NeDelo - Dejan Ogrinec: V dveh dneh potikanja čez Nockberge nisva srečala žive duše! - Pohodno smučanje
»Backcountry skiing« (angleško), »raid a ski« (francosko), »Landlaufen« (nemško), v različnih jezikih pomeni nekaj, kar se težko prevede v eno samo slovensko besedo, saj to ni samo beseda. Je še nekaj drugega. Pomeni filozofijo, ki zaobjema veliko več, kot zmore razložiti ena sama beseda, ki ji še zimsko okolje prida svoje. In tišina. Sneg. Veter. Samota ...
Pohodno smučanje bi bilo torej najboljši izraz, ki nekaj pove o tem drugačnem gibanju na smučeh. Nekateri želijo pri nas to preimenovati v snežkanje, češ da je nekoč ta izraz že našel svoj dom na naših tleh, a bojim se, da je bila to samo napaka pri prevajanju. Kaj je sploh pohodno smučanje?
Pohodni tek na smučeh je nekakšna zimska različica poletnega trekinga. Ta športna zvrst ima sicer korenine v Skandinaviji, saj tam ne ločijo smučanja na alpsko in nordijsko, ampak je vse pač samo – smučanje. Zraven pa spada tudi bivanje, kampiranje in preživetje v sicer kruti zimski naravi, še posebno ko se odpravimo kam na sever, kjer se ture včasih merijo v tednih (ali mesecih) in več sto kilometrih. Šotor, spalna vreča, bencinski kuhalnik, lahka posušena hrana, posebne vlečne sani so v takem nepogrešljiva oprema.
Osnovna oprema
Smuči so težje, čvrstejše in širše od tekaških, z aluminijastimi ali kovinskimi robniki. Spodaj so lahko ali gladke ali narezane v ribjo kost. Širina od 55 do 60 milimetrov daje boljšo oporo pri gaženju v globokem snegu, kovinski robniki omogočajo zaviranje in zavijanje, ribja kost pomaga pri vzpenjanju po zmernih pobočjih. Najnovejši modeli imajo celo posebno zarezo za pse. Ne mislim na živali, ampak na posebne trakove, ki se pripnejo pod smuči, da nam gre na strmih klancih bolje. Dolžina smuči se spreminja glede na težo nahrbtnika. V splošnem pa naj bi za 15 do 25 cm presegala telesno višino. Daljša smučka lepše drsi v globokem snegu, krajša pa bolje zavija.
Čevlji so usnjeni, nižji, dovolj lahki in dodatno podloženi. In zanimivo, usnje je še vedno edini material, ki prenese nenehno prepogibanje in ohrani čvrstost, ne glede na temperaturo. Podplati naj bodo gumijasti (vibram), da lahko z njimi tudi hodimo. Poznamo dva tipa okovja. Prvi je »stari«, 75 mm (da, tisti s tremi majhnimi palčkami), ter novejši – NNN BC. Po 75 mm se izplača poseči, če nameravamo tudi smučati, po NNN BC pa, če gremo na večdnevne daljše pohode. Prednost prvega okovja je v preprostosti in boljšem občutku za ravnotežje, drugega v manjšem uporu, ko drsamo skozi skorjasti sneg.
Nockberge, ena od mnogih zgodb
Zgodilo se je januarja, po tistem posebnem času žuranja in proslavljanja novega leta. V dolini suho in milo, više pa precej snega. Pravega. Zimskega. Prepihanega in zbitega na grebenih, mehko puhastega v dolinah. Kje? Pogorje Nockberge, Avstrija. Hribi v gorski skupini Nockberge. Sam jim ljubkovalno pravim Nocki. Oblo pogorje, brez gostega rastja, poraslega le z bori, cemprini. Grebeni odprti, goli, le tu in tam iz njih štrlijo kakšni manjši temno rjavi granitni bloki. Ti v sebi skrivajo bele kristale kamene strele, ki je zaščitena (pred nabiranjem) in posebnost tega pogorja. Hribovje je povsod poraslo s travo. To pomeni, da že manjša debelina snega omogoča smučem brezskrbno drsenje. Vse opisano je kar nekam prelepo, da bi bilo lahko res, kajne? Zlasti če se ozremo na trenutno zelenilo okoli sebe.
Pa je bilo res. Prelepo. Neverjetno. Kljub dvomom. Morda kot nagrada za vse dni, preživete na snegu, in prehojene (predrsane) kilometre, ki jih imam za seboj na pohodnih smučeh. Pogosto ni bilo tako prijetno. Ko se je sneg usipaval izpod neba ali mraz pokal v vejevnatih gozdovih; da ne govorim o dežju, ki se je tudi že zlival name, medtem ko sem korakal po Pokljuki in pod Viševnikom rezal samotne sledi.
Spanje v topli koči
Kljub temu da je veter ves dan ostro bril okoli ušes, da me je ves čas zeblo, da sva morala zaradi napake kartografa (napačno ime) za dve uri korakati v napačno smer in da sva gazila do kolen po globoko zasneženi soteski, kjer so me zavedli sledovi krpljarjev, sva po osmih efektivnih urah (torej plus kratki počitki vmes) končala v topli, suhi in prijetni gorski koči Neue Bonner Hutte. Že v temi. Tako ni dvoma, da je bil epski dan. S precej snega. Sicer zimsko zbitega na grebenu (in spihanega) in na debelo naloženega niže po planotah in dolinah. Na grebenih je letelo, na ravninah pa zaviralo ali se celo podiralo. Jasno. Pogorje Nockberge je znano kot izredno vetroven kraj, na meji med Alpami in vzhodnimi ravninami. In ta veter močno zbije sneg skupaj ali pa ga odpihne z grebenov na nižje predele, kjer obleži lahkoten in nepredelan še dolgo.
V nasprotju s podobnimi turami, na katerih včasih prenočim tudi v šotoru, sem si tokrat privoščil spanje v topli koči. Ne samo da je dosti bolj prijetno, tudi ni tako drago. Gre za planinske koče, kjer vam z izkaznico PZS priznajo celo nekaj popusta.
Južna Skandinavija?
Ampak najina tura je le delček vsega, kar ponuja narodni park in pogorje Nockberge za pohodno smučanje. Pot naju je vodila iz kraja Innerkrems (sicer smučišče) čez grebene in planote Hochfeld do vrha Aineck (2210 metrov), vse do kraja Katschberg (prav tako smučišče). Lahko pa bi se lotila tudi drugače. Tudi v recimo štirih dneh bi šlo prav zlahka. Potepanje od jugozahoda, iz kraja Bad Kleinkirchheim, vse do doline reke Mure bi bilo pravi izziv.
Še zanimiv podatek: v obeh omenjenih dneh nisva srečala nikogar. Ponavljam: nikogar! Ni pa vedno tako, da se ne bi narobe razumeli ...
Pohodne ture po Evropi
V Franciji je kar nekaj območij, ki slovijo kot najboljše evropske destinacije za tovrstne pohode. Francoski Juri pravijo kar mala Skandinavija. To pogorje se razteza zahodno nad jezeroma Lac Leman (ob njem leži mesto Ženeva) in Lac de Neuchâtel ter vzhodno od kraja Besançon. Tam leži sneg do začetka aprila, prvi pa pade navadno že konec novembra. Vsi turistični objekti in gostilne po tistih vaseh so usmerjeni v ponudbo prenočišč in hrane za smučarske pohodnike ali tekače, gozdovi pa so prepredeni s posebnimi markacijami, da se nihče ne izgubi. Poznan je organizirani dvotedenski pohod na smučeh TransJura, ki ga pa lahko brez kakršnih koli težav opravimo tudi sami.
Zelo poseben in geografsko drugačen predel, ki tudi neverjetno spominja na Norveško, je pogorje La Montagne de Lure. Gre za greben v Provansi, vzhodno od kraja Sisteron, v katerega se zaletavajo silno močni vetrovi. Ali pa unikatna in (najbolj) samotna pokrajina Francije, Centralni masiv (osrednja Francija), greben La Margeride in pogorje Mont Lozere. Obe gorovji sta dolgi približno 150 kilometrov, prečenje na smučeh traja do sedem dni.
Sicer pa, kot rečeno, je prava domovina tega športa Skandinavija. Vendar ne toliko Finska, z dolgimi in urejenimi tekaškimi smučinami, ali že malce bolj geografsko s hribovji napeta Švedska, ampak recimo znana transverzala po osrednjem Norveškem, ki se vleče iz pokrajine Setesdal, prek planote Hardangervidda, Finsefjella, gorovja Jotunheimen in naprej, navzgor. Tam so omenjene smuči daleč najboljši odgovor, ne sicer ravno poceni koče pa dajejo dovolj udobja, da se lahko na to pot odpravimo tudi za mesec dni (z dovolj zajetnim bančnim računom, seveda).
Ni dvoma, da je bil
epski dan. S precej snega.
Ko pride večer in se temperature spustijo pod –10 stopinj Celzija, je toplota v koči vedno dobrodošla. Seveda, če je v bližini. Drugače se pogosto prespi v šotoru, kljub polarnim razmeram.
Klasično »three-pin« okovje, po »naše« nordijski standard 75 mm, in ustrezen smučarski pohodni čevelj. Prosta peta, majhna teža in široka uporabnost so odlike te pri nas malce spregledane opreme.
Dejan Ogrinec, besedilo in fotografiji