AAO - Miha Habjan: Vsak zadnji konec tedna v maju se dobimo v Tamarju na tradicionalnem VTK memorialu.
Kljub temu, da se srečanje začne z Dirko okoli kola, je glavni namen VTK memoriala medgeneracijsko druženje aktivnih in bivših članov Akademskega AO. Letos v znamenju, za ta čas, dobrih snežnih razmer.
Kot veli tradicija je start dirke ob 8. uri. Po navadi se držimo tega, tokrat smo si pa vzeli akademskih 15'. Na startu se nas je nabralo okoli kakih dvajset, kasneje na cilju nas je bilo že okoli 30 (nikoli se striktno ne držimo pravil in jih sproti prilagajamo razmeram). Po oznanitvi začetka dirke, smo se, še vedno glasno razglabljajoč o letošnji taktiki tekmovanja, zagnali izpred Doma v Tamarju proti gozdu in naprej proti Kotovem sedlu. V lepem vremenu se je skupina udeležencev dirke na klančini pod Šitami počasi raztegnila. Pod razom Jalovca smo zavili desno, kljub temu, da je bil ozebnik zelo vabljiv. Vsakoletna dilema, kje postaviti kol, je bila letos še posebej aktualna. Nosač kola, ki je hkrati kasneje tudi poskrbel za lačne udeležence dirke, Denis (s pomočnikom Davorjem), je kol postavil na snežišče pod Dularjevo zajedo. Vodilni v skupini smo se malo začudili, nato pa se z Matevžem in Luko odločili, da bomo kol prestavili višje gori proti Jalovcu. Tako smo dirko obogatili z zgornjim pobočjem, ki je povrhu ponudil še z najboljšimi razmerami za smuko. Ta je bila tokrat res dobra, vse do gozda.
Po dobrih dveh urah smo se ponovno začeli nabirati v Tamarju. Na koncu se nas je zbralo preko 40. Lepa številka. Družabni del smo začeli z ričetom (hvala Denis!), vrhunec pa je bila podelitev nagrad najhitrejšim. Za to se moramo zahvaliti našim zvestim donatorjem: trgovini Annapurna, založbi Didakta, trgovini K2 Alpinist, trgovini Kibuba in založbi Sidarta. Hvala vsem. Na koncu je bilo nagrad za vse udeležence.
Poleg uradnih kategorij; smučarji in pešaki, smo se jih izmislili še nekaj: poškodovani (tako ali drugače poškodovani), ž'vali (te so npr. smučali vsaj zgornjo pobočje vsaj še enkrat ali pa zavili še v Jalovčev ozebnik), turisti (niso šli do kola), pasje vprege (v družbi človekovega najboljšega prijatelja), delavci (nosač kola, kuhar s pomočnikom, časomerilka) in še nekaj pol-kategorij, ki jih je predlagala množica.
Seveda se uradni predstavniki odseka in organizatorji dirke nismo pustili podleči pritiskom in lobiranju ter na koncu razglasili uradne rezultate dirke. Verjetno že dolgo ni bilo toliko smučarjev na dirki. Zagotovo ima zasluge za to letošnja zima, ki nas je obdarila s toliko snega. Po razglasitvi smo se malo pomenili, obnovili večinoma že mnogokrat slišane zgodbe (tudi kaka nova se je našla), se veselili nagrad, tudi dejstva, da je zmaga pri smučarkah ostala doma (naj povem, da je bilo kar nekaj Matičark (članic AO Ljubljana – Matica) na dirki in se, kot radi rečemo, po akademsko družili.
Dan se je počasi prevešal v zgodnje popoldne. Začeli smo se poslavljati, z zadovoljstvom na obrazu in veseli ponovnega druženja.
Naj omenim, da smo letos Akademci praznovali tudi 65-letnico ustanovitve našega društva. Čestitke vsem. Sledil je še povratek v Planico.
Spet pravi akademski dan in kot radi rečemo vsako leto: »drugo leto nas bo še več.«
Miha Habjan
Foto: Miha Habjan, Eva Grošek, Maja Baliž