Slovenski narod (1924) - Vladimir Bartol: Klement Jug je postal žrtev svoje etične ideje. Hoteč premagati še zadnje utripe prirojenih nižjih instinktov, je padel, ko je bil morda že na cilju ali vsaj tik pred njim.
Kadarkoli sem videl tisti obraz s turgenjevskim čelom, z drzno naprej pomaknjeno brado, se nisem mogel nikoli iznebiti vtisa, da so ga zgnetle silne roke, katerim ni šlo za to, da bi vstvarile končno podobo, temveč jim je bilo le za nek prvi poizkus. Kajti Jug je bil izmed nas eden.
K sreči imamo med mladimi več plemenitih mož, kakor nam jih priznava naša demoralizirana starejša generacija, toda vendar je imel Jug čudovito lastnost, katere nisem opazil vsaj v taki meri še pri nikomur: znal je s svojo silno voljo uravnati svoje življenje po objektivnem etičnem spoznanju, naj je še bilo to tako ali tako. Ni bil torej čisti tip znanstvenika – teoretika, čigar izsledki se ne tikajo njegovega osebnega življenja; bil je vešč, bil je izrazito etičen tip, tip Krista, Bude.
Ko sem ga spoznal pred tremi leti, je bil popolnoma pod vplivom našega mladega mojstra prof. Vebra. Etično mu je bilo pravilno čustvovati, stremeti. Če ti je mogoče z malim zlom preprečiti veliko, je tako udejstvovanje pravilno. Toda vsled svojega do skrajnosti diferenciranega etičnega čuta je prišel kmalu preko te formalne pravilnosti oz. nepravilnosti. Začeli so ga zanimati predvsem problemi materijelne, življenjske etike, ocenjevanja vrednot. Videl je n. pr., da ima trpljenje, bolest vsikdar neko visoko etično noto na sebi, katere nima veselje. Vprašal se je, kaj da je tisti »agens«, po katerem moramo urediti svoje življenje, predvsem etično? In mislil je, da je našel odgovor v tem, da nam je etično udejstvovanje dolžnost. In do skrajnosti dosleden samemu sebi, je preuravnaval svoje življenje po svojem novem spoznanju. Njegovo delo mu je postalo dolžnost, brez vsake zasluge; dolžnost, ne pa morebiti kako dobro delo, mu je bila njegova stroga abstinenca od vsega, kar se zdi drugim mladim ljudem neobhodno potrebno. Tedaj je doživel nov preokret, šel je še korak dalje. medtem ko se je doslej naslanjal zgolj na dela znanstvenikov, je začel po mnogih letih, toda s povsem drugimi očmi, čitati zopet dela Tolstega in Dostojevskega. In v njih je trčil na probleme, na dejstva, ki so ga dovedla do povsem novih zaključkov. Njegova psihologija, v prvi vrsti seveda etično vprašanje, ki je prehajala zadnje čase bolj in bolj iz golega opisovanja k razlagi, je postala sedaj izključno eksplikativna. Tista filozofija, ki ga je rešila, ko ni vedel po maturi ne kod ne kam, obupanega dejanja, ga je vodila tudi sedaj dalje in dalje, končnemu spoznanju nasproti. Ni mu zadostovala več zgolj dolžnost kot faktor, ki nas sili k etičnemu udejstvovanju; zasledil je stopajoč ob strani največjih etičnih reformatorjev, da so gotova dejanja za navadni človeški razum naravnost nesmiselna, proti vsakemu pojmovanju dolžnosti, in vendar so v etičnem smislu največje vrednosti. Ali ni proti sinovski dolžnosti, da zapusti svojo ubogo mater, mesto da bi skrbel zanjo, ki živi v bedi!! In vendar je tako storil Kristus, največji etični reformator sveta in le s tem, da je ravnal proti tej navidezni dolžnosti, je postal človeštvu to, kar mu je danes. Dolžnost torej ne pomeni v etičnem življenju vse, nekaj je, kar je še mnogo več.
Ko je prišel Jug do tega svojega spoznanja, si je obenem z njim pisal svojo lastno usodo.
Pisal je prof. Vebru kot odgovor na njegove pomisleke, ki jih je imel ta proti njegovemu drznemu planinstvu: »Grem v planine, ker [po]zabim nevarnost, da pospešim svojo autokritičnost, da se vsporedno s tem otresem domišljavosti, češ da so moje znanstvene misli baš »moje« misli in ker vidim v nevarnosti najeminentnejše sredstvo samovzgoje. Poleg tega pa si zopet osvežim svojo pojemajočo miselno moč, okrepim si telo, da bo tem vernejše služilo mojemu nadaljnjemu delu …«
Toda s tem, da je zatrl v sebi vse prirojene nizke instinkte, je zatrl tudi tisti nagon po samoohranitvi, ki se javlja v nas v obliki nekega naravnost fiziološkega strahu. Nadomestiti ga je hotel s svojo plemenito, visoko miselnostjo in je postal žrtev svoje visoke etične ideje. Ali je prišel tisti hip, ko je zdrknil ob navpični steni, zopet do novega spoznanja? Ali je gledal nato končni resnici v obličje, za katero je tako blazno hitel vse svoje življenje?
Stara, do mozga korumpirana generacija, ki ser prepira za vsako zrnce v koritu, očita nam, katere bi bila morala sama vzgojiti, da nimamo nikakih idealov, nobenih višjih ciljev. To ne bi bilo čudno, če ne bi bilo slučajno življenje v najtežjih časih svetovne vojne poseglo v njihovo »vzgojo«. In tej šoli se imamo zahvaliti, da imamo med nami ljudi, kakor je bil mladi doktor Jug. Njegovo življenje in njegova smrt sta nam živ dokaz, da življenje ni najvišja vrednota. Poleg svoje velike znanstvene zapuščine, katero bo uredil njegov tako ljubljeni in ljubeči ga učitelj prof. Veber, nam je zapustil še vpliv svoje osebnosti in svoj vzvišeni vzgled. Njegova neustrašenost, skrajna požrtvovalnost, njegova nikdar mirujoča delavnost, njegova neizmerna težnja po spoznanju, njegova brezprimerna odkritosrčnost napram samemu sebi, predvsem pa njegova visokoetična miselnost bodi naši vstrajajoči generaciji luč – vodnica na poti v življenje.
Vladimir Bartol
Slovenski narod, št. 195, sreda, 27. avgust 1924, Dr. Jugova usoda, Vl. B. (Vladimir Bartol)