Akademski AO - Matevž Artač: Štart s parkirišča smučišča in nato po mulatjeri na bele razgibane širjave pod Lopo in Hudim vršičem.
Nekako me povleče do pod Hudega vršiča na katerega se povzpnem po delno vidnih stopinjah na vrh.
Vreme je tako-tako, odsmučam po najbolj smisleni liniji nazaj na belo polje, relativno strmo in zgodnji uri tudi primerno trdo.
S smučmi se dvignem do sedlca vzhodno od Lope od koder se nato peš odpravim na vrh. Optimistično nesem seboj smuči, a mi je kmalu postalo jasno, da tu nima smisla smučat, precej strmo in bolj čuden sneg. Na vrhu Lope so ogromne opasti, kaj takega sam še nisem videl (na sliki niti ne izgleda), tako da nekih pogledov na italjankso stran ni bilo, sicer pa na naši nič ne manjka.
 |
 |
Ko takole gledaš, ura pa je še zgodnja, se hitro najde še kak nov cilj, jaz sem ga našel v Prestreljniku, če bo le zdržalo vreme. Z omenjenega sedlca pod Lopo si ne moreš kaj, da ne bi povijugal in izkoristil belega polja, šele nato pa se dvignil proti zgornji postaji nihajke in dalje proti Prestreljniku, vreme pa je bilo vedno boljše.
Med hojo na Prestreljnik je zanimiv pogled na postajo sedežnice na italjasnki strani, ki je ... vse skupaj zgleda malo zamaknjeno. Na Prestreljniku še lepi razgledi v vse smeri, še posebej na zeleno "življenja polno" bovško dolino. Sledil je še spust s Prestreljnika preko smučišča, s tisto nebodisijotreba vzpetinico pred kočo Gilberti.
Smuka po smučišči je bila prava pomladna čofta v pozitivnem pomenu besede. Snega je pa na teh koncih še kar v izobilju.