Polet, dosjeji x - Sandi Sitar: Kaj je v zlati knjigi o športu, ki je izšla leta 1910, pisalo o smučanju.
Pred sto leti pogledi na športne vrednosti smučanje niso bili veliko drugačni od sedanjih: gre za dejavnost, ki nam razširi bela obzorja, okrepi zdravje, ojekleni značaj ter nas poveže z naravo in drugimi ljudmi. Tako ie mogoče prebrati v Zlati knjigi o športu, ki je izšla leta 1910 pri založbi Spemann v Berlinu in Stuttgartu, v zbirki, s katero je z nemškemu narodu pripisano natančnostjo podobno kakor šport predstavila tudi druga področja, ki koristijo ljudem in jim polepšajo življenje: glasbo, likovno umetnost, leposlovje, šege in navade, dobro zdravje in urejen dom.
Na tem mestu nas, času primerno, posebej zanima smučanje. Knjiga, ki ima skoraj 900 strani, obravnava zimske športe na 90 straneh, torej na desetini obsega. Smučanju in sankanju posveča po dve petini tega poglavja, drsanju petino. Zanimiva je celovita primerjava. Šteto po straneh, zavzemajo največ prostora športne igre (od pola in iger z žogo do teka), na drugem mestu je lov (101 stran, skupaj z ribištvom celo 140 strani). Sledijo konjeniški športi (100), nato vodni športi (101), alpinizem (74), telovadbi, atletiki in sabljanju odmerjajo 24 strani, tehničnim disciplinam kolesarstvu, avtomoto športu in letalstvu 32 (10, 10, 12), na preostalih straneh pa so zapisi o športni fotografiji, higieni, prvi pomoči pri poškodbah in različne koristne informacije. Struktura takšnega priročnika bi bila dandanes nedvomno precej drugačna, a pred sto leti se je marsikatera športna disciplina šele uveljavljala ali pa je niso niti poznali.
Kako so pred sto leti sploh definirali šport? – Kot skupino dejavnosti, ki spremljajo človeka zunaj njegovih poklicnih dejavnosti (profesionalnih športnikov in športnih delavcev je bilo tedaj zanemarljivo malo) in zahtevajo od tistega, ki jih goji: napor, moč in spretnost. Bližji sedanjemu pojmovanju in celo presenetljivo moderen je naslednji pogled: Šport je spontan odziv na škodljive učinke moderne civilizacije!
Častitljiva zgodovina smučanja
Kot opis drugih športnih panog začenjajo avtorji obravnavane knjige tudi poglavje o smučanju z zgodovinskim uvodom. Smučanje naj bi bilo, tako kot sankanje, najverjetneje izum mongolskih ljudstev iz srednjega dela severne Azije, kjer so ga poznali že v prazgodovini in odkoder se je razširil v Skandinavijo in po svetu. V prvih desetletjih po našem štetju je bilo smučanje na evropskem severu bolj kot šport – viteška umetnost. Nato se je širilo predvsem zaradi praktične uporabnosti: omogočalo je gibanje v zimskih razmerah. Šele veliko pozneje se je uveljavilo kot šport. V tej knjigi preberemo, da je o razvoju smučanja od Kolumbovega odkritja Amerike pa do konca 19. stoletja le malo znanega, kar pa ob sedanjem stanju raziskanosti začetkov smučanja nikakor ne drži več.
Danes bi v še tako kratki zgodovini zapisali, da so se smuči najverjetneje razvile iz krpelj in da so se smučali, kot je to s kamenodobnih poslikav vidno, že pred več kot 10.000 leti. Na prelomu med srednjim in novim vekom so bile smuči tako poznane, da jih je Leonardo da Vinci prilagodil tudi za hojo po vodi. Enega najstarejših ilustriranih zapisov o smučeh in smučanju je prispeval slovenski plemič in potujoči cesarski diplomat Žiga Herberstein v knjigi Moskovski zapiski, ki je prvič izšla leta 1549 in nato še v številnih prevodih in ponatisih, v slovenščini pa prvič šele leta 1959. Topograf Janez Vajkard Valvasor je v Slavi vojvodine Kranjske, ki je prvič izšla leta 1689, opisal tri vrste smučanja: spust, vijuganje in skoke čez ovire, v katerih že lahko vidimo zametke bodočih športnih disciplin; smuka, slaloma in smučarskih skokov.
