Polet.si - Eva Mrhar: Pa tudi pustolovsko tekmovanje in doživljajski treking. Slovenska treking liga je srce tekmovalnega pohodništva, ki se je v zadnjih letih lepo razvilo tudi pri nas.
Čeprav je tekmovanje, je duh lige predvsem v odkrivanju lepot slovenskih krajev in narave, zdravem rekreacijskem druženju in izmenjavi izkušenj. Tekmovalci se pomerijo na razmeroma dolgih, neoznačenih pohodnih trasah, a si sami izberejo potek potovanja. Pomembno je le, da do cilja pridejo skozi vse kontrolne točke. S takšnim sistemom spodbujajo ustvarjalno pohodništvo, na katerem prav pridejo predvsem znanja iz orientacije, komunikacije z domačini in taktično sledenje.
»Tekme treking lige se dogajajo na zares zanimivih lokacijah po vsej Sloveniji, kjer se lokalni organizatorji trudijo pripraviti traso visoke estetske vrednosti in popeljati udeležence v tiste predele svoje pokrajine, kamor sami niti po naključju ne bi zašli,« pripoveduje Robert Pobežin, eden od organizatorjev. Na trasi so tekmovalci kar nekaj ur, nekateri jo laže premagujejo skupaj in tako se sklepajo zavezništva in prijateljstva. Marsikdo v sebi najde tudi tekmovalnega duha, ki ga prej ni poznal.
Izbrani teren s pohodniškega vidika ni pretirano zahteven, tako da omogoča hojo, ki se lahko kombinira tudi s tekom. Tekmovanje traja ves dan, čeprav najhitrejši s potjo opravijo v nekaj urah. Merjenje časa sicer ima svoj čar, a se radi držijo pregovora, da so zmagovalci prav vsi, ki uspešno pridejo do cilja. Zato je tekmovanje primerno za vsakogar, ki je »uhojen« in ima veselje do trekinga.
Znotraj treking lige obstaja več disciplin. Začetniška oziroma aktivna kategorija tako na primer ni tekmovalna in se izvaja na poteh do 15 kilometrov. Pri tem se je seveda treba zavedati, da zračna kilometrina pomeni manj kakor kilometrina, ki jo je treba prehoditi. Tekmovalni treking pa ima dve kategoriji: lažjo oziroma pohodniško (dolgo do 25 kilometrov) in težjo oziroma ultra kategorijo (dolgo do 60 kilometrov).
Odklop od rutine
Za lanskega zmagovalca med moškimi, vnetega rekreativca in tekmovalca v ultra kategoriji Marka Prota, je gibanje v naravi filter pred stresom in hitrim tempom življenja: »Zavedam se, da sem s tem nekako zasvojen, saj že po dveh dneh brez gibanja čutim neko pomanjkanje.« Zato poleg udeleževanja v treking ligi štirikrat do petkrat na teden tudi teče, po daljših tekih pa zajaha še kolo. Rituali pri pripravi na posamezen dogodek odpadejo, saj je zanj treking preveč lepa naloga. Je pa veliko bolj miren, če je z njim vsa družina. Pa še prihod v cilj je tako popoln.
Prot pravi, da je bil v mlajših letih predvsem dober kolesar. Po študiju je ujel še enega izmed zadnjih vojaških naborniških usposabljanj, nato službo, kmalu so prišli tudi otroci. »Nekje po osmih letih sta me iz tega ustaljenega ritma zbudila sodelavca, ki sta hodila na tekme treking lige in se nato polna navdušenja o tem pogovarjala v službi,« pripoveduje. Ko se je odločil, da bo tudi sam sprejel izziv, je začel pridno hoditi v hribe, zraven je tudi tekel. Aprila 2010 se je prijavil na prvi treking, čez dve leti pa je opravil s svojo prvo »ultro« na Zlatem trekingu po Golteh. »Od takrat niti pomislil nisem več na krajšo razdaljo, saj sem vedno znova navdušen nad lepotami narave, hkrati pa dobim dovolj veliko dozo endorfinov, da je moj jaz potešen za vsaj nekaj dni.« Lani se je udeležil štirih trekingov od petih in s 732 točkami zasedel vrh lestvice med moškimi tekmovalci.
Še lepše je v dvoje
Jože Vrhunc in njegova žena Marjetka sta bila na svojem prvem trekingu slovenske lige leta 2008 na Muti. Ker sta bila navajena dolgih pohodniških poti in visokogorskih tur, je bil tekmovalni treking nov izziv, ki sta se ga z veseljem lotila. Prvo sezono še v pohodniški kategoriji, nato pa tudi onadva kar v ultri. V vseh letih sta izpustila le nekaj trekingov.
Od samega začetka sta hodila skupaj, saj večino rekreativnih aktivnosti opravljata skupaj, pa tudi približno enako vzdržljiva sta. Kot tekmovalca se s svojimi izkušnjami in znanjem dopolnjujeta, razlaga Jože: »Skupaj nama uspeva rešiti orientacijske zanke, seveda ga tudi skupaj lomiva. Vesel sem, da tudi letos nisva edina zakonca, ki hodita skupaj.« Ko se pojavi utrujenost ali pade motivacija, je dobrodošla in pričakovana vsaka spodbuda in tudi to je ena od prednosti, ko pot osvajaš v dvoje. Jože in Marjetka sta tako skupaj doživela že lepo število unikatnih dogodkov, med njimi se Jože rad spominja na primer prijetnega presenečenja na sotočju Soče in Tolminke, ko so morali tekmovalci do zadnje kontrolne točke do pasu zabresti v mrzlo vodo. Včasih za drobna presenečenja poskrbi kar sama narava. Tako je bilo pred leti na koroškem trekingu, ko so tekmovalce, tiste s kratkimi hlačami, opečene noge še kar nekaj dni po trekingu spominjale na visoke koprive.
Tekmovalci se različno pripravljajo na posamezen dogodek, za mnoge se priprava začne že doma. Gospod Vrhunc tako opisuje pripravo: »Pregledaš lahko gradivo o območju (recimo v krogu 20 kikometrov) okrog starta. Pri ultra kategoriji imamo za konkretnejšo pripravo le slabo uro časa, saj vse podatke dobimo šele zjutraj ob prijavi. Na hitro si začrtaš zamišljeno smer gibanja med posameznimi kontrolnimi točkami. Ostati mora še nekaj časa za plastificiranje zemljevida in morebitno zamenjavo oblačil (glede na vreme). Najbolj koristne so seveda informacije, ki jih dobiš 15 minut pred začetkom, ko organizator predstavi traso. Zapisati in zapomniti si je treba čim več, pa bo pozneje na brezpotjih in bližnjicah manj izgubljanja.« No, izkušeni tekmovalci pravijo, da tudi če se na progi izgubijo, se izgubijo kakovostno.
Obveznih 10
Za to poskrbi tudi pravilo desetih stvari, ki jih morajo tekmovalci vedno imeti pri sebi. To so kompas, zemljevid, svetilka z rezervnimi baterijami, astrofolija, prva pomoč, mobilni telefon, piščalka, indeks ali čip, opis poti (»road book«) in osebni dokument.
Kompas je klasika in nujen za izbiro prave poti, tekmovalci uporabljajo urnega ali naprsnega. Zemljevid z vrisanimi kontrolnimi točkami pripravi organizator trekinga in ga na startu dobijo vsi, prav tako tudi indeks, kamor se vpisujejo kontrolne točke, ki jih je tekmovalec obiskal. Ob morebitnih težavah, zablodah ali poškodbah je priročna piščalka, poleg prve pomoči je obvezna tudi tanka srebrna alufolija, ki jo uporabimo za poškodbo, saj preprečuje ohlajanje telesa. Lahko se zgodi tudi, da tekmovalce ujame noč (predvsem v jesenskih in zimskih mesecih), zato morajo imeti s seboj svetilko.
Poleg obveznih desetih kosov lahko posamezni organizatorji predpišejo še drugo opremo, na primer čelado ali visokogorsko obutev, lahko pa v razpisu predpišejo tudi obvezno startno količino tekočine ipd. Nekateri tekmovalci sicer radi uporabljajo pohodne palice (ne tisti najhitrejši, ki tečejo večino trase), GPS, za ujete lepe spomine pa fotoaparat.
Osnovna obutev so nizki pohodni čevlji ali tekaške copate za neravne terene. Tekači so sicer malce bolj nagnjeni k temu, da zgrešijo optimalno smer, saj so lahko prehitri pri odločanju, zato tečejo tisti bolj izkušeni. Tudi s pohodniško hojo je sicer mogoče povsem uspešno opraviti treking, najboljša pa je kombinacija hoje in teka.
V sožitju z naravo so vsi zmagovalci
»V vsakem letnem času in vremenu je narava lepa. Treba je samo znati opazovati in poslušati. Pa naj so to živali, veter, šumenje vode ali padanje dežja.« Tako svoj odnos do narave opisuje Jože Vrhunc, ki pooseblja dušo pravega »trekerja«. Zaradi spoštovanja narave imajo v ligi pravilo, da poskušajo v okolju, kjer gostujejo, pustiti čim manj sledi. To poenostavljeno pomeni, da kar odneseš s seboj, prineseš tudi nazaj oziroma odpadke odložiš na za to določena mesta. Družbeno odgovornost uresničujejo s sloganom, da je pravi zmagovalec le čist zmagovalec.
Teh pa je čedalje več. Poleg tekmovalcev posameznikov in dvojic je treking primeren tudi za družine z otroki, nasploh pa za vsakogar, ki je razmeroma »uhojen«. Netekmovalna kategorija, kjer je trasa dolga največ 10 kilometrov, je orientacijsko nezahtevna in zato super za praktično kogar koli, ki je željan takšne izkušnje. Tisto malo bolj aktivni se večinoma najdejo v malo daljši pohodniški kategoriji, kjer je treba premagati približno 20 kilometrov neoznačene proge po razgibanem terenu. V tej razdalji od letos sodelujejo tudi vodniki psov v tako imenovani dog trek kategoriji. Najdaljša, 40-kilometrska preizkušnja pa je primerna za dobre hodce, pa tudi za tekače, ki si raje izbirajo pot proč od asfaltnih podlag.
Vsak treking je zgodba zase, ki se ne konča, ko najdeš zadnjo kontrolno točko in prideš v cilj. Po koncu »trekerji« skupaj analizirajo napake, primerjajo GPS sledi, se družijo in smejijo zablodam … Nagrade so mikavne, a navsezadnje največ štejejo pustolovščine. In teh v ligi nikoli ne zmanjka.
Eva Mrhar