NeDelo, Potepanja - Grega Kališnik, Bližnja srečanja: so turni smučarji na urejenih poljanah ozdravljiv ognojek?
Svoboda je nedvomno za to na svetu, da si jo omejujemo. Odmerke prilagajamo realnosti. Tako je najsvobodnejše, malone filozofično podkrepljeno gibanje na dilcah, turno smučanje, dobilo pastorka, rekreacijsko gonjenje po urejenih progah.
Saj veš, dragi bralec, kako se je tvoj prednik po drevesih obešal, da lahko ti na trdnih tleh in dveh nogah živiš. Morda ti je znano tudi, kako so alpinisti, to pa niso predljudje, ampak nadljudje, sprva naskakovali le velikanske stene in so tisti, ki so si drznili spustiti do športnoplezalnih izzivov, veljali za pusije, zdaj pa osvajalci Everesta trenirajo na umetnih oprimkih, v dvoranski zatohlosti, groza, sem na svoje oči videl. Zgodovina je polna izkrivljanja, menda tudi turno smučanje ni več samo način gibanja v gorah pozimi in, bognedaj, spomladi, če je sneg, ampak, mi namigne prišepetovalec, lahko pomeni tudi, da na smučeh pač opraviš turo – celo na urejeni podlagi, imenovani smučišče. Nima vsakdo petkrat na teden 24 ur časa za svobodnjaštvo, ampak se po osemurnem šihtu želi le kanček ali precej spojati. Na turnih smučeh. Na dosegu polurne vožnje. Malo sem pristranski, v mislih imam Gorenjce. Ne nazadnje nismo vsi alpinisti, vešči visokogorskih ugank.
A čeprav se je na smučeh verjetno prej pomikalo podobno turjenju, kakor se je vijugalo v slogu Žana Kloda Kilija ali Tine Mazetove, so novodobni turni smučarji menda ognojek smučarskih veščin. Odkar je postalo rekreacija in, se zgodi, hudo resna športna disciplina.
Ognojek? Praksa, zlasti forumarska, govori o sporih med turnimi smučarji in žičničarji. Verbalno vulgarnih, sem ter tja bojda fizičnih, o lovljenju s sekircami v rokah pa se verjetno le natolcuje. Najbolj dramatično je bilo zadnja leta menda na Krvavcu, Starem vrhu in Zelenici. Trčili so urejevalci smučišč in turniki, ki da so si na tuji zemlji malo preresno jemali pravico do svobode gibanja. Že vnaprej natipkajmo, da se problematika loči na delovni čas smučišč in čas, ko naprave spijo.
Joj, ljubljenčki!
Strašljivo dogodje, bližnja srečanja turnosmučarske in ratrakarske vrste, preverim. Na Krvavcu povedo, da zakon o varnosti na smučiščih dovoljuje vzpenjanje in sestopanje ob robu smučišča, če se turni smučar med obratovanjem smučišča tega drži, ni težav. Zunaj obratovanja zakon ne velja, torej, živela svoboda. Sicer pa imajo na Krvavcu menda še veliko večje probleme, kot so turni smučarji, že z motornosankaškimi divjaki da je vrag in pol. S Starega vrha se sliši, kako turnike opominjajo, naj se držijo roba smučišča, do njih nimajo negativnega odnosa, tudi zunaj časa obratovanja nikogar ne motijo, strnjeno, ne prepovedujejo turnega smučanja. V Kranjski Gori me pomirijo, da je ob robu smučišča turni vzpon načeloma dovoljen, a ker je takšnih smučarjev pri njih pičlo, se s tem pravzaprav ne ukvarjajo. Če bo kdaj pereče, se bodo pa ozrli proti problemu. Na Voglu turne smučarje opozarjajo, naj ob robu, če že, hodijo drug za drugim, jim svetujejo, jih po možnosti tudi potegnejo na vrh, do izhodišča divje ture, poskušajo biti fleksibilni, turni smučarji niso njihova preganjavica.
In Zelenica, turnosmučarski raj (z madežem), kjer je turnih uživačev več kot alpskih? Na (nad)tržiškem ponosu je zagatna predvsem nerazločljivost turnega in alpskega smučanja. Na spodnjem delu smučišča, do srednje postaje sedežnice, so turnim smučarjem uredili koridor. Nato se zaplete, zgornji del smučišča je velikokrat zaprt zaradi nevarnosti plazov z Begunjščice, tudi odprto bi bilo za turne smučarje prestrmo. Izhod vodi v desno, na položno, sila prijetno servisno pot. Ups, mimo opozorilne table o nevarnosti plazov. Vsak se sam odloči, ali bo tvegal. Breg, pod katerim gre cesta, predvsem namenjena ratrakom in oskrbi koče – mimogrede, ob trasiranju se je kresalo, klelo in obmetavalo z vseh strani –, se zdi prijazen, neplazovit. Pa je pred dvema letoma drseči sneg vzel deskarja, enega srečnika pa spustil zadnji hip. Težko zamolčim, kako sem pet dni pred tragedijo užival v prelepih razgledih in po servisni poti opravljal svojo tretjo (od petih) smučarsko turo v življenju, med spustom dve uri pozneje pa srečeval družine z otroki, ki so stopicljale proti koči. O smrti ni bilo duha. Tablo sem verjetno zaznal, a je ne upošteval. O čem so razmišljali starši petletnikov, težko ugibam. Edini legalni dostop do koče, ki je obnovljena, v njej se rojeva gorniški center, bi bil za turne smučarje vzpon na smučeh do srednje postaje, nato pa s sedežnico do vrha. Če kdo vidi takšnega bedaka, naj, prosim, sporoči. Z bedakom sem mislil razumnega človeka. So pa tržiški gorski reševalci spodaj na parkirišču postavili tester, preizkuševalnik za plazovne žolne, po zgledu Avstrijcev in Švicarjev, naprava je donirana, namenjena tistim, ki jo bodo ubrali po servisni nevarnici. In kajpak naprej, v pobočja Vrtače in drugih gora.
Turni smučarji so dejstvo. Pa saj se je nekoč tudi deskarje dojemalo kot nezemljane, ne nazadnje, to pripomnim sam, smo se na smučiščih suličarji morali navaditi celo karvingarjev. Pa sankači imajo svoje parcelice...
Ne vem, telefonski pogovori s smučiščarji so mi izrisali turne smučarje kot ljubljenčke urejenih smučišč. Če me je kdo vlekel za nos, njegova stvar. Resničnost je gotovo večji šov. Lahko bi bila prijetnejša. Recimo, na smučiščih bi, kakor je že ponekod v Avstriji (in na Zelenici?), turnim smučarjem lahko namenili špuro. Jo magari posebej okoličili, da ne bi motili navzdolnih pobezljancev. Recimo na najmanj obremenjeni progi. Toda, treba bi bilo premagati globoko zadrto misel o neodtujljivem zastonjkarstvu. Drugače, spodobilo bi se, da bi turni vzponar smučiščarjem nekaj odštel, ne vem, prispevek, parkirnino, cestnino, potnino. Kakor sem slišal s Krvavca, jih v nakup vozovnice ne morejo prisiliti. Pa saj en vzpon s smučmi ni enak(ovreden) desetim vožnjam z vlečnico. Je pa res, da bi najbolj zagrizeni, da bi se izognili parkirnini, lahko zadnjih nekaj kilometrov pešačili. Vse se zmore, če se noče.
Nočno šihtanje
Kaj pa ob snežišča tihoti, ponoči? Ena možnost je, da bi začeli proge teptati denimo dve, tri ure pozneje, v tem času pa bi v breg spustili čredo, no, jato turnikov, da se nasopihajo. Na Krvavcu je nočno turjenje posebno nevarno, ker so ratraki na jeklenicah, se je menda že nesreča zgodila, potem pa tožbe padajo, upravičene ali malo manj. Si predstavljate oglas slovenskega smučišča: Popoldne v petek, čas za turnosmučarski metek? Naprej, uro po ratrakiranju je površina putrasto mehka, in če vanjo zarežeš, jarek ponoči zamrzne in zjutraj pričaka alpinčka, ki je za zglancano progo posebej zgodaj vstal, dopust vzel pa še plačal skoraj 30 evrov. Če si bo v jarčku nogo polomil ali le nagravžno padel, se bo pritožil upravljavcu smučišča, ta bo nadrl ratrakista, ta se bo naslednjič spravil na morda nič krivega turnega smučarja in kolo nesreče je sklenjeno. Zdi se, da so podnevi zadevščine uredljive s pravili, napisanimi, ponoči pa bi lahko bolj zaživela etika, strpnost, tudi turnikov. Ne pa obkladanje, kdo je močnejši, manj pijan in podobno. Če ne bi šlo, pa 24-urna pravila, zakon.
Morda, recimo tam, kjer so v velikanski večini, je kdo pomislil, da so tudi turni smučarji samo ljudje? Dasi na pogled malo drugačni, prostih pet, pa vseeno imajo čute kot drugi, recimo, da jih (podnevi) premami vonj po kuhanem vinu ali čaju brez ruma, pa žeja po piru, pa klobasa bi jim fino sedla v želodec in so za vse to pripravljeni plačati. V koči, do katere mirno prisopihajo po svoji špuri. Kako bi se spustili, pa je njihova stvar.
Malo je treba, da bi se znebili ognojka: premakniti kole na smučiščih za meter in pol ali v glavah za milimeter in pol.
Grega Kališnik
Foto: Dejan Ogrinc