Vračamo se k Zlati knjigi, ki navaja, da se je smučarski šport začel po zaslugi majhne, a zagnane skupine športnikov v Kristianiji (sedaj Oslo), med prvimi pa so jim sledili smučarji tekači okoli Telemarka. Že v naslednjih desetletjih je postalo smučanje norveški ljudski šport številka 1. Vse številnejša lokalna društva so ga vse bolj načrtno gojila in razvijala, kmalu nato nastala Deželna zveza pa je postavila temelje za tekmovalni smučarski šport.
Še pred koncem 19. stoletja je sledila vrsta poskusov, da bi norveški zgled prenesli v druge dežele. Zlasti dejavne so bile pri tem alpske dežele južna Nemčija, Švica in Avstrija (z našimi kraji vred). Sicer visoko razvite Anglija, Francija in severna Italija so na tem področju nekoliko zaostajale. Pospeševalno pa so delovali različni popularni dogodki, med katerimi je bilo leta 1888 najbolj spodbudno Nansenovo prečenje Grenlandije na smučeh. To je zlasti med mladino sprožilo množično gibanje za smučanje, ki se je hitro širilo in kmalu postalo najbolj priljubljena zimska disciplina. Spontanemu dogajanju so sledila organizirana prizadevanja: Nemčija in Avstrija sta ustanovili Srednjeevropsko smučarsko zvezo, na tekmah se jima je pogosto pridružila tudi Švica. Najprej pretežno moški smučarski šport je pridobival tudi članice.
Kaj ponuja in kaj zahteva smučanje
Kot pričakovano, je hitro naraščajoče članstvo najbolj navduševal fenomen povečane gibljivosti v sicer omejenih zimskih razmerah. Na ravnem je smučar s 5 do 7 km na uro hitrejši od pešakov. Pri hoji navkreber zmore vzpon okoli 200 do 300 m na uro. Pri spustu, ki je smučarjev največji užitek, dosegajo smučarji hitrost 80 km na uro in več. Skoki – na tedaj v ta namen običajnih strminah z nagnjenostjo okoli 30 ločnih stopinj – pa so dolgi okoli 40 m. Smučanje razvija športnike tako v fizičnem kot v estetskem pogledu. Smučarja prepoznamo po razvitih mišicah rok, prsnega predela in trebuha (nenavadno, da knjiga ne omenja nožnih mišic). Narava, ki do smučarja ni vedno prizanesljiva (mraz, sneženje, veter itn.), ga utrjuje. Smučar razvija psihofizične sposobnosti in lastnosti (psihična vzdržljivost, čut za odgovornost). To velja še zlasti za šolsko mladino, ki prebiva med smučanjem v preprostih razmerah (koče), to pa je še kako pomembno predvsem za fizičnih naporov in bivanja v naravi nevajeno mestno mladež.Opis smučarske opreme začenja stoletna knjiga z za naš čas nenavadno pripombo, da je ta v primerjavi z drugimi športi poceni ali pa jo je lahko izdelati. Smuči so bile tedaj od kraja do kraja različnih oblik, v športni uporabi pa so uporabljali skoraj izključno smuči telemark ali po njih narejene izvedenke. To je veljalo predvsem za leseni del smuči (za dilce), medtem ko je bila za takratne vezi značilna velika pestrost, saj se je na tem področju preskušalo veliko izumiteljev. Preseneča pa, da so bile smuči že pred sto leti spodaj ravne in opremljene z žlebom za smerno stabilnost, zgoraj pa tudi ravne ali izbokle. Na sprednji petini se je od 220 do 240 cm ali tudi daljša smučka (tudi do 400 cm?!) dvignila v bolj kot danes zaostrene konice, ki so bile dvignjene od tal za okoli 20 cm. Na pogled od zgoraj je bila smučka na sredini ožja kot spredaj in zadaj, gledano od strani pa je bila izdelana v loku z največjo višino 2,5 do 3,5 cm. Drsna ploskev je bila impregnirana in premazana z mažami skrivnostnega sestava, kovinske robnike (kante) so včasih dodajali tudi na zgornjih robovih. Vezi so bile iz kovinskih delov in iz usnjenih jermenov ali iz platnenih trakov. Uporabljali so skoraj izključno samo eno palico, zgoraj z zanko in spodaj s krpljami in jekleno konico.Za obleko je zapisano, da je bila različna, odvisno od namena in predvsem od debeline smučarjeve denarnice (za nekaj deset ali tudi več sto takratnih mark). Zlasti ženska smučarska oblačila so bila večkrat bolj primerna za modno revijo kakor za šport, v navadi je bila kombinacija hlač in krila, zgoraj pa jopica. Priročniki so bili glede obleke polni nasvetov, da mora biti praktična, topla, ne pretežka, po možnosti elegantna in tako gladka, da jo je mogoče po padcu hitro očistiti snega. Poudarjali so pomembnost kratkih pletenih nogavic, vključno z rezervnimi, pa rokavic in kap. Čevlji naj ne bi tiščali, omogočali naj bi obuvanje raje dveh parov nogavic kakor enega, predvsem pa naj bi ohranjali suho nogo. Takratnega smučarja si je bilo na daljših turah ali v hribih težko predstavljati brez nahrbtnika, v katerem je bila poleg rezervnih oblačil hrana, ki naj bi bila zadostna in ne preveč dietna, tako da bi vsebovala tudi čokolado in sladice. Priporočljivo je bilo imeti s seboj nekaj orodja za popravilo smuči, sklopljiv nož, svetilko, kompas, zemljevid in komplet prve pomoči.
Kako postanem dober smučar?
Priročniki, še posebno nemški, so poskušali posredovati osnovno smučarsko znanje zelo sistematično in zato v več lekcijah. Prva je bila vselej o stoji na smučeh, s katero so se začele tudi vaje v ravnotežju.
V začetku je bila pri tem pomembna palica, ki jo je izurjen smučar veliko redkeje uporabljal kakor začetnik. Naslednja veščina je bila zasuk za 180 stopinj, ki se ni razlikoval od sedanjega načina. Za hojo po ravnini so smučarju svetovali dolge drsne korake, smuči pa naj začne pri prehodu v tek dvigati od snega. Tako tudi pri hoji v strmino, ki naj bi jo z naraščajočo strmino obvladoval v cikcaku ali pa stopničasto. Po doseženi višini je sledil spust, najbolj prijetni del smučanja. Začetnik naj bi izbiral manj strme terene brez ovir, nato pa bi, skladno s pridobljeno veščino, stopnjeval zahtevnost. Svetovali so vzporedno držo smuči, z naraščajočo hitrostjo nekoliko bolj vsaksebi, ena noga naprej, teža naprej, hrbet pa naj ne bi bil zgrbljen, ampak kljub nagnjenosti naprej – zravnan. Vsaka neučakanost in pretiravanje bi vodila do padcev, lahko tudi zelo trdnih, in do poškodb. Pasti pa je treba znati. Pogosto se je mogoče rešiti iz izgube stabilnosti s spretnim manevrom, če ne gre drugače, pa je najbolje pasti na bok, ne nazaj in še najmanj naprej. Preden vstanemo iz snega, se je treba prepričati, ali se nismo poškodovali, nato postavimo smučke vzporedno in nekoliko v breg, da se ne bi prehitro odpeljali in znova padli.V nadaljevanju so smučarja učili drsalnega koraka, plužnega zavijanja in zaviranja, tudi s palico, na katero sedemo, zavijanja s prenosom teže z noge na nogo in močnim zasukom telesa ter s prestopanjem in preskakovanjem. Najbolj veščim nista bila tuja niti telemark in kristjanja. Posebne smučarske veščine so bile skoki na smučeh, smučanje z vetrom, ki so ga lovili v jadro, in konjska vleka. V teh disciplinah so pred sto leti že tudi tekmovali.
O višinskih smučarjih
Zlata knjiga športa končuje poglavje o smučanju z višinskim smučanjem. V gorah mora biti oprema lažja in skrbneje izbrana, zaradi okretnosti so priporočljive krajše smuči, opozarjali so na potrebo po dobri telesni pripravljenosti in obisk gora šele potem, ko se osvojijo osnovne veščine med smučanjem v dolini. Poudarek je spet na varnosti; prevelike bravure je treba omejiti oziroma opustiti. Dovolj nevarnosti preži že iz gorskega okolja: nizke temperature, spremenljivo vreme, megla, plazovi itn. Kot povzetek sledi vprašanje, kaj je višinski smučar: bolj planinec s smučkami ali smučar, ki se je znašel v gorah? Odgovor: visokogorsko smučanje je bolj stvar alpinistov s smučmi kakor pa gora nevajenih smučarjev.