Pomlad prehiteva v gorskem svetu.
Na vožnji po avtocesti še enkrat preverimo spletne kamere in se odločimo za tradicionalno izhodišče ture na Rudnem polju. Prvi postanek naredimo v Gorjah, kjer prijatelj nadomesti pozabljeno hrano in za povrh nas razveseli s pustnimi krofi. Še nekaj vožnje in smo na Rudnem polju, kjer so se zbrali komunalci na svojih igrah in napolnili parkirne prostore.
Se je zima že poslovila, se sprašujemo, ko stopimo na moker sneg. Temperatura nad lediščem tako podnevi kot ponoči je ojužila snežno odejo v globino in kože na smučeh pričnejo vpijati vlago z vsakim korakom, ko se podamo v gozd. Sneg je poln vejic, mahu, iglic in med drevesi prevladuje sivina, ko se povzpnemo na belino snega na Krucmanovih kontah. Pasovi jasnine nad Debelem vrhom na rahlo oblačnem nebu poskrbijo za še boljšo voljo pri hoji po gozdni cesti med gozdovi Pokljuke, ko topla oblačila romajo v nahrbtnike. Kmalu cesto zamenja kolovoz in pot nas popelje pod pobočje Malega Selišnika, kjer se povzpnemo na višji nivo in na primernem mestu zapustimo pot ter se ob sledovih smučin predhodnikov podamo po mokrem snegu na strma pobočja z redkim drevjem iščoč najprimernejše prehode med kuclji in dolinicami, ki se vrste eni za drugim na pobočjih, ki vodijo pod vzhodna pobočja Velikega Selišnika in tudi proti Debelemu vrhu. Višje skupno smer opustimo in se po bolj strmem in sedaj le rahlo ojuženem snegu povzpnemo z in brez srenačev na plato, kjer prvi vidi gamse, ki brzijo z gore v dolino, medtem ko ostali moramo opraviti zadnji del vzpona.
Skozi kopreno oblakov sije sramežljivo sonce, ki bi nas še bolj ogrelo, če ne bi zapihal hladen veter ter nas spomnil, da je še vedno zima. Težo nahrbtnikov olajšamo za težo toplih oblačil in nadaljujemo vzpon iz dolinice. Na izteku le te nas pričaka turni smučar, ki je že opravil spust z gore in ko sprostimo izhod po nekaj besedah nadaljuje smuko v dolino, mi pa prečimo južno pobočje proti zahodu, kjer sledi daljše prečenje pobočja proti vzhodu in vzpon proti vrhu. Sneg je različen, od rahlo pomrzjenega do udirjajočega spomladanca, ki nas povede na vetrovni 1952 m visoki vrh z lepimi razgledi na okolico in gore nad Pokljuko in Krmo. V daljavi so prav tako lepo vidne Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe nad oblačno sivino nad dolinami.
Hitro poskrbimo za nadomestilo porabljenih kalorij, vroč čaj je v vetru več kot dobrodošel in še nekaj fotografij naredimo. Na Viševniku in Vrhu Draškega roba vidimo obiskovalce, mi pa se že pripravimo na smučanje. Prvi zapustim vrh in odsmučam pobočje, da nato opazujem prijatelje, ki se podajo za menoj in malce po svoje, da nato skupaj odsmučamo na vhod dolinice na vzhodnem pobočju in pričnemo smuko v dolino po razgibanem še vedno lepo zasneženem pobočju. Z izgubljanjem višine se spreminja snežna podlaga in sprva dobra smuka se nemudoma spremeni v iskanje ne preveč premočenega snega. Moker sneg povzroči kar nekaj nevšečnosti pri ohranjanju ravnotežja in ne da se izogniti stiku s snežno površino, ki mine brez posledic. Smučam počasneje za prijatelji in se tako izognem nepredvidljivim situacijam, ki slede pri smučanju med vedno gostejšim drevjem, kjer pa hreščajoči zvok izpod smuči oznani, da snega le ni dovolj za brezskrbno vijuganje. Dosežemo dno pobočij in prismučamo v dolino ter nato pod pobočjem Malega Selišnika nazaj na kolovoz in cesto, ki nas popelje na Krucmanove konte.
Kratek predah in že smo v gozdu na smetišču snega. Hitro dosežemo tekaško progo in po njej prismučamo na Rudno polje, kjer je še vedno direndaj. Na mokrem parkirišču po dvanajstih in pol kilometrih hoje in smučanja z dobrimi šesto višinskimi metri po štirih urah pospravimo smučarsko opremo in se odpeljemo na pijačo in debato na Zatrniku v upanju, da se zima v gorah le še ni poslovila.