pa tudi zelo prijazne temperature in brezveterje. Še sploh po tem, ko smo ponoči imeli čast in priložnost videti polarni sij – auroro borealis. Kristalno zelena, žareča, migetajoča svetloba kot svilnat pajčolan čez nebo, je dih jemajoč prizor, ob kateri ostaneš brez besed in odprtih ust in vsi medmeti v smislu »oh« in »uau«, ki jih uspeš izustiti, niti približno ne opišejo veličastnosti trenutka. Seveda je za to doživetje zaslužna Petra, ki nas je ob pol treh zjutraj vrgla pokonci in nagnala na balkon gledat to čudo.
Na drugo turo smo štartali smo preko zaledenelega jezera (debelina ledu je 20-30 cm) Ternvassdalen na Hellskardtindan (595 m). Do sedla smo šli s smučmi, le zadnji del in pristop s sedla na vrh pa peš. F-16 (beri Blaž) se ni mogel upreti čarom grape na levi in je posoliral eno direktno na vrh, na dol pa prižgal vse motorje in uspel pristati dol pri jezeru. Smuka iz sedla je bila zopet za vse prste obliznit, čista uživancija v vsakem zavoju, nedotaknjen puhec za vriskat. In spet je vsak potegnil svojo špuro do podna. Potem prehod na drugo stran grebena. Na poti proti Rundfjelletu je naš guide Rok opazil zelo mikavne flanke na levi in usmerili smo se po grabnu levo na Hellskarnuten (643 m). Na poti do sedla smo na sončku naredili pavzo, nato pa naprej. Na povsem deviško belo pobočje smo se najprej podpisali s cikcak špuro gor, nato pa vsak s svojimi vijugami na dol. Že sam pogled na tako flanko je osupljiv, če pa človek ve, da ga čaka še smuka navzdol, pa dobi kar metuljčke v trebuhu. Razgledi pa so ... ponovno ne najdem besede, ki bi opisala vse, kar človek občuti ob prihodu na greben in razgledu, ki se mu odpre. Sveže pobeljene, nedotaknjene strmine, vmes fjordi z morsko gladino, na kateri se igrivo odbijajo sončni žarki, nad vsem tem pa deep blue sky. Okoli vrhov krožijo veličastni orli z ogromnimi krili in varujejo to malo oazo lepot. Enostavno prizor, ki te navda z neopisljivim občutkom svobode, neskončnosti, izpolnjenosti in čiste sreče. Kdor ga je občutil, ve, o čem govorim.
Smučanje je bilo zopet v presežkih in ponovno smo imeli usta do ušes. Ob toliko pršiča po nepodpisanih flankah v soncu se nam je samo še smejalo. Petra nas je pobrala ob cesti in nam priredila pravo popoldansko čajanko na obali samotnega skalnatega zaliva ob Laukviku. Mimo številnih stojal za sušenje polenovk in v »duhu« vonja rib smo prišli na obalo, kjer smo v prijetnem popoldanskem soncu uživali v kavi in palačinkah ter preko morja opazovali tri mušketirje, tri špičaste vrhove, katere smo določili za naš cilj naslednji dan.
Tretji dan smo iz Sydalena štartali na sedlo ob vrhu Kroktinden, na katerega smo prišli po prečenju strmega pobočja, F-16 pa nam je klesal stopinje. Od tam smo odsmučali dol do zaledenelega in zasneženega jezera Kroktindvatnet. Ta dan je bilo precej bolj mrzlo, ves čas je tudi pihal veter in razmere so bile dokaj polarne. Je bilo pa še vedno čisto sončno vreme. Po malici nad jezerom smo se, v zavetrju vetrovk, kapuc in očal, začeli vzpenjati proti naslednjemu sedlu. Kristalčki so se bleščali v soncu na strmem pobočju, okoli nas pa je veter nosil cele zavese suhega snega, kar je vzponu dajalo poseben čar, še bolj, ker smo, tako kot na večini tur, bili edini obiskovalci. Skoraj smo že prišli na sedlo, ko nas je zamikala še flanka pod nami. Brez obotavljanja smo pospravili zveste kužke v nahrbtnike in se vsi, razen Pribota, ki je prevzel vlogo fotoreporterja in F-16, ki je mimogrede skočil še na vrh in potem za nami dol, odpeljali po še eni krasni flanki do jezera Langvatnet. Jezero leži med vrhovi v nekakšnem amfiteatru. Zaradi močnega vetra so bile nad vsemi grebeni naokoli cele snežne zavese, skozi pa so svetili žarki sonca in nam zopet pričarali še en drugačen, a zopet fascinanten ambient. Od tu je sledil še tretji vzpon ta dan, na sedlo med Kroktinden in Blatinden. Od tam je čez strm začetni del sledil smuk po dolini Kroktinddalen nazaj do avtov. Petra je zopet poskrbela za enkraten zaključek dneva, chill out v samotnem zalivu na peščeni plaži. Morje, mivka, penjenje valov, svetilnik na skalah in vreščeči galebi , ob vsem tem pa še dišeča kava in prigrizek na popoldanskem soncu po super turi je bilo več, kot smo si lahko za ta dan želeli.
Jutri dalje ...>