AO Železničar: Zakaj so naše gore tako oddaljene? No, vsaj dolgo časa si na svežem zraku ...
Včeraj smo se s Primožem in Žigo odpravili na lažjo (ne časovno, temveč glede na spust) turno smuko na Zadnji Vogel čez planino Laz.
Zapeljali smo se proti planini Blato, ampak nas je kup snega na cesti in podrto drevje prisililo, da smo avto pustili nižje, kar nam je vzelo še dodatno uro hoje s smučkami na ramenih. Za dodatek pa še ... pozabila sem svoje palice in bila tako primorana hoditi z lesenimi palicami. Končno odcep za planino Laz, snega pa še nikjer ... Nekje na 900 m n.v. si le snamemo smučke z nahrbtnika, vendar pa so nas »luknje« brez snega na poti še nekajkrat presenetile, da smo bili primorani si sneti smuči in jih nositi kar v rokah. Po gozdu gor in dol med drevesi smo le prispeli na planino Laz, nato pa jo mahnili naravnost proti Zadnjemu Voglu mimo Krede in Slatne. Sendvič na vrhu in za tem spust v dolino Razor pod Prvim Voglom, zopet mimo Krede in Slatne. Sneg je bil zelo obvladljiv in je bil spust res uživancija, le premalo časa. Zopet po gozdu gor in dol (tokrat brez psov, kar je bilo le nekoliko bolj naporno) do doline proti planini Jezero, ki smo jo na koncu obšli. Še nekaj asfalta in končno ... avto po desetih urah.
Ves čas smo bili sami, tišino pa so nam kvarila le letala. Smučanje z lesenimi palicami ... se da